Med branjem Hannah Arendt se nam zazdi, da so največji problem besede: njihova raba in še bolj njihova zloraba. Beseda nasilje - glavni predmet obravnavanega dela - ni nobena izjema, četudi se zdi izjemna po tem, da kot beseda ponavadi označuje nekaj, kar je onkraj besednega: nekaj povsem konkretnega in enoznačnega. A ravno v tej navidezni samoumevnosti in razumljivosti besede se skriva konceptualni problem: Arendt, ki piše knjigo v specifičnem kontekstu, ob koncu šestdesetih let - v času študentskih protestov, mirovniškega gibanja in gibanja za enakopravnost temnopoltih – ugotavlja, da se nasilje uporablja na več nivojih. Povsem neposredno služi nasilje kot sredstvo za dosego določenega političnega cilja, predvsem takrat, ko so besede nemočne. Toda morda še pomembnejša je njegova sekundarna, diskurzivna raba, torej raba same besede nasilje. Tu nasilje ponavadi služi kot sredstvo diskriminacije neke politične sile in njenih zahtev: vedno je drugi tisti, ki je nasilen, torej iracionalen in nevaren.

Med označencem in označevalcem je torej mogoče vzpostaviti globljo vez: tako beseda nasilje kot nasilje samo služita kot orodje za dosego določenega političnega cilja. Najsplošnejša karakteristika nasilja po Hannah Arendt se tako glasi: nasilje je vedno instrumentalno. In to spet velja na več nivojih: samo je sredstvo v političnem boju, obenem pa tudi potrebuje sredstva, torej orožje, za svojo uresničitev. Iz njegove instrumentalnosti pa je mogoče potegniti tudi vse njegove nadaljnje lastnosti. V nasprotju z običajno rabo besede nasilje Arendt najprej poudari, da nasilje ni nasprotje razuma, saj deluje ravno po njegovih instrumentalnih načelih. Največja nevarnost njegove rabe pa naj bi bila nadalje v tem, da se instrumentalna sredstva zamenja za cilj sam. Kot pravi: »Če se ciljev ne doseže hitro, rezultat ne bo zgolj poraz, ampak vpeljava prakse nasilja v celotno politično telo. Delovanje je nepovratno, zato je povratek na status quo v primeru poraza zelo malo verjeten. Praksa nasilja, tako kot vse delovanje, spreminja svet, toda najverjetnejša sprememba je v smeri nasilnejšega sveta.«

Četudi se zdi, da se Hannah Arendt obremenjuje predvsem z definicijo nasilja, torej z nasiljem kot besedo, je treba njeno intervencijo v tedaj aktualno debato seveda pojmovati tudi kot skrajno politično motivirano dejanje. Gre za nominalizem, ki pa od sveta ni ločen in pretendira po materialnih učinkih. Ravno zmedenost in nejasnost na ravni besede naj bi bili namreč tisti, ki sta soodgovorni za součinkujoče in samooplajajoče delovanje nasilja na materialni ravni: diskurzivno očitanje nasilja pri drugem kliče k nasilni samoobrambi proti nasilju, ki se tako zazdi edina razumska možnost.

Arendt tako v nasprotju z ohlapno in poljubno splošno rabo uvede zelo striktno definiran pojem nasilja, ki je radikalno nasproti postavljen konceptu oblasti: »Oblast in nasilje sta nasprotji; kjer eno absolutno vlada, je drugo odsotno. Nasilje se pojavi tam, kjer je oblast v nevarnosti /…/«.  Toda ne gre enostavno za to, da bi si bila oblast in nasilje nasprotna na način, da bi drug drugega pogojevala: nasilje nima nikakršne moči glede vzpostavljanja oblasti. Arendt tako nasilju odvzame ves nietzschejanski šarm, ki naj bi ga to imelo recimo pri Benjaminu, Sartru ali Sorelu. Nasprotno - nasilje nima revolucionarne moči, niti ni zmožno kreativno preoblikovati družbe. 

Toda vsaka sprememba na ravni razumevanja posamezne besede povzroči tektonske premike tudi pri razumevanju drugih besed, posebej tistih, ki so z njo tesno povezane. Strukturna posledica drugačnega razumevanja nasilja pri Hannah Arendt je tudi drugačno razumevanje oblasti. Kot pravi sama: »Ko o nekom govorimo, da je 'na oblasti', dejansko merimo na njegovo pooblaščenost s strani določenega števila ljudi, da deluje v njihovem imenu. /…/ Oblast se pojavi, kadarkoli se ljudje združijo in delujejo skupaj /…/«. Da bi se izognila pojmovanju nasilnega nastanka oblasti, se je Arendtova tako prisiljena vrniti k varianti teorije o miroljubni in legitimni družbeni pogodbi.

Problem, ki se nam tu zariše, je, da je pojem oblasti tako idealiziran, da nobeni današnji oblastni strukturi ne moremo več reči oblast, vsaj če nismo liberalci ali celo konservativci. Nasprotno, morda bi bilo v besednjaku Hannah Arendt ravno nasilje pravo ime za današnje empirično dane oblike instrumentalistične oblasti, ki ljudi upravljajo kot vsa ostala sredstva; ta sredstva, ne glede na njihovo bolečnost, upravičuje domnevno racionalen končni cilj. Argumentativni krog se nam tako strne v svoje nasprotje: oblast ne bi smela biti nasilje. Ampak žal je. Oblast in nasilje na nivoju empiričnega sta preslikava svojega nasprotja iz nivoja čistih pojmov.   

Glavni problem teoretskega zastavka Hannah Arendt v širšem smislu, ki pa mu je mogoče slediti na partikularni ravni tudi skozi spis O nasilju, je ravno radikalna ločenost mišljenja in delovanja. Mišljenje je namreč, zvesto sledeč Heideggru, pojmovano kot tisto, ki prekine vsako delovanje; mišljenje je radikalno nasprotje instrumentalizma in ne služi ničemur. V mišljenju se nam prikaže, da sta si oblast in nasilje nasprotna in da sta obenem nasprotna svojim manifestacijam na ravni dejanske politike, ki pa je seveda antipolitična glede na to, kaj je politika v pravem pomenu besede. In vedno znova smo prepuščeni pred to razdvojenostjo med besednim idealom in njegovim nasprotjem v dejanskosti, mišljenje pa nam, ravno zaradi svoje radikalne neinstrumentalnosti, ne ponudi nobenih praktičnih namigov, kako  bi bilo to nasprotje mogoče odpraviti.

Dejanskost in mišljenje se lahko združita le na en način: ljudje bi morali dejansko začeti misliti. Hannah Arendt tako elitizira mišljenje. V njem in obenem z njim si izgradi dobro izoliran majhen heideggerjanski domek, ki kljubuje mrzli in kruti dejanskosti, četudi je ne more vse ogreti. Izjemna redkost mišljenja je prevladujoč motiv: denimo glavni problem Eichmanna, slavnega političnega zločinca, odgovornega za prevoz judov v taborišča, je sledeč Arendt ta, da ne misli. Toda ravno Heidegger kot zgodovinski lik in zgled misleca elitnega mišljenja predstavlja v tem kontekstu slepo pego in simptom: vsa mišljenjska globina mu ne pomaga, da ne bi delal majhnih političnih neumnosti. In če smo čisto natančni, je imel tudi Eichmann svojo  prikupno privatno filozofsko variacijo kantovske teorije o brezpogojni dolžnosti in poslušnosti oblasti: je mislil ali je s to mislijo prej zatrl vsako misel? Mu je strukturni položaj, na katerem je bil, sploh omogočal misliti kaj drugega od tega, kar je mislil? V pravo vrtoglavico mišljenja nas morda lahko popelje ravno vzporedno preizpraševanje njegovih dejanskih, materialnih pogojev, ne pa zgolj gola idealizacija.