Dandanes ljudem primanjkuje veliko stvari, od cenovno dostopnih stanovanj do nujnih življenjskih potrebščin. Toda ljudem prav tako primanjkuje upanja. Bolje rečeno, ne pustijo si upati iz strahu pred odzivom drugih. Takoj ko namreč nekdo začne preveč upati, se ga označi za idealista, ki ni v stiku z realnostjo. Takšnega upanja pa zagotovo ne primanjkuje v knjigi spominov Ne morete biti nevtralni na premikajočem se vlaku ameriškega zgodovinarja Howarda Zinna, katere prevod je pri založbi Sophia izšel leta 2023. Tekom knjige avtor namreč ostaja neomajen v svojem prepričanju, da se svet premika v pravo smer.

To prepričanje Zinn bralcem posreduje skozi avtobiografsko obujanje spominov na lastne življenjske izkušnje, predvsem na svoje delovanje v gibanju za državljanske pravice v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Avtor si je v okviru tega prizadeval za končanje rasne segregacije in diskriminacije v ZDA. Kasneje je bil aktiven tudi v gibanju proti vojni v Vietnamu. Njegove izkušnje v obeh gibanjih pa avtorju vlivajo prepričanje, da se družba premika v smer večje pravičnosti. Ta gotovost v družbeni napredek je sicer že v devetdesetih, ko je Zinn knjigo pisal, zvenela zastarelo. Sploh danes pa ne moremo onkraj pomisleka, da knjigi manjka refleksija o tem, kako pristopiti do zgodovinopisja, saj je Zinn s svojim prepričanjem o pomikanju zgodovine v pravo smer zadovoljen.

Toda ravno zaradi avtorjeve pozitivnosti njegova avtobiografija v današnjem času dokaj izstopa, kar je po vsej verjetnosti prispevalo k temu, da je bila leta 2023 prevedena v slovenščino. Dandanes se namreč pojav gibanja, ki bi bilo sposobno družbo preobraziti na bolje, zdi vse prej kot zagotovljen. Za Zinna in njegove somišljenike pa je ravno vera v pojav takšnega gibanja tisto, kar nam omogoča, da opazimo pretekle pozitivne spremembe, ki nas spodbudijo k nadaljevanju boja za pravičnost. Ne glede na to je zanašanje na slepo vero vse prej kot premetena strategija za dosego družbenih sprememb.

Svoje prepričanje v družbeni napredek avtor denimo izraža skozi opis tega, kako so bili aktivisti — med njimi tudi sam — pripravljeni prestati zaporno kazen, ki jih je doletela zaradi razdeljevanja hrane ljudem, ki so čakali v vrsti za glasovanje na volitvah. Vsak, ki se je želel registrirati, je moral namreč izpolniti obsežen vprašalnik in opraviti ustni izpit z različnimi vprašanji za belce in črnce. Spomini, ki jih avtor obuja, se tako večinoma lepo prilegajo v mozaik, ki ga želi ustvariti s knjigo. Zato pa primeri, ki tega ne storijo, toliko bolj izstopajo.

V tem oziru velja omeniti Zinnov opis tega, kako je sam izgubil pozicijo profesorja na Kolidžu Spelman. V knjigi je namreč ta spomin umeščen v poglavje, v katerem avtor opisuje gibanje za državljanske pravice. Avtor se v tem delu besedila spominja tudi sodelovanja v sedečih stavkah in bojkotih ter nameni pozornost tistim, ki so imeli ključno vlogo v razvoju tega gibanja. Toda s tem avtor svojo pripoved ošibi, saj preveč besed nameni opisovanju podpore, ki je je bil sam deležen. V pravo smer se tako ni gibala zgodovina, ampak njegova kariera zaradi pomoči drugih. Seveda prejeta podpora ob njegovi odpustitvi slika podobo povezanega gibanja za državljanske pravice, ki skrbi za svoje pripadnike, vendar to podobo avtor uspešneje oriše v opisih drugih dogodkov v knjigi. 

Po izgubi službe je Zinn začel novo obdobje svojega življenja, v katerem je ponovno našel svoj pozitiven odnos do sveta. Vendar večina pripadnikov današnje družbe tega ni zmožna, tudi v bolj vsakdanjih okoliščinah. V njej sta namreč občutno prisotna cinizem in obup, ki poskrbita za to, da se nam avtorjevo prepričanje v nujno napredujočo družbo zdi neprepričljivo. Zaradi teh občutkov ljudje namreč pridemo do zaključka, ki ga imamo za objektivnega – da glede stanja stvari v svetu ne moremo nič storiti.

Na tej točki se lahko za pomoč obrnemo k Fisherjevemu kapitalističnemu realizmu. Tega Zinn seveda tekom pisanja svoje avtobiografije še ni moral poznati, a v njej piše o podobnih idejah. Sodobni kapitalizem namreč ni le ekonomski in politični sistem, ampak je njegova ključna značilnost, da ljudem ne dopušča mišljenja nobenega alternativnega sistema. Z drugimi besedami, kapitalizem v ljudi vsaja pesimizem, ki jih odvrača od delovanja. Zinn v svoji knjigi izhaja iz podobnega izhodišča, predvsem z ozirom na zgodovinske dogodke. Odsotnost opredelitve glede teh namreč že pomeni sprejemanje stvari, kakršne trenutno so. Avtor torej svojim bralcem podaja lekcijo, ki jo morajo slišati, saj do nje sami s pomočjo družabnih ali tradicionalnih medijev po vsej verjetnosti ne bodo prispeli.

Avtor zato piše tudi o tem, da si v času predavanj na raznih univerzah ni prizadeval za doseganje objektivnosti ali nevtralnosti. Ta pri vprašanju razrednega boja tako ali tako ni mogoča. Sam tudi pravi, da je svoja predavanja začel z jasnim sporočilom, da bodo tekom njih študentje slišali njegovo mnenje. Hkrati pa je poskušal biti pošten do drugih in je študente spodbujal, da se z njim ne strinjajo. Zanj je namreč veliko bolj pomembno v svojih poslušalcih vzbuditi izviren način mišljenja. Kreacija lastnih idej je namreč sredstvo, preko katerega lahko pridemo do spoznanja, da do zgodovine in trenutnega stanja sveta ne smemo ostati neopredeljeni. To dvoje nam je namreč navadno predstavljeno kot nekaj, kar je ali je bilo in to popolnoma onkraj našega vpliva, zato bi bilo zapravljanje časa o tem sploh premišljevati. Poleg tega pa nam kritično mišljenje omogoča, da spoznamo, zakaj je avtorjeva prepričanost v družbeni napredek zgrešena.

Kljub temu avtorjeve pozicije o samostojnem mišljenju ne smemo razumeti kot nekaj tako radikalnega, da mora nujno voditi v popolno rekonstrukcijo družbenih odnosov. Kritično mišljenje namreč lahko vodi v družbeni napredek, saj nam omogoča vpogled v to, kje so potrebne spremembe. Toda ozaveščenost, prav tako kot zgodovina sama, ne zagotavlja pozitivnega napredka.

Ravno nasprotno, večja mera ozaveščenosti lahko pogosto vodi do večje mere pesimizma in odpora do vsakega poskusa spremembe sveta. Avtorjev optimizem bi tako hitro lahko zavrgli kot nekaj, kar nam poskuša vsiliti z vzvišene pozicije znanega predavatelja in avtorja. Nekomu na tem položaju je gotovo lažje ostati optimističen, kot nekomu, ki trdo gara in se komaj preživlja. Toda v obravnavanem besedilu tudi Zinn precej papirja nameni opisovanju situacij, ki v tiste, ki jih preživljajo, skoraj zagotovo ne vlivajo optimizma, marveč obup. Opisuje namreč svoji težaški zaposlitvi v skladišču na Manhattnu in v ladjedelnici. Toda kljub težaškim zaposlitvam je Zinn še vedno sposoben najti upanje v vezeh, ki jih je stkal z drugimi pristaniškimi delavci.

Toda ravno slepe vere Zinnu ne manjka, za vir te pa označi ljudi, s katerimi je prišel v stik tekom svojega življenja. Glede tega izpostavlja predvsem mlade. Zato si je težko zamisliti, da je bil sam prepričan, da ima njegova knjiga zmožnost dosega radikalnih sprememb v prepričanjih ljudi. Namesto tega bi bilo primerneje, da svoje prizadevanje za boljši svet začnemo tam, kjer ga je začel avtor sam: pri navadnih ljudeh in stikih, ki jih z njimi lahko navežemo. Včasih je tako najbolj produktivna dejavnost vlaganje časa v naše odnose z drugimi ljudmi. Ti odnosi so namreč odskočna deska za grajenje skupnosti in drugih oblik organiziranja, ki so ključne za dajanje zagona družbenim gibanjem. Toda družbenega napredka ne smemo jemati za samoumevnega, za vsako pozitivno spremembo se je namreč potrebno neprenehoma boriti, dosežki pa lahko v trenutku izginejo. 

Recenziral je vajenec Martin.