Že dobršen del časa Slovenci za svoje sosede ne želijo imeti pedofilov, pijancev, narkomanov, homoseksualcev, kaznjencev, Romov, ljudi z aidsom, Muslimanov, priseljencev, tujih delavcev in Judov oziroma vseh, ki se ne skladajo s podobo čistega in pravovernega Slovenca. V zavračanju teh skupin se skrivajo ksenofobni strah pred tujim, gnus in prezir. Gnus, ki deluje kot nekakšna hrbtna stran sistema, se vseskozi izmika zadostnemu razlogu in pravšnji utemeljenosti ter deluje kot konservativen, hierarhičen in segregativen akter, meni Dolar.

Zdi se, da je gnus globoko vtisnjen v naše telo, v naše fiziološke reakcije; gre za naravno telesno reakcijo, ki pa je vendarle lastna samo človeški kulturi. Na nekem mestu piše Dolar: »[gnus] je tako rekoč narava same kulture, njeno fiziološko podpodje, njen ‘naravni’ obrambni sistem, vpisan naravnost v telesne reakcije«. Tako je gnus telesna cena, ki jo je treba plačati za vstop v kulturo.

Gnus se vselej manifestira takrat, ko določene substance, ki so običajno zaprte v notranjosti, pridejo na plano, se pokažejo v zunanjosti, začnejo oddajati smrad, gnusi se nam njihov otip, toliko bolj okus. Prav telesnim izločkom gre v zvezi s tem posebno mesto - iztrebkom, urinu, sluzi, pljunku, krvi, gnojni rani, bruhanju, spermi, solzah, telesni notranjosti, drobovju itn. – pa tudi telesnim odprtinam je treba odmeriti mesto. Tako Miller formulira: »Enkrat zunaj, za vselej zunaj!«.

Gnus je tako reakcija na kršitev morda najmočnejše meje, tiste, kot piše Dolar, »ki konstituira našo notranjost in jo loči od zunanjosti« . Gnus v tej gesti zavzame vlogo stražarja na barieri, in kot se zdi, zadeva najbolj naravne telesne funkcije ter s tem postavi telo, v kolikor vzbuja gnus, v diskordanco samo s seboj.

Telo je, kot piše Douglasova, model, na katerem temelji vsakršno omejevanje. Njegove meje reprezentirajo vse druge; njegove funkcije ali njegovi različni deli in njihove relacije nudijo vir simbolov za druge kompleksne strukture. Telo je torej simbol družbe, ki reproducira sile in nevarnosti socialne strukture. »Kar je vklesano v človeško meso, je podoba družbe«, na nekem mestu piše Douglasova. Po Douglasovi »sta polucija in v ekstenziji tudi gnusno popolnoma odvisni od konceptualne mreže, ki strukturira posamezno domeno«. Tiste reči, ki nimajo mesta v strukturni mreži, so nevarne in kužne. »Umazanija ni torej nikoli edinstven, osamljen dogodek. Kjer je umazanija, je tudi sistem. Umazanija je stranski produkt sistematičnega urejanja in klasifikacije snovi«, ki pa se vselej kaže kot naravna in logična. 

Gnus, ki je nekakšen fenomen med naravno podstatjo in kulturno implementacijo, se tako vzpostavi šele kot posledica posebnih diskurzivnih in kulturnih praks. Kot tak šele retrospektivno določi tisto, kar se nam gnusi. Vendarle pa gnus občutimo kot vselej prisoten, naraven pojav, saj se konstituira kot prediskurziven, kot tak, ki kulturi predhodi. Tako se naravno pojmovanje gnusa razkrije  kot naturalizirano, ki je vselej že družbeno pogojeno. S tem, ko gnus umeščamo v polje prediskurzivnega, ko ga torej beremo kot naravnega, ta deluje kot nekakšno varovalo perpetuiranja statusa quo in ohranjanja hierarhije družbenega reda.

Po tej plati gnus v sebi vedno nosi neko moralno sodbo; »kar je gnusno, je tudi moralno zavrženo, greh smrdi in je nagravžen, moralna ne-čistost sovpada s telesno nečistostjo«, piše Dolar. Gnus se tako tesno navezuje na vprašanje hierarhičnega razporejanja bivajočega na višje in nižje, na čisto in umazano.

Ali kot je dejal Orwell v svoji raziskavi Pot v Wigan Pier: »Nižji razredi smrdijo!«. Delo, ki je bilo sprva mišljeno kot raziskava slabih delavskih razmer na severu Anglije v 30-ih letih, se je prevesilo v esej o gnusu, ki neposredno zadeva socialno hierarhijo. Orwell se je v dobronamerni potezi odločil živeti med delavskim razredom in iskreno ugotovil, da se mu delavski razred resnično gnusi, da ima nemogoče in odvratne manire, pri katerih se mu obrača želodec. Orwell zapiše, »da njegov lastni razredni položaj opredeljuje vso njegovo bit – njegovo telesnost, način prehranjevanja, umivanje, oblačenje, njegov jezik, njegove navade, njegov stil občevanja z drugimi, njegov okus«.

Ni čudno, da se kristjani, belci, zgornji razredi in delavci že stoletja pritožujejo nad vonjem Židov, nebelcev, delavcev in žensk, v zadnjem času pa tudi nad vsiljivim smradom kadilcev. »Zdi se, da je smrad nižjih neposredno povezan s tesnobo, ki jo porajajo v višjih. Posameznikov uradni vonj je funkcija njegove umeščenosti na dno, ne glede na resnico«, piše Miller.

Smrad in odvratnost sta dandanašnji ošvrknila tudi kajenje, ki je še do nedavnega veljalo za ponosni simbol moderne družbe. Od srede devetdestih se namreč pojavlja gonja družbe proti kadilcem, ki v imenu zdravja dobivajo škandalozno, vulgarno in obsceno konotacijo. Zagrizeni nasprotniki se kadilcev lotevajo s praktičnimi prepovedmi in podražitvami, kar kadilce ponovno čaka v juliju, kot tudi s predrugačenjem statusa na simbolni ravni. Vojna za družbo brez dima se tako slika kot poskus vsiljevanja dominatnega diskurza, bolestnega preganjanja gnusnih grešnikov in očiščevanja družbe nezaželenih skupin, saj se kajenje v gesti stereotipizacije pogosto veže na marginalizirane skupine brezposelnih, delavcev in drugih. Kajenje že zdavnaj ni več stvar posameznika, če sploh kdaj, temveč stvar družbenih razmerij.

Tako telo postaja nosilec simbolne vrednosti, ki je, kot pravi Bourdieu, na simbolni ravni ‘sprejeto’ kot imetnik moči, statusa in razločujočih simbolnih oblik, celota, ki kopiči različne resurse in kot tako mesto ustvarjanja in ohranjanja družbenih neenakosti.

O gnusu je razpravljala Alja Lobnik.