Njihova veličanstva, Kraljice!
Ob izteku preteklega leta je pri Založbi ŠKUC izšla antologija Kraljice, ki jo je uredila Nina Dragičević. Zbornik združuje prevode tujih avtorjev, ki dreg obravnavajo teoretsko in zgodovinsko, ter prispevke domačih avtoric in kraljic preobleke, ki pišejo iz izkušnje lokalne scene. Delo sicer govori o dregu širše, vendar njegovo težišče ostajajo kraljice preobleke. To sledi centralnosti figure kraljice v kvirovski kulturi, obenem pa nakaže, kako je prav ta figura v slovenskem prostoru postala prevladujoča podoba drega. To seveda ne pomeni, da dreg kralji in druge oblike spolne uprizoritve ne obstajajo ali nimajo svoje teže, temveč prej kaže na to, katera podoba je v tem kontekstu dobila največ prostora.
Knjiga dreg obravnava kot prakso, vpeto v zgodovinske, estetske in politične napetosti. V zadnjem desetletju je dreg postal izrazito prisoten v popularni kulturi, vendar prav ta razširjena vidnost pogosto sovpada z izgubo stika s političnim in subverzivnim nabojem, iz katerega je dreg vzklil. Prek velikih odrov in televizijskih ekranov se je preselil v prostor sprejemljivega spektakla, kjer se njegova transgresivnost pogosto zvaja na estetiko in zabavo. Prav proti takšnemu branju drega se v predgovoru odločno postavi urednica, ko poudari, da dreg v svojem jedru ni stil ali identiteta, temveč praksa, ki deluje proti normi in razgalja njeno represivnost, nesmiselnost in neumnost. Vendar pa uredničinim besedam velja dodati pomislek, da praksa, ki se zdi onkraj norm, ne deluje nujno zunaj dominantnega režima. Zavračanje binarnih kategorij sámo po sebi namreč še ne pomeni izstopa iz normativnih kategorij, vzpostavljenih z industrijsko družbo 19. stoletja, ki so v veljavi še danes.
K tem izhodiščem se zbornik zavestno vrača. S prepletom zgodovinskih zapisov, teoretskih esejev, intervjujev in poezije odpira vprašanje, kaj dreg pomeni onkraj svoje trenutne vidnosti. Obenem deluje kot arhiv prakse, ki je bila dolgo potisnjena na rob in danes, ko izgublja svoj obrobni status, znova zahteva kritično refleksijo.
Kraljice je delo, ki se drega loteva z različnih pozicij – osebnih, esejističnih, analitičnih – in ga ne poskuša ujeti v enotno definicijo. Ne bere se linearno in ne ponuja udobnega pregleda celotnega diapazona drega. Zahteva preskakovanje, vračanje in zadrževanje. Zbornik ne sledi eni sami argumentacijski liniji, ampak odpira več vstopnih točk, v katerih zgodovinski zapisi, teorija, poezija in intervjuji sobivajo brez hierarhičnega razporejanja. Večžanrska zasnova zato ne deluje zgolj kot formalna raznolikost, temveč kot uredniška gesta, ki zavrača enoten glas in idejo, da je mogoče dreg misliti skozi en sam diskurz. Različni žanri tu ne služijo drug drugemu kot razlaga ali ilustracija, temveč delujejo kot različni načini vednosti, ki se prepletajo in od bralcev zahtevajo, da povezave med njimi vzpostavljamo sami. Fragmentarnost sporočila dela ne oslabi, temveč mu omogoči, da ostane situirano in večglasno – podobno kot sama dreg scena, ki je zbornik Kraljice ne poskuša poenotiti, temveč predstaviti v vsej njeni razdrobljenosti.
Zbornik se začne s prispevkom »Gender Mutiny & The Mary Nardini Gangz – 'Pekel se s tem ne more niti primerjati': Kronologija genderfuck odpora«, ki obravnava zgodovinske primere lomljenja spolnih norm, ne da bi jih retroaktivno poimenoval ali enoznačno zapiral. S pregledom od pozne antike do 20. stoletja pokaže, da prakse, ki rahljajo spolne ureditve svojega časa, niso omejene na sodobnost, temveč se pojavljajo v različnih zgodovinskih kontekstih. Pri tem ne gre za to, da bi vse te pojave imenovali dreg, kot ga razumemo danes. Nekatere bi danes opisovali kot transspolnost, druge kot transvestizem, tretje kot performativno igro s spolom – a prav ta raznolikost pokaže, da je sodobni dreg umeščen v širšo zgodovino spolnih transgresij.
Ne gre za enotno zgodovino odpora, temveč za opozorilo, da so se telesa in spolne pojavnosti v različnih obdobjih gibali na robovih norm – včasih v napetosti z oblastjo, drugič tudi v njenem okviru. Zbornik se s tem izogne branju zgodovine spolne transgresije skozi udobje sodobne vidnosti in jo raje umesti v zgodovino, zaznamovano z nasiljem, izbrisi in nelagodjem.
To zgodovinsko izhodišče še bolj zaostrijo arhivski časopisni izrezki z začetka 20. stoletja, objavljeni v osrednjih splošnih slovenskih publikacijah, kot so Slovenec, Edinost, Jugoslavija in Slovenski gospodar. V njih so spolno nenormativne osebe obravnavane v jeziku kriminalnega dosjeja. Razkritje imen in priimkov teh oseb tu ne deluje kot priznanje obstoja, ampak kot tehnika nadzora, patologizacije in razgaljanja.
V kasnejših zapisih se ton obravnave spremeni: kriminalna govorica se umakne poročanju o nastopih v klubih znotraj kvirovskih publikacij, denimo v reviji Revolver, nekdanja ljubljanska skupnostna publikacija Roza kluba, ki je izhajala med letoma 1990 in ‘97. Toda ta premik ne pomeni preproste emancipacije, temveč pokaže, da se vidnost različno oblikuje glede na pozicijo govorca: medtem ko zgodnji časopisni zapisi delujejo kot orodje nadzora in razgaljanja, kvirovske publikacije vzpostavljajo prostor samoreprezentacije, ki pa ostaja omejen na lastno skupnost.
Kraljice s tem jasno pokažejo, da arhiv, kot sta opozarjala Foucault in Derrida, ni nevtralno mesto spomina, ampak prostor oblasti, v katerem se razmerja moči ne izgubljajo, temveč se nenehno preoblikujejo. Zgodovina spolne transgresije se tako razkrije kot zgodovina konfliktne vidnosti – med nadzorovano reprezentacijo in samostojno artikulacijo.
Pomemben teoretski rez predstavlja prevod besedila Thomasa A. Kinga, »Z rokami ob bokih: o pedrski nečimrnosti in epistemološkem predsodku«, ki dreg in kemp obravnava kot vprašanje vednosti, ne zgolj estetike. King pokaže, kako tradicionalni zgodovinski pristopi priznavajo identitete le takrat, ko so stabilne, konsistentne in biološko utemeljene, medtem ko gesto, afekt in uprizoritev sistematično odrivajo na rob kot prazne in nezanesljive. S tem razkrije epistemološko pristranskost, ki očitek »praznosti« obrne: tisto, kar se bere kot površinskost ali pretiravanje, ni pomanjkanje pomena, temveč zgodovinsko razvita strategija artikluacije subjektivnosti v pogojih, kjer so bile druge oblike samorazlage onemogočene.
Kemp v tem okviru ni le slog ali poza, temveč način vzpostavljanja kvir subjektivnosti skozi pretiravanje, parodijo in improvizacijo – torej skozi tiste oblike izraza, ki so bile zgodovinsko izključene iz legitimnega polja vednosti. V kontekstu Kraljic ta prispevek deluje kot jasen rez proti očitkom o »prazni estetiki« drega: pokaže, da sta forma in stil politična že s tem, da omogočata pojav subjektivnosti, ki bi sicer ostala neberljiva in izključena.
Vprašanje političnosti zbornik nadaljuje brez romantiziranja, zlasti v prispevku Metoda Zupana »'Ni samo da se afnaš na ritem': o etiki, poetiki in (a)političnosti (lokalnega) drega«, ki političnost drega bere skozi njegova protislovja. Zupan opozori, da političnost ni lastnost forme same, temveč učinek konkretnih praks in razmerij – skupnosti, prostora, ekonomije in institucionalnih okvirov. Brez skupnosti ni politične moči, praksa, ki se zapira v estetiko, individualizem ali zgolj užitek, pa se hitro izmika širšemu političnemu delovanju.
Prispevek užitka ne obravnava kot samoumevno političnega ali apolitičnega, temveč pokaže, da njegov učinek nastaja v konkretnem kontekstu in načinu uprizarjanja. Ne gre za nasprotje med političnostjo in hedonizmom, temveč za vprašanje pogojev, pod katerimi užitek sploh lahko deluje politično. Ključno vprašanje zato ni, ali je dreg zabaven, temveč pod kakšnimi pogoji se ta zabava proizvaja – v prostoru, ki je vedno že zaznamovan z razmerji moči, pričakovanji publike in produkcijskimi omejitvami. Užitek tu ne deluje kot zavestna obsodba ali enoznačen nagovor, temveč lahko učinkuje kritično kot premik norm, pričakovanj in načinov gledanja, ne glede na to, ali je ta učinek tudi neposredno priznan kot kritika.
Zgodovina kempovske poetike in tekmovalnih formatov nekaterih dregovskih nastopov pokaže, da dreg nikoli ni bil nedolžna igra, temveč način vzpostavljanja skupnosti, orientacije in medsebojnega povezovanja v omejenih pogojih. Kadar se ti elementi iztrgajo iz teh razmerij in krožijo kot stil brez navezave na konkretne pogoje delovanja, se njihov kritični potencial ne izniči po definiciji, temveč oslabi v učinku. Kraljice s tem razprave ne zapirajo, temveč jo vračajo tja, kjer se političnost sploh preverja: v prakso same scene.
Pomembna nota zbornika je v tem, da dokumentira prakso, ki že desetletja obstaja onkraj enega medija ali prostora – v performansu, pisanju, teoriji, glasbi, poeziji in filmu. Dreg namreč nikoli ni bil omejen le na oder, temveč je vedno pronical v različne registre umetniškega in družbenega izražanja, in prav to Kraljice tudi pokažejo. Antologija drega ne zapira v en pomen ali eno funkcijo, temveč ga bere kot prakso, ki jo sicer je mogoče kategorizirati, a je ni mogoče zamejiti. Kot bralka sem dobila občutek, da zbornik k dregu ne pristopa z razlagalne distance, temveč vstopa v razmerje z njim, kar se kaže prav v njegovi večžanrski, nelinearni strukturi. Ta sledi logiki prakse in ne obratno, v tem pa je tudi njegova prepričljivost.
Spolne binarizme je lomila vajenka Lara, pomagal ji je Marko.
Dodaj komentar
Komentiraj