Ko je ameriški komodor Matthew C. Perry leta 1853 priplul v Edo, da bi mornarjem in trgovcem dežele svobodnih odprl japonska pristanišča, se ni še nihče zavedal globalnih in lokalnih posledic njegove misije. V času njegovega prihoda je bila Japonska izolirana in nerazvita fevdalna država s togim stanovskim sistemom in neučinkovitim birokratskim aparatom, ki se že 253 let, odkar so vladali šoguni iz dinastije Tokugawa, nista bistveno spremenila.

Le dvajset let kasneje – leta 1873 – je bila Japonska na dobri poti, da se pridruži imperijem novega kapitalističnega svetovnega reda. Japonskega izolacionizma je bilo konec; privilegiji dvornih plemičev, fevdalnih gospodov in samurajev so bili povečini ukinjeni; fevdalne rajone so nadomestile prefekture, ki so jih vodili uradniki nove, močno centralizirane oblasti; v tisku pa so bili prvi uradni državni bankovci, če naštejemo le nekaj novosti. Kljub mnogim spremembam pa je največji zgodovinski pečat pustil padec vojaškega poveljnika oziroma šoguna in njegove vlade, imenovane bakufu.  

Temu je v letu 1868 sledila restavracija cesarske oblasti, ki jo poznamo po imenu obnova Meiji.

Podobno kot velja za francosko ali ameriško revolucijo, je klasična zgodba, ki nam jo o obnovi cesarske oblasti servirajo zgodovinarji, postavljena v okvirje nacionalne države. Z vse večjo popularnostjo svetovne zgodovine je akademski trend zadnjega časa večji poudarek na globalni kontekstualizaciji lokalnega dogajanja. Naloga umestitve obnove Meiji v globalni kontekst z večjim poudarkom na mednarodnih vplivih na Japonsko stoji tudi v jedru zbornika The Meiji Restoration – Japan as Global Nation, ki je letos izšel pri založbi Cambridge University Press. Zbornik v središče pozornosti postavlja presečišča lokalne in globalne zgodovine, zaradi česar poglavja v zborniku večinoma raziskujejo presek mednarodnega dogajanja in japonske mikrozgodovine. Izhajajoč iz partikularnih raziskav – na primer študije zahodnih trgovcev orožja pred obnovo Meiji – poskušajo zgodovinarji razložiti dogajanje na Japonskem kot del transnacionalne, mednarodne zgodovine.

Zaradi poudarka na podrobnostih zbornik bralcu ponudi mnogo sočnih detajlov, za katere v splošnejših narativah enostavno ni prostora. Na primer zgodbo o načrtu pruskega diplomata Maxa von Brandta, ki je med letoma 1865 in 1868 predvideval odkup otoka Hokaido, na katerega bi Prusija preselila milijon in pol Nemcev. Bismarck je predlog ignoriral, načrt pa je po restavraciji cesarske oblasti padel v vodo. Večje spoštovanje kot von Brandt je do Japonske na začetku dvajsetega stoletja izkazoval ustanovitelj gibanja britanskih tabornikov Robert Baden-Powell, ki je Japonce opeval kot zgledne patriote s smislom za samožrtvovanje v prid naciji. Taborništvo je tako v svoji zasnovi vključevalo željo po vpeljavi japonskega modela vojaške službe v Veliko Britanijo.

Čeprav velik poudarek na malo znanih partikularnostih ponuja bralcu kopico svežih zgodovinskih podatkov, je težava zbornika nazadnje ta, da pisci povečini ostajajo na ravni naštevanja bolje ali slabše poznanih dejstev. Zmedenemu bralcu tako naposled v roki ostaja kopica informacij, za katere pa ni jasno, kako se vključujejo v globalne dinamike devetnajstega stoletja. Prav tako ostaja nerazčlenjena teza, po kateri naj bi bili klasični narativi, ki se gibljejo znotraj okvirja nacionalne države, nedovzetni za nadnacionalne vplive. Namesto razvijanja takšnih podrobnih premislekov se avtorji pogosto raje spuščajo v faktično dlakocepstvo.

Konceptualno najzanimivejši del zbornika predstavljajo prispevki o vplivu sprememb globalnih trgov na notranje politične spremembe. Osnovna teza, podkrepljena z dobro mero statistik in picajzlastih analogij, ki jih bomo zvestemu slušatelju Radia Študent prihranili, se glasi, da je na politične spremembe na Japonskem možno gledati skozi perspektivo globalnega dogajanja po depresiji leta 1857. Ob tem naj bi ključno vlogo igral razmah potrošnje šestdesetih let; predvsem močno povečanje povpraševanja po čaju, svili in sviloprejki naj bi blagodejno vplivalo na bogastvo japonskega naroda. 

Vendar ob preveč pozornem razvijanju akademskih idej, odtujenih od realnega poteka zgodovine, avtorji pozabijo omeniti vlogo vojaškega pritiska imperialističnih držav, navsezadnje odgovornega za podpis nepoštenih trgovskih sporazumov in odprtje japonskih pristanišč. Pohod mednarodnih trgov v Azijo v devetnajstem stoletju v japonski zavesti tako ni predstavljal dobre priložnosti, temveč predvsem vojaško grožnjo – z brutalnostjo imperalističnih sil so bili po opijskih vojnah na Kitajskem namreč Japonci že seznanjeni.

Prisilno odprtje Japonske je zato hitro sprožilo val lojalizma. V šestdesetih letih devetnajstega stoletja so se vrstili pozivi k spoštovanju cesarja in izgonu barbarov. Šele po tem, ko so se lojastične zahteve izkazale za nemogoče, je v politično vplivnih krogih prevladalo mnenje, da lahko Japonska obnovi svoj starodavni blišč le z modernimi reformami, okrepitvijo vojske in vključitvijo na mednarodne trge. 

Komaj na ozadju teh procesov postane premislek o vlogi mednarodnih trgov sploh smiseln. Japonska je tako po obnovi leta 1868 lahko izkoristila visoko povpraševanje po dobrinah, kot je čaj ‒ vendar je tudi tukaj treba omeniti, da razlog za japonsko ekonomsko rast niso bili mednarodni trgi kot taki, temveč uspešno zasnovane državne reforme. Zgolj en primer je program tondenhei [tOndenhei], namenjen preobrazbi samurajev v kmetovalce-vojščake. S programom so samurajem podarili delež zemlje in finančno podporo za novo agrarno življenje, poleg tega pa so jih urili kot vojščake za krizne primere. Uspešne reforme so tako omogočile, da je samuraj po izgubi fevdalnih privilegijev svoj prostor pod soncem našel kot birokrat, učitelj, trgovec ali, najpogosteje, kmetovalec. 

Posebnost družbenih sprememb na Japonskem po prihodu komodorja Perryja je tesna prepletenost nadaljnje usode Japonske z globalno zgodovino. Razloge za sunkovito rast Japonske je zato sicer smiselno iskati tam, kjer lokalna in globalna zgodovina križata svoje poti. Vendar nas zanemarjanje nacionalne ravni lahko vodi do pretirano homogenega pogleda na zgodovinske procese, ki v cesarju in Benthamu vidijo univerzalen in nujen vzorec devetnajstega stoletja.