Tokratno Humanistiko namenjamo Louisu Adamiču in delu Iz mnogih dežel, ki je v začetku letošnjega leta izšla pri založbi Sophia Nagrajena knjiga je z naslovom From Many Lands sicer prvič izšla že leta 1942 in doživela 17 ponatisov, po 77-ih letih pa je v prevodu Mojce Dobnikar premierno izšla tudi v slovenščini. Adamičev opus sicer še vedno ni celovito preveden in predstavljen v slovenščini -  pravzaprav v prevodu niso na voljo niti osrednja Adamičeva dela, kamor nedvomno sodi tudi knjiga Iz mnogih dežel, sicer prvi del iz serije kvatrologije A Nation of Nations. Adamič je bil sicer izjemno ploden pisec, izdal je več kot 20 knjig ter množico pamfletov, revij, člankov, prevodov in raznih drugih publikacij.

Vrzel v dostopnosti Adamiča v slovenščini počasi polni založba Sophia; poleg omenjenega prevoda je letos ob 120. obletnici Louisovega rojstva izšla tudi tematska številka revije Borec z naslovom Strpnost ni dovolj. Naslednje leto naj bi izšel tudi prevod knjige Death to Fascism ameriškega zgodovinarja Johna Eneyarta. Enyartova knjiga je sicer v angleščini izšla junija letos, avtor pa jo je dokončal v Ljubljani, kjer je bival kot prejemnik Fulbrightove štipendije. Založba Sophia pa dopolnjuje tudi druge vrzeli v razumevanju Adamiča, kot zapišejo na zavihku knjige: »Adamič je pri nas znan kot eden izmed najzgodnejših utemeljiteljev multikulturalizma, še preden se je ta razvil kot smer v družboslovju.« Oris v zavihku nadaljuje polemično, s poudarkom, da je potrebno Adamiča razumeti širše, kot pronicljivega kritika družbeno-sistemskih odnosov. V tem duhu nadaljuje tudi spremna beseda in analiza Blaža Gselmana.

Zaradi omenjenega angažmaja založbe Sophia upamo, da bo razlog, »zakaj je Adamič pri nas najbolj znan«, zastarel. Adamič je kot neizobražen sin grosupeljskega kmeta postal eden izmed najbolj znanih in branih ameriških intelektualcev. Pisateljsko pot je začel s knjigo Dinamit, prelomno študijo delavskega boja v Združenih državah Amerike, to prizmo razredne solidarnosti pa je ohranjal v vseh nadaljnjih delih, ko je ob pisanju neumorno agitiral – in agitiral skozi pisanje. 

Adamič je tako z agitiranjem že pred 2. svetovno vojno dosegel, da je Kraljevina Jugoslavija zaradi mednarodnega pritiska izpustila komunistične zapornike. Kasneje med vojno je Adamič z delovanjem v različnih društvih in tudi v uradni kapaciteti kot svetovalec ameriškega predsednika dosegel, da so bili partizani priznani kot polnopravni zavezniki proti fašizmu in nacizmu. Adamičeva knjiga Native's Return, v kateri natančno opiše tako Slovenijo kot Jugoslavijo pod diktaturo, je bila že takoj ob izidu prevedena v na ducate jezikov, tudi v japonščino in švedščino, med vojno pa je izvod knjige dobil vsak ameriški vojak na poti v Evropo. Po vojni je Adamič še pred Titom in Partijo spoznal, da mora iti Jugoslavija svojo pot, in že v poznih štiridesetih to jugoslovansko pot konceptualiziral. Ta se je kasneje materializirala v gibanju Neuvrščenih, čeprav so se ga zaradi svobodomiselnosti po sporu z informbirojem izogibali tudi v Jugoslaviji. Žalostno je torej, da je pri nas najbolj znan le kot opomba oziroma »zgodnji predstavnik« neke literarne ali teoretske tradicije. Adamič je bil politični teoretik in aktivist, diplomatska misija v eni osebi in ena izmed pomembnejših oseb slovenske zgodovine, pa čeprav vseh njegovih knjig nimamo niti v njegovem maternem jeziku.  

John Enyart v prihajajoči knjigi Death to Fascism ugotavlja, da je za zaobjetje vseh premen Adamičevega delovanja najbolj primeren termin antifašizem, sestavni del Admičevega antifašizma pa mora biti tudi multikulturalizem. Kaj točno pa predstavlja ta multikulturalizem? Teorija v praksi oziroma praksa v teoriji Adamičeve ideje multikulturalizma se jasno kaže v knjigi Iz mnogih dežel iz leta 1942. Knjiga je mozaik skrbno izbranih popisov usod posameznih družin, začenši z njihovimi razmerami v domovini, ter oris prvih nekaj generacij, kako se počasi skušajo vzpostaviti v novi deželi in obenem ohranjati določeno vez z domovino in obratno, kako ameriška džungla skozi generacije to identiteto briše. Poseben poudarek je vedno namenjen razmeram v izvorni deželi, saj je ravno to bistven segment za razumevanje novih etnij. Tako je Adamič skozi predstavitve različnih posameznikov v skupnosti Američane izobraževal o svetu.

Knjiga Iz mnogih dežel je sicer napisana kot del širšega projekta mapiranja različnih etnij v ZDA z ambicijo, da bi iz tega nastala osnova za enciklopedijo priseljeniških narodov. Adamič je tako sestavil vprašalnik, ki ga je po celi državi razposlal prišlekom iz različnih etnij. Ta vprašalnik in nekaj odgovorov je skupaj z izbranimi članki objavljenih tudi kot priloga v obravnavani izdaji. A ne gre za neko suhoparno študijo; knjiga je zelo berljiva, saj je Adamič venomer ciljal na najširše bralstvo, in to uspešno.

Na začetku je tako predstavljena zgodba zdravnika Elliota Steinbergerja iz bogate družine nemško-židovskega industrialca, kako se bori s svojo identiteto, tako židovsko in nemško kot tudi industrialčevsko. Kako Elliot po svetu išče mesto zase in izmenično koleba med luksuznim življenjem in vagabundstvom, dokler se ne odloči za študij dermatologije. Na videz nepomembno zgodbo o iskanju identitete nekega priviligiranca Adamič splete v čudovito alegorijo, skozi katero zanimanje za dermatologijo in dileme judovske identitete postanejo prispodobe za svet. Svet, ki je bil takrat že v vojni, in Ameriko, ki si zatiska oči: »Ni judovskega problema, ampak samo ameriški problem« in »Jud je morda intenzifikacija človeštva, njegovih notranjih protislovij, njegovih moči in šibkosti. Jud je na mnogo načinov ekstrem, diplomat bridkosti »in cum laude«, in kot tak nekakšno pretirano čisto ogledalo človeškega rodu kot celote.« Judovski problem je kot najočitnejši »kožni« izraz nekega globljega, patološkega problema.

Letnica izida knjige - 1942 - je bistvena za razumevanje pomena na videz naključno izbranih zgodb-usod. Očitno je, zakaj je leta 1942 to pomembna zgodba in razmislek o Elliotu, židu nemško-judovskega rodu. Zdi se, da Adamič tudi ostale zgodbe izbira po istem ključu; želi prikazati, zakaj je svetovna vojna skozi priseljnce neposredno tudi ameriška vojna. Tako v nadaljevanju knjige prikaže zgodbe pol ducata posameznikov, pripadajočih različnim etnijam, od pomorjanske Poljakinje, češke družine, nizozemskih in grških skupnosti.

Posebno pozornost nameni tudi japonskim Američanom; Adamič je bil med vojno eden najglasnejših kritikov internacije Japoncev; v zgodbi Mladi Američan z japonskim obrazom tako prikaže, kako lahko ta dvojna identiteta alienira prišleka druge generacije v odnosu do svojih tradicionalnih staršev in obratno, kako pohabljajoča je lahko Amerika s svojo anglosaksonsko uniformnostjo. Ravno domnevno anglosaksonskost Amerike je imel Adamič za glavnega intelektualnega sovražnika. Adamičeva ideja multikulturalizma je tako deskriptivna - skrbno popisuje in prikazuje z vedno kritičnim peresom - kot preskriptivna - piše z namenom, da Amerika sprejme in namerno goji svojo mnogoterost, v nasprotnem primeru grozi - fašizem. Knjiga Iz mnogih dežel je živi spomenik te vizionarske ideje. Za konec pa prepustimo besedo samemu Adamiču in intervjuju na nekem drugem radiu.

intervju

Slišali ste izsek intervjuja z Louisom Admičem kot zaključek recenzije knjige Iz mnogih dežel. Adamičeva knjiga se bere lepo in tekoče, prevod Mojce Dobnikar ter nameni Blaža Gselmana in založbe Sophia pa so mu lahko v čast. Ne more pa nam biti v čast, da danes, ko skoraj cela Adamičeva rojstna dežela govori angleško, v nobeni knjigarni ni mogoče dobiti kakšne Adamičeve knjige v izvirniku. O pomanjkanju sodobnih prevodov pa sploh ne bomo več izgubljali besed. Zaključimo z besedami Edvarda Kardelja: “Tiskajte Adamiča!”