Ni se mi prikazal

Ni se mi prikazal

Recenzija izdelka
Prikazen kapitala
29. 1. 2014 - 13.00

Pri nas relativno malo poznan mislec Joseph Vogl, zaposlen na Humboldtovi univerzi v Berlinu, je leta 2010 napisal delo Prikazen kapitala, dobri dve leti zatem pa je to že izšlo v slovenskem prevodu. Ko je knjiga privekala na svet, je verjetno marsikateri bralec vsaj upal, da jo v letu 2014 ne bo rabil brati nihče, saj rdečih ekonomskih grafov ne bo več, vsebina pa bo neaktualna in zanimiva zgolj še za analizo nekega preteklega stanja, neke zgodovinske usedline, pretresljivega obdobja, ki samo še odzvanja. A žal je ravno nasprotno, rdeči grafi vse bolj prebijajo dno papirja, analiza, ki jo je opravil Vogl, pa vsaj skuša razumeti vzroke za stanje in sam kapital v najbolj osnovnih elementih.

Prikazen kapitala izhaja iz predpostavke, da bi ekonomija kot znanost morala dati gotove odgovore, kar je pogoj vsakega znanstvenega delovanja. A na uvodnih straneh avtor ugotovi: „To nas nujno pripelje do določene perpleksnosti znotraj same ekonomske vednosti, do odprtega vprašanja po tem, ali in kako se tukaj sploh še manifestira ideja koherence ekonomskega sveta. Ekonomska znanost, ta dogma našega časa, ima namreč pri roki povsem različne in nasprotujoče si interpretacije za razlago dogajanj in neurij dogodkov sodobnega finančnega poslovanja.“ Skratka, na področju ekonomije je mogoče opaziti vse prej kot znanstvenost in red ali, kot nekaj strani naprej beremo citat Vasilija Leontiefa: „Na nobenem drugem področju empiričnega raziskovanja ni uporaba tako umetelne statistične mašinerije povrgla tako bornih rezultatov.“

Vogl se zavoljo teh nekoherentnosti odpravi iskat razlago kapitalistične oikodiceje, torej razlago delovanja denarnega, finančnega in fiskalnega sistema, ki nam bo uspel pojasniti, kar so nekateri proglašali za naravni red. Torej, naravni red ne samo v toliko, da kapitalizem pač tako funkcionira in da so to njegovi principi delovanja, pač pa so nekateri misleci skušali dokazati celo, da je kapitalizem sam kot sistem edini naravni in s tem pravilni in resnični finančni sistem. Poleg tega so šli še korak naprej, ko so zatrdili, da bi se dejansko vsa ostala področja, kot so pravo, etika, znanost, skratka vse ostale vednosti, morale ravnati po teh krovnih ugotovitvah kapitalizma kot naravnega sistema.

Avtor skuša v dveh poglavjih, ki ju naslovi Idila trga, razbliniti nekaj običajnih percepcij tako o finančnemu sistemu kot o kapitalizmu samem. Najprej se osredotoči na Adama Smitha in nekatere kasnejše razlage, ki se še kar opirajo na njegov koncept nevidne roke trga, ki ni pravzaprav nič drugega kot namišljena nevidna božja roka, ki vse ureja tako, kot je oziroma bi moralo biti. Koncepti, ki se osredotočajo na preprosto izravnavo med ponudbo in povpraševanjem in se vrtijo okoli neke namišljene idealne vrednosti, h kateri trg vedno teži, čeprav ob tem oscilira, so po mnenju Vogla zgrešeni, če nič drugega zato, ker v račun ne vzamejo plačilnega sredstva, ki ni zgolj preprost nadomestek fizičnih dobrin.

Skozi obdobje oblikovanja prvega papirnatega denarja, torej denarja, ki ni sam v sebi imel vrednosti, kot na primer zlatnik, je v delu nazorno predstavljeno, da je denar dejansko notranje nestabilna formacija ali, kot je zapisano: “Odlikuje ga paradoksalna struktura; je hibrid, za katerega okoli leta 1800 ne obstaja še noben koncizen pojem. Združuje ekonomsko plat kredita in pravno plat gotovinskega plačila. Kot kreditni papir terja odlog storitve, kot plačilno sredstvo pa takojšnje vnovčenje. … Je denar in obljuba denarja obenem; in njegova semiotična struktura je zaznamovan s tem, da v enem in istem aktu zajema napotilo na nek 'tu' in nek 'tam':...“

Bankovec za deset evrov je torej istočasno tako imaginarnih pet kil kruha kot predpostavka, da bo tudi čez mesec dni predstavljal pet kil kruha, čeprav to ne drži ne za trenutno stanje, še manj pa za prihodnost. S podobnim razkrivanjem finančnih temeljev in povezovanja zastarelih, preprostih ekonomskih modelov, z nerazumljeno sedanjostjo avtor razkriva, zakaj je ekonomska znanost vse prej kot znanost, ki bi imela temelj v empiričnem raziskovanju. Eden ob problemov je tudi v tem, da denar in finančne transakcije naposled že kar nekaj časa niso več vezane na karkoli konkretnega, pač pa so zgolj še obljube in predvidevanja nečesa prihajajočega. Ali drugače: „Nekdo, ki blaga niti nima niti ga ne pričakuje niti noče, to blago proda nekomu, ki tega blaga niti ne pričakuje niti noče in ga tudi dejansko ne dobi.“

Vogel v svojem delu dokaj poljudno razlaga, kje so težave in pasti današnje ekonomske paradigme, pri tem pa si pomaga z različnimi avtorji, vse od Aristotela, neoliberalcev čikaške šole do Marxa in Webra. Mestoma se zdi, da je tako kot sama ekonomija tudi obravnavano delo nekoliko bolj megleno, a je to verjetno tudi posledica predmeta obravnave. V končni fazi gre za uvid, ki nam sporoča, da je ekonomija tudi z vidika nekaterih bolj tradicionalnih znanosti, kot je matematika, predvsem skupek špekulacij. Tako v ekonomiji ne rabimo iskati ničesar gotovega, ker nič gotovega tudi ni najti, pač pa gre v trenutnem sistemu predvsem za špekulacije in obljube, kjer pa seveda nihče od vodilnih ne obljubi, da bo konkretno kdaj dejansko kaj bolje. Tudi zato, ker takšne obljube ne more dati, saj gre pri vsem skupaj za prazno neosnovano izrekanje negotovega.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness