Mož, ki se je cepil v dvoje

Mož, ki se je cepil v dvoje

Recenzija izdelka
3. 4. 2020 - 13.30

Mao Cetung se je v anale zgodovine zapisal kot marksistični revolucionar in teoretik, kot voditelj kitajske komunistične partije ter kot oče Ljudske republike Kitajske. Delo Roberta Eliotta Allinsona z naslovom The Philosophical Influences of Mao Zedong je lani izšlo pri londonski založbi Bloomsbury in v ospredje postavlja vse prevečkrat zanemarjeno intelektualno zapuščino državnika Maa. Robert Allinson je profesor na SOKA University of America, kot prvi zahodni predavatelj pa je deloval na oddelku za filozofijo na Chinese University of Hong Kong. Najbolj znan je po delu Chuang-Tzu for Spiritual Transformation, v katerem popiše filozofijo Zhuangzija, kitajskega daoističnega filozofa iz četrtega stoletja pred našim štetjem. Je tudi urednik mednarodnih revij Journal of Chinese Philosophy, Asian Philosophy in Philosophy East and West. Kot je razvidno iz naslova Allinsonovega najnovejšega dela, je avtorjev objekt Maovo filozofsko popotovanje, ki se prične že pred prvimi stiki z marksizmom. 

Kritiki tako z desnega kot levega političnega spektra Mau očitajo, da je z utopičnimi reformami Velikega skoka naprej - druge petletke Ljudske republike Kitajske pod vodstvom kitajske komunistične partije - povzročil lakoto in prispeval h krvnemu davku kitajske nacije. Če so ukrepi Velikega skoka primarno ciljali na razbijanje  delitve med podeželjem in mesti ter k spodbujanju emancipacije večinskega kmečkega razreda, pa posebej odprto ostaja vprašanje, čemu je Mao sprožil kulturno revolucijo. Je s čistkami kapitalističnih elementov in z destrukcijo tradicionalne kulturne dediščine želel okrepiti svoj domet nad državno oblastjo ali pa je bil njegov namen oblikovati bolj neposreden tip demokracije na Kitajskem ter po celem svetu? Tudi sledilci in preučevalci misli Maa Zedonga se nikakor ne morejo zediniti, s katerim Maom so imeli vseskozi opravka. V kakšnem razmerju so bila politična prizadevanja Maa državnika, partijca in marksističnega ideologa ter Maa filozofa, ki se je duhovno kultiviral že od ranih let svojega življenja?

V svet filozofije je Mao vstopil preko prebiranja Konfucijevih del in kitajskih klasik Yijing ter Dao de Jing. Leta 1911 se je vpisal na šolo za učitelje v Changshaju in pod vplivom profesorja Yanga, ki se je izobraževal na Japonskem, Škotskem in v Nemčiji, pričel z intenzivnim študijem takrat na Kitajskem najbolj dostopnih zahodnih mislecev, kot sta bila Aristotel ter Kant. S pomočjo dela A System of Ethics rahlo obskurnega nemškega neokantovca Friedricha Paulsena je študiral dela Adama Smitha in Johna Stuarta Milla, poznal pa je tudi še prevode Platona, Schopenhauerja, Spinoze in Nietzscheja. Presenetljivo je, da se je militantni Mao v mladosti posvečal preučevanju političnih zapisov Georgea Washingtona, ki je zagovarjal ideale nacionalnih in individualnih svoboščin. Maovo navdušenje nad republikanskim duhom ameriške revolucije tako sesuje vse preveč posplošeno tezo, da se je požvižgal na pomembnost človekovih pravic.

Skupno vprašanje prej omenjenih piscev in Maa je vpraševanje o ontološkem razmerju človeka do družbe ter narave. Ali ljudje sledimo lastnim interesom ali so na prvem mestu potrebe drugih? Kako - če sploh - lahko volja posameznika kljubuje zakonom narave? Mao se je z dualizmi sociološkega altruizma in egoizma ter metafizičnega voluntarizma in determinizma soočil na kritičen, a inovativen način. Zagovarjal je, da je glavna človekova vrednota gon po samoaktualizaciji, ki ne stopa v protislovje z blaginjo družbe. H kompleksnosti in idiosinkratičnosti njegove misli je prispevalo dejstvo, da je po eni strani poudarjal moč kolektivne ter posamične volje, po drugi strani pa ju je podrejal zakonom narave.

Allinson nam naslika portret kitajskega državnika v vlogi metafizika, epistemologa, pisatelja in pesnika. A bralec Allinsonovega dela se vpraša, kaj sploh ostane od vplivov marksizma na misel Maa Cetunga. Maoizem je kot vrsta marksizma-leninizma v drugi polovici 20. stoletja pronical v duše borcev proti kapitalizmu in imperializmu po vsem svetu, kot ustanovitvena ideologija pa še danes napaja delovanje kitajske komunistične partije. Allinson ugotavlja, da je Mao nedvomno bral Marxov Komunistični manifest in se spogledoval z leninističnim voluntarizmom ter stalinističnim kultom osebnosti, a je njegova filozofska misel v prvi vrsti ostala ločena od ekonomskega determinizma marksistične znanosti. Ognila se je tudi linearnosti in preprostosti modela marksistične ter hegeljanske dialektike. Mao ju je poglobil s predpostavkami Yijinga ali Knjige premen, najstarejšega kitajskega klasičnega besedila, ki zagovarja ontološko razdeljenost enega vesolja na dve komplementarni, a nasprotujoči si sili - jin in jang. Mao ovrže prepričanje o njuni miroljubni koeksistenci in namesto tega stavi na večni, nerazrešljivi boj metafizičnih ter družbenih protislovij.

Teoretsko je Mao marksizem prečistil teleologije in evropocentrizma, saj je ponudil koncepcijo zgodovine brez cilja ter linearnega napredka. Prehod iz kapitalizma v socializem in navsezadnje v komunizem je vedno nekaj negotovega ter odprtega. S stavo na revolucionarno vlogo kmetstva je Mao marksizem prilagodil politični in družbeni realnosti na Kitajskem. Izognil se je napakam leninizma in stalinizma, ki sta z nasilno industrializacijo ter proletarizacijo izzvala odpor večinskega prebivalstva na ruskem podeželju. Robert Allinson pa vztraja pri dejstvu, da med Maom filozofom in Maom politikom zeva nepremostljiva vrzel, ki se ujema z nezdružljivostjo teorije ter prakse. 

Maa Cetunga vsekakor nismo navajeni postavljati ob bok Kantu ali Laoziju. Allinsonovo delo doseže nemogoče in pokaže na Maove intelektualne temelje, ki niso v celoti zvedljivi na katastrofe kulturne revolucije ter Velikega skoka naprej. Allinson zato pozabi tudi na dosežke obeh kampanj; prispevali sta k podaljšanju življenjske dobe, povišanju ravni izobraženosti in števila prebivalstva na Kitajskem, ljudem pa je bilo pogostokrat omogočeno participiranje v neposrednih demokratičnih strukturah. The Philosophical Influences of Mao Zedong v prvi vrsti cilja na reaktualizacijo Maovega odnosa do politike in filozofije ter s tem odpre možnost najsodobnejšega teoretiziranja. 

Maova misel pri vpraševanju človekovega razmerja do družbe in narave ne ponuja preprostih odgovorov. Komu je bila sploh namenjena? Se niso pod zastavo maoizma v 60-ih letih prejšnjega stoletja mobilizirale množice po vsem svetu, danes pa se nanjo čedalje bolj eksplicitno opira celo kitajska komunistična partija? Je bil kitajski maoizem enak maoizmu francoskih in nemških študentov ter delavcev, ki so se v imenu razrednega boja uprli birokratizmu fordističnega kapitalizma? Allinson se zato sklicuje na Maoov famozni rek:'' V vseh stvareh se eno cepi v dvoje. Tudi jaz sem primer enega, ki se cepi v dvoje''. 

Na dvoje se je cepil vajenec Matej.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.