James Bridle je ameriški umetnik in novinar. Pri založbi Verso je bila letos izdana njegova knjiga New Dark Age s podnaslovom Technology and the End of the Future. Je eden izmed tistih, ki se označujejo za tehnologiste. To je termin za intelektualce, ki se osredotočajo na vpliv znanstvenega razvoja na družbeno vsakdanjost in vpletenost predvsem digitalne tehnologije v antropološke procese. Oziroma tako se percipirajo sami. S pogledom od zunaj bi jih lahko imenovali za pozerje, ki prodajajo pop-znanstvene puhlice. Znanstveno-kulturni zvezdniki, kot sta Neil deGrasse Tyson in Michio Kaku, ki prevajajo znanost v obliko poenostavljene filozofije narave za množice. So moderna različica oznanjevalcev kiber-evangelija, ki s prižnic TEDx prireditev razlagajo mistiko supermodernosti. O mističnih razlagah je Nietzsche rekel, da ne le niso globoke, v resnici niso niti plitke.

Bridle vendarle postavlja smiselna vprašanja o problemu manka kvalitetne teorije in epistemologije moderne znanosti. Poudari kompleksnost in nesposobnost pomenjenja globalnih informacijskih sistemov. Pri vsakdanjem rokovanju s tehnologijo se ne moremo adekvatno pozicionirati kot organski agenti virtualnih prostorov. Še celo znanstveniki, vključeni v razvoj ustroja umetne inteligence, priznavajo, da ne razumejo, kaj točno se dogaja v globinah logaritmičnih procesov. Računalniki so se že sposobni sami učiti in na določeni točki se ne da več vedeti, kako to počnejo.

Če so provokativni nastavki za raziskavo obenem absolutne in razpršene digitalne dobe kvalitetno postavljeni, na njih ne zgradi kaj dosti. Kratki ontološki razpravi in premišljanju o pomanjkanju konceptov digitalne dobe na žalost sledi postopanje na mestu. Kaže se paradoksnost knjige, ki izvira iz nedodelanosti misli. Po pompoznem začetku, ko Bridle poveže lovecraftovsko nedojemljivo, podatkovni oblak in hiperobjekte, nadaljuje s popisovanjem problematik današnje tehnološke realnosti. Sama po sebi je njegova predstavitev zanimiva z laičnega vidika, vendar nekdo, ki z vsaj malo pozornosti spremlja področje, ne bo našel novih informacij. Nesramno rečeno, gre za zbirko obnov in povzetkov tehnološko orientiranih člankov bolj ali manj uglednih spletnih medijev. Vmes je vtaknil še besedila nekaj svojih člankov, ki jih je napisal za platforme, kot sta Guardian in Wired.

Sam si uspe zabiti kar nekaj avtogolov, ki njegovo kredibilnost postavijo pod vprašanje. Na dolgo govori o problematiki vprašljivih spletnih platform, ki širijo lažne novice. Obregne se ob ljudi, ki naivno zaupajo poročilom v neuveljavljenih medijih. Za vir pa uporabi članek z obskurnega bloga neke komercialistke, ki svoj blog redno polni s konspirativnimi vsebinami. Ko analizira trenutni neologizem postresničnost, kot primer postavi Donalda Trumpa. Vendar mu uspe nemogoče in Trumpa ujame na resnici. Bridle se sklicuje na Trumpovo trditev, da je za začetek kontroverze z Obamovim državljanstvom odgovorna Hillary Clinton. Trump je seveda vzneseno skočil na ta vlak in postal neuradni vodja gibanja Birther. Vendar je kar nekaj novinarjev in samih sodelavcev v kampanji Clinton iz leta 2008 potrdilo, da je njen zaupnik Sid Blumenthal širil govorice o tem, kako je Obama v resnici Kenijec. Takšne metode pa potrjujejo tudi razkritja Wikileaks, v katerih so na plano prišla dopisovanja Clintonine kampanje iz leta 2016, v katerih so širili govorice o kripto-ateizmu Bernieja Sandersa.

Primeri Bridlove netočnosti in pomanjkanja kritične obravnave informacij so lahko namig, da problem ni toliko v presežku informacij, temveč v načinu njihove izbire in interpretacije. Gotovo je vzrok Bridlove pristranskosti njegova vmeščenost v specifično anglosaksonsko levo-liberalno okolje. Njegova politična usmerjenost je z izborom virov jasna. Pogosto naletimo na neizprašane trditve, ki so najbolj očitne, ko pridemo do ameriške vloge v svetu. Bridle pridno sledi interpretacijski liniji, ki je po godu ameriškemu zunanjemu ministrstvu, od Sirije, Libije, Ukrajine pa do konfliktov s Kitajsko.

Bridle ne problematizira vidikov informacijske dobe, ki služijo njegovi politični usmeritvi. Izraba informacijske tehnologije v rokah levih in desnih populistov je slaba, pomenljiv pa je izostanek zlorab s strani liberalne sredine z obeh strani Atlantika. Nepostavljena ostanejo tudi vprašanja o upravičenosti določenih konceptov. Zakaj smo šele s Trumpovim laganjem vstopili v čas postresnice, medtem ko te dobe ni sprožila npr. fatamorgana orožij za množično uničevanje Georga Busha in Obamovo zavajanje glede prisotnosti ameriških vojakov v Siriji.

Naslov Novi mračni vek se navezuje na angloameriško oznako za zgodnji srednji vek. Je produkt razsvetljenskega pogleda na domnevni propad intelektualne misli med propadom zahodnega rimskega cesarstva in prihodom renesančne kulture. Zgodovinarji tega termina ne uporabljajo več, saj upravičeno velja za mit. Knjiga je iz večih smeri prepredena s paradoksi in številnimi nasprotji. Prav uporaba koncepta mračnega veka si nasprotuje sama, saj za Bridla pomeni nov sistem prenasičenosti z informacijami. To stanje naj bi spustilo zastor na učinkovito epistemologijo novega reda, torej je nasproten siceršnji utečeni uporabi. Avtor sam pa koncepta ne poskuša preoblikovati onkraj citiranja Lovecraftovih grozljivih širin resnice. V tej prispodobi prihaja norost iz nedoumljivih vesoljskih globin. Vendar se bodo pri Lovecraftu ljudje po tem, ko so soočeni z nevzdržno lučjo uvida, raje odvrnili od znanja in vstopili novo temno dobo. James Bridle pa trdi, da je začetek nove temne dobe v tem, da nam je prav ta luč vedenja nedosegljiva in zato tavamo v temi.

Martin Heidegger pravi, da se je za pravi stik s tehnologijo potrebno zbližati na ravni biti. Nevarnost pride, ko se pojavi neuspeh in nam je pristop v njeno resnico odklonjen. Kako bomo živeli skupaj z njo kot skupnost povezanih substanc, ko pa zeva prepad v bivanju. Pravo vprašanje ni razumevanje totalnosti, kot pravi Bridle, temveč nujnost reduciranja konceptualnosti uokvirjanja. S pravo metaforiko bi lahko preprečili zapiranje resnice in ustvarili neko novo kiber-ontologijo. Dvoumnost in naključnost razvoja tehnologije nam bosta torej pogled na njeno bistvo nekje odpirala in drugod zapirala. Želja tehnologistov po celostnem zaobjemu absoluta se nazadnje zdi kot paradoks, ki onemogoča samega sebe.