Napad na pandemijski grad

Recenzija izdelka
19. 1. 2022 - 13.30

Konec novembra je pri založbi KUD Logos izšel zajeten zbornik z naslovom Proti epidemiji enoumja. Že na začetku lahko rečemo, da je v spisih raznovrstnih piscev, ki sestavljajo zbornik, čutiti, da so oplojeni z nekim posebnim žarom. V nasprotju s prevladujočim stanjem epidemične naveličanosti sami sebe predstavljajo kot krike poslednjih »prebujenih«, ki še niso zapadli vsesplošnemu podrejanju in sprejemanju razčlovečujočega horizonta znanosti.

Po skoraj dveh letih »nove normalnosti«, zasičenosti naše medijske krajine z medicinsko pojmovnostjo ter informacijsko tehnologijo posredovanega in preoblikovanega družabnega življenja, se čudimo, da do takšnega odziva ni prišlo že prej. Uvodno besedilo zbornika z naslovom Kaj bi storil Sokrat?, ki ga je napisal urednik Gorazd Kocijančič, je bilo sicer že novembra objavljeno v Sobotni prilogi Dela in je naletelo na ostre odzive. Številni zdravniki in laiki so se postavili v bran pristojnosti zdravniške profesije. A zdi se, da tovrstna obramba zgolj razširja zev med pripadniki znanstvene stroke in tistimi čuječimi nestrokovnjaki, ki jih je trenutno stanje najintimneje prizadelo. Namesto da se spuščamo v novo soočanje njihovih stališč, je morda najbolje, da izpostavimo nekatere teoretske predpostavke zbornika, iz katerih zeva praznina med tako imenovanimi humanističnimi pogledi in znanostjo.               

Kljub temu da jim manjka znanstvene učenosti, spisi svoj humanistični pogled in buditeljsko poslanstvo jemljejo skrajno resno. Vzneseno nam slikajo podobe našega časa kot životarjenja na pragu prehoda v tehnodespotizem. To mrko prihodnost dirigirajo inscenirane figure, kot sta Bill Gates in Elon Musk, ki jih današnji »osrednji mediji«, kot jim pravijo avtorji zbornika, v navezi s takšnimi in drugačnimi elitnimi združbami planetarnih razsežnosti lansirajo na svetovno prizorišče. Nobenega presenečenja ni v tem, da med te akterje spada tudi znanstveno-medicinski ceh. Pandemijo torej humanisti razkrinkavajo kot PLANdemijo, fantomsko grožnjo, ki ni v resnici nič drugega kot ena navadna gripa. Tu in tam srečamo še mimogrede navržene premisleke o splavu, »identitetnih solipsizmih«, rusofilne geopolitične špekulacije, pojavi pa se tudi pobuda za ustanovitev nove Osvobodilne fronte.            

Skupno izhodišče vseh besedil pa je, da se izredno stanje povsod po svetu uvaja z namenom vzpostavitve posameznikovi svobodi grozečega, zdaj že v obči zavesti prisotnega novega svetovnega reda. S tega vidika je zbornik zgolj zvesto posnemanje pandemijskih premišljevanj Giorgia Agambena. Na mednarodnem prizorišču dobro poznani filozof je namreč že v začetku epidemije objavil prvega v nizu kratkih spisov z naslovom Izum epidemije, v katerem je epidemijo karakteriziral kot izgovor za izredne ukrepe. Izčrpano grožnjo terorizma je zdaj nadomestila javnemu zdravju grozeča epidemija, ki je že po Agambenovem mnenju kajpada inscenirana. Po svetu se širi medicinski militarizem, pod obnebjem katerega se stopnjuje nadzor nad našim vsakdanom. To zarezo smo prestrašeni sleherniki zavoljo varnosti sprejeli brez vidnega odpora – tokrat ne v strahu pred terorističnimi napadi, marveč v strahu za lastno zdravje. Ukrepi, sprejeti v izrednem stanju, so sami sebi cilj; njihova funkcija varovanja javnega zdravja je zgolj kulisa, ki so jo servilni mediji postavili znanosti – novi veri planetarnih razsežnosti, ki razpolaga z našimi življenji.    

Agamben k obravnavi epidemije pristopa s svojo znano dihotomijo med bíosom in zoé. Pri tem bíos razume kot poseben način življenja, lasten nekemu posamezniku ali skupnosti, kot je politično življenje, zoé pa kot zgolj fiziološko golo življenje, s katerim računa biopolitika. Za pisce slovenskega zbornika predstavlja največjo grožnjo človeštvu prav v medicinskem pogledu popredmeteno golo življenje. Biooblast do vse manjših nadrobnosti organizira naš vsakdan, ki se – oropan naše posamičnosti – spreminja v groteskno taboriščno dramo gole telesnosti. Tako Kristina Bojanović in Milosav Gudović v svojem prispevku zapoved nošenja mask ter pozive k »socialnemu distanciranju« označita za suspenz etične relacije, katere bistvo je prav v zdaj zastrtem obličju drugega. Vsakršna oblika tehnične intervencije v neposrednost medčloveških odnosov je označena kot smrt dotika. Znanost naj bi nas spreminjala v »prestrašene transhumane živali«, ki kaj kmalu ne bodo več poznale neposrednosti dotika; z žrtvovanjem bližine ostanemo zgolj vase zaprta biološka snov.       

Skrajna nezaupljivost do oblasti korenini v prepričanju, da je organizacija zdravja na ravni družbe privedla v vsesplošno podrejanje življenja zgolj njegovi biološki funkciji – zoé. Ta koncepcija življenja, ki prevladuje v epidemičnem stanju, naj bi zapirala prostor svobodi, v kateri temelji politično življenje. Področje obvladovanja zdravja zdaj ne sme biti preizpraševano – zadeva zgolj medicinsko stroko, avtoriteto, ki je za to pristojna. Etična in politična vprašanja, ki jih poraja današnje stanje in za katera smo pristojni prav vsi, so sekundarna; v ospredju je zaupanje v znanost in njeno obvladovanje epidemičnega pojava. Humanisti znanstveno avtoriteto vidijo kot zdaj že dodobra uveljavljeno novo religijo, njeni dogmi poslušne »ortodoksne strokovnjake«, kot jim pravijo, pa kot svečenike, ki vodijo liturgijo ohranjanja golega življenja za vsako ceno. Vodila, kot je »ohranjajmo življenja«, naj bi izražala zgolj solidarnost z mnoštvom anonimnih življenj, ki jo pisci dojemajo kot fiktivno, nepristno zamenjavo za neposrednost odnosa z drugim. 

A očitno so tudi vrli borci za človeka, ki današnjemu družbenemu razpoloženju sami tako radi očitajo dogmatičnost, zapadli v svojevrstno enoumje. Predpostavke, na katerih stojijo humanistični premisleki, namreč lahko vodijo zgolj v eno, totalizirajoče razumevanje pandemičnega stanja. Ker je epidemija že v začetku označena kot izgovor za vzpostavljanje izrednega stanja, tendence oblasti ne morejo biti videne drugače kot zlohotne. Oblast pač stremi k produciranju izrednih ukrepov v nedogled, posameznikove svoboščine pa bodo vsak čas popolnoma erodirane. Med ukrepi humanisti ne vidijo nobene razlike. Prav vsi, tudi tisti, ki se nam, »ovcam«, morebiti zdijo neučinkoviti – če ne že smešni –, so prikladno umeščeni v eno veliko zaroto proti človeštvu. Histerija ob vsakršnem popredmetenju življenja je takšna, da nočejo niti pomisliti na to, da je neka mera popredmetenja v soočanju z virusom potrebna. Njihov horizont ne dopušča nikakršne možnosti progresivne rabe tehnologije; dojeta je sploščeno, zgolj kot roka, s katero totalitarna oblast izvaja nadzor nad suverenostjo posameznikovega telesa. 

Nezmožnost dojemanja tehnologije drugače kot orodja biooblasti je posledica izrazitega kontrastiranja umetnega in naravnega, ki brez izjeme privilegira naravno v nasprotju s tehničnim. Reakcionaren odnos do tehnologije se tako izteče v idealizacijo nekakšne življenjske sile. Iz teh vitalističnih predpostavk humanisti nato razvijajo patetične hvalnice »naravni imunosti«, ki se postavlja kot alternativa cepljenju. Privilegirano naravno v uzurpiranem feminističnem sloganu »moje telo, moja izbira« izenačujejo s posameznikovo svobodno izbiro. V luči tega shematičnega izenačenja se vsaka tehnična intervencija v povzdignjeno naravno stanje telesa lahko izkaže zgolj za avtoritarno skrunjenje posameznikove svobode. 

Tako se zdi, da med znanostjo in mislijo, ki bije boj z enoumjem, ne more priti do razgovora. Predpostavke, iz katerih izhaja protipandemijski premislek, ga vzpostavljajo kot zaključen projekt – kot poslednjo regijo, ki varuje vrednost posameznega življenja in ki jo od znanstvenega pristopa ločuje nepremostljiv zev. Humanistična misel, ki je do tehnologije in znanosti že v začetku sumničava, bo pač v vsakem z njo omogočenem organiziranju in posredovanju sposobna videti le razčlovečujoče vzgibe.

V protipandemijski misli se je utapljal vajenec Tibor.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Gaß, chairman of the German Hospital Association: "Corona could be treated like the flu. No need for compulsory vaccination in that case."

Očitno tudi zdravniki že počasi izenačujejo zadeve ...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.