Bibičevo mapiranje slovenskega kulturnega prostora ni novo. V sedaj že več kot desetletje stari knjigi Hrup z Metelkove je avtor obravnaval prostorsko devastacijo neodvisnih kulturnih praks in strukturno ravnanje oblastnikov s svojim mačehovskim odnosom do »drugačnega« tipa kulturnega delovanja, ki se odvija zunaj njihovih institucij. V lansko leto izdani knjigi, Harmonika za butalce, pa je k izbrani tematiki pristopil drugače in si je za osrednjo nit svojega pisanja namesto določenega toposa, s katerim v tekst že na prvi pogled vnaša širšo problematiko, vzel objekt, ožje instrument in natančneje harmoniko. Šele iz nje je nato povlekel silnice proti zunanjim dejavnikom.

Začetne strani Harmonike za butalce so namenjene kratki zgodovini samega instrumenta, ki je bil na začetku svojega obstoja - ob koncu osemnajstega stoletja - tesno povezan s skorajda alkimistično željo po popolni reprodukciji človeškega glasu. Temu poleg ustavljanja ob nezahodnih etnomuzikoloških zgodovinah ter denimo ameriških in avstrijskih uporabah harmonike v popularnih glasbah zelo hitro sledijo skoki k temam, pomembnim za naš glasbeno-kulturni prostor: k butalcem, panku, Radiu Študent, rocku v opoziciji, world glasbi in nenazadnje predvsem k Bibičevemu ansamblu Begnagrad. Bend je v sredini sedemdesetih s svojo glasbo predstavljal nerazložljiv tujek za slovensko glasbeno krajino. Zaradi dekontekstualiziranega zvena harmonike same ni mogel biti del tedanjega rockovskega izraza, zaradi glasbenega idioma, ki je poleg rockovskih melodik vpletal še jazz, barok in ostale glasbene žanre, pa ga tudi narodno-zabavna glasbena srenja ni mogla sprejeti medse. 

V drugem delu predvsem iz osebne memorije stkana rdeča nit pripovedi, ki je predstavljena s kopico citatov ostalih sodelavcev in opazovalcev, s katerimi Bibič vsaj na prvi pogled pretendira na objektivnost akademskega diskurza, se v knjigi Harmonika za butalce posveča dejanju samomitologizacije. Ta je bolj kot trkanje po prsih predvsem razširitev vednosti o glasbeno-kulturnem dogodku, ki nosi ime Begnagrad. Pri tem podvigu spremljamo zunaj institucij delujočo entiteto, ki poskuša znotraj deloma neopravljene, deloma pa zapostavljene zgodovine obelodaniti lastno delovanje, s čimer se tako uvršča na seznam tekstov o zgodovini radikalnejših glasb, glasbenih prostorov ali kar celotnih žanrov, ki so v formirajočih letih oblikovali glasbeno okolje v slovenskem prostoru. Razprtost zaključkov, ki je rezultat tako ekstenzivnega citiranja kot nemara tudi (nujne) avtorjeve distance do objekta preučevanja, pa kljub izmikanju vseeno predstavlja temelj prej omenjenega mita, saj se ta – če na hitro v spomin prikličemo Močnika – lahko plodi le v vsebinski ambivalenci in razpršitvi pomenov. A tovrstna mitologizacija v danem smislu le stežka pridobi realno podstat, saj ji razen institucionalizirane pozicije sedaj že zasebne založbe Beletrina, ki jo ta vzpostavlja z objavami znotraj njihove »osrednje družboslovne in humanistične« zbirke Koda, zmanjka širše vpetosti v kulturne mehanizme sodobnega časa. Tu se namreč vzpostavitev mita Begnagrad prisilno zaustavi, začne pa se odpirati vprašanje nekega drugega, predvsem pa drugačnega angažmaja knjige.

Temu je najlaže slediti proti koncu knjige, ko se tekst obrača k trenutni politični situaciji, to je situaciji iz leta 2012, ko Bibič preko vseslovenskih vstaj in Protestivala sledi preskakovanju med povsem materialnimi kot simbolnimi rabami harmonike na različnih polih sodobnih realpolitičnih praks. Na teh mestih tekstu še najbolj uhaja osrednja (etno)muzikološka nit, ki pa, kakor je očitno iz Bibičevega pisanja, pravzaprav ne more obstajati brez razumevanja širšega družbenega dogajanja. A Harmonika za butalce, ki se zaradi fragmentarnosti bere kot esejistični dnevnik, tu se spomnimo na Gombrowicza, in ki zaradi literarnih miniaturk proti koncu knjige, ko z izseki povezanih življenjskih zgodb preigrava usode Judov med drugo svetovno vojno, napotuje na Jergovića in južnoameriške crónicas, kljub omenjenim občasnim zamolkom v osrčju nosi enoten predmet. Ta pa je kajpak harmonika.

Če je tako harmonika kot instrument, ki je bil izumljen kot naprava za reprodukcijo človeškega glasu, postal eden od glavnih simbolov slovenstva, tako je tudi začetni sunek zgodovinopisnega v knjigi Harmonika za butalce le krinka za iskreno, premišljeno in skrbno zastavljeno esejistično pisavo Bratka Bibiča. V njej se Bibič razpršeno, a zato nič manj prepričljivo loteva tematik, ki so s pojavom harmonike na Slovenskem v tesni zvezi, obenem pa so v tesni zvezi predvsem z njim kot enim od glavnih činiteljev v dekontekstualizaciji tega, na piedestal postavljenega »narodovega bogastva«. Gre torej, v kratkem, za knjigo o instrumentu kot materialnem objektu in njegovi simbolni emanaciji, o človeku, ki ga ta instrument na takšen ali drugačen način interpelira, nenazadnje pa govori tudi o širšem miljeju, ki je obojestransko in z obema, tako glasbenikom kot instrumentom, nerazdružljivo prepleten. Konkretna prepletenost, v tem primeru kar same uradne oblasti in harmonike, se nam je ob nedavni smrti Slavka Avsenika jasno razkrila. Ob vsem omenjenem in slišanem v knjigi ter zunaj nje pa je avtorjeva konstantna misel ta – in s to je smiselno zaključiti -, da glasba ne predstavlja zgolj tolažbe v »dolini solzá«, temveč se lahko iz nje porodi tudi premislek – kar pa je Bibič s svojo glasbeno prakso, ki je sedaj svoje nadaljevanje našla v tekstualni obliki, tudi ves čas že počel.