Vsemag @ Sokolski dom, Hafnerjev memorial
Vrt Sokolskega doma, Škofja Loka, 9. 7. 2025
Novo ustvarjena plošča novo formiranega tria Vsemag, imenovana Desetina resnice, ki je svoje korenine najbrž pognala iz troplatnega samostojnega raziskovanja abstraktnih ambientalnih zvokov Ožbeja Rakovca, naša ušesa sprva pozdravi s šumom. Kot zarjavela glasbena skrinjica, ki jo ob raziskovanju spominov odkrijemo na podstrešju, se odvrti v preplet melanholične kitare, zvestih ambientalnih drobcev in razrezanega vokala med fragmentiranim pripovedovanjem in petjem. Oblijeta nas mnogim predobro poznana občutka melanholije in minevanja časa. Ob podrobnejšem pogledu nas za pronicljivim zvokom ne čakajo zarjaveli in pozabljeni vijaki predolgo skritih glasbenih artefaktov, ampak prvi skupni zvočni odtis družinske zasedbe Rakovec, ki je svojo glasbeno avanturo po svetovih ambientale in motivih eksperimentalnega rocka arhivirala kar na domačem podstrešju in v babičini kleti. Intimno vzdušje in preplet ustaljenih motivov popularne glasbe ter ponekod vseobsegajočih ambientalnih zvokov v nas vzbudi iskreno zvedavost. Po kratkem razmisleku in ponovnem ogledu naslovnice, ki jo krasi razgaljena embrionalna podoba, osvetljena in obkoljena z listjem in drevesnimi vejami, pa nam ne preostane drugega kot potovanje onkraj severnih meja prestolnice na premierni koncert skupine, ki se je odvil na vrtu Sokolskega doma v Škofji Loki kot preddogodek festivala In Memoriam prof. Peter Hafner.
Potovanje po sledeh melanholičnih melodij nam kljub očitno prezgodnji napotitvi iz Ljubljane sprva prekine obvestilo, da je koncert razprodan. Iznajdljivi in hrepeneči po potešitvi naše radovednosti pošljemo nekaj sporočil, ki prejmejo zaželen odziv, da so karte na voljo tudi na lokaciji. Prekinemo paniko, izberemo najljubšo frekvenco in ob prihodu na cilj še nekaj minut iščemo parkirno mesto, ki se nam predstavi ob gromozanskem drevesu, ki v svoj osebni prostor spusti le majhna vozila s potniki, lačnimi zanimivejše glasbe. Napotimo se skozi razrito središče Škofje Loke in najdemo vhod na koncertno prizorišče, medtem ko parkirnemu aparatu ne namenimo niti kotička roženice. Težavo z vstopnicami rešimo na vhodu, nato pa nas k sebi povabi prijetno obarvan pogled na mesto z vrta škofjeloškega Sokolskega doma. Prizorišče, preplavljeno z družinskimi člani zasedbe, starejšimi pristaši električnih kitar in preostalimi glasbenimi zanesenjaki, kljub prostorski omejenosti sprejme tudi nekaj stoječih obiskovalcev, ki so zamudili dirko za sedišča.
Kmalu so koncertni oder zavzele štiri glave glasbenikov. Vsemagovski družinski trio je na odru spremljal še saksofonist Žiga Fabbro, ki je pomagal tudi pri snemanju plošče, na odru pa je svoje roke zaposlil s spremljavo na klarinetu in saksofonu, poskrbel pa je tudi za ambientalne zvočne podlage in sprotne efekte na klaviaturah. Publika se je utišala in tako se je pod večerno modrim nebom pričel glasbeni večer, ki je vsem obiskovalcem najverjetneje zapolnil kar nekaj čustvenih vrzeli, predvsem pa je bil prisoten tudi vsesplošen občutek prijetne osuplosti in zadovoljstva, tako gledalcev kot tudi glasbenikov, ki so med medsebojnim spogledovanjem, smehljanjem in igranjem inštrumentov sicer le nekajkrat nagovorili svoje zvesto občinstvo. Nehvaležno vlogo povezovalca programa je prevzel oče Uroš Rakovec, ki mu osebno zadovoljstvo, prikupno ustvarjeno večerno vzdušje in izjemna pozornost poslušalstva niso pretirano razvezali jezika. Toda to je koncertu vlilo še svojevrstno nerodno ljubkost, ki je v občinstvu vzbudila tudi občutek čustvene teže izdelka in težko vloženih ur, ki so bile potrebne za kvalitetno izvedbo skladb.
Kljub pomanjkanju koncertnih izkušenj mlajše polovice zasedbe, torej Jakoba in Ožbeja, to ni vplivalo na kvaliteto izvedene glasbe. Ožbej na začetku skupnega ustvarjanja skladb ni imel v načrtu pevskega performansa, temveč glasbo ob branih besedilih. Na plošči in na koncertu pa je ponudil več kot zadovoljivo vokalno interpretacijo, ki je kljub občasni nerazločnosti besedil v živo primerno sovpadla z ustvarjenim vzdušjem.
Zvočni prostor plošče je v navidezni preprostosti in minimalizmu zvoka prepleten s kar nekaj ambientalnimi in nojzovsko navdihnjenimi efekti, katerih učinek je včasih težko pričarati ob živem nastopu, prav tako pa lahko različni kitarski toni ob tako tihi in intimni glasbi hitro povzročijo kakšen frekvenčni eksces ali nevšečnost, vendar se to ni zgodilo. Pesmi s plošče so ob živi izvedbi zaživele v nekoliko drugačni obliki, a je bila izvedba enako zadovoljiva kot izkušnja poslušanja plošče doma. Album nosi učinek ohromelosti in ob prelivanju ene pesmi v drugo zares dobimo občutek, da teče kot enovita celota. Podobni občutki so se porodili tudi ob poslušanju žive izvedbe, le da je nastop na vrtu Sokolskega doma spremljal še simpatičen ambient, v katerega so se člani zasedbe izvrstno umestili. Tok so prekinili le prikupni vložki očeta ter skladbi Votlo telo, zaradi refrena, in Zvito oko, ki v sebi nosi več osnovnih prvin eksperimentalnega rocka. Ob tako nalezljivem zvoku električne kitare in intenzivnejšim tempom je bil posameznik skoraj primoran pogledati onkraj nastale zasanjanosti ali otopelosti, ki sta spremljali koncert.
Ob zaključku in zadnji, prikupno nerodni zahvali benda je publika pokupila poslednje pijače in preučila zgoščenke, ki smo jih lahko kupili na licu mesta. Desetina resnice je tako ob razgledu na staro mestno jedro prvič zaživela tudi v živo, poslušalstvo pa je moralo v blagem transu ob melanholično prijetnem nastopu izstopiti med porušene ulice škofjeloškega središča, kjer so jih nekatere poti usmerile še na kratek potep proti gradu. Štiričlanska zasedba dveh generacij si je oddahnila po prvem uspešnem nastopu in po kratkem poletnem oddihu načrtuje nadaljevanje koncertnih ambicij v jesenskem času, medtem ko poslušalstvo čaka njihova naslednja glasbena popotovanja, najsi bodo ta v obliki benda ali pa z nadaljevanjem raziskovanja globin sveta fragmentiranega nojza.
Dodaj komentar
Komentiraj