Vest o smrti Josipa Visarijonoviča Stalina so 5. marca leta 1953 milijonske množice ljudi sprejele z jokom. V procesiji po moskovskem centru so žalovali, kot da bi umrl eden izmed njihovih najbližjih. Dogodek so z otožnostjo sprejeli tudi ruski podeželani in prebivalci Budimpešte ter Prage, na tisoče kilometrov stran pa so se velikemu sovjetskemu državniku poklonili celo prebivalci zahodnih kapitalističnih držav. Takole se je o Stalinu razpisal nemški zgodovinar Isaac Deutscher. Citiramo: “Po treh desetletjih je bila Sovjetska zveza popolnoma preobražena. Stalin je Rusijo povzdignil v drugo največjo svetovno silo, pa ne samo zaradi materialnega in organizacijskega napredka, ampak tudi zaradi obsežne kulturne revolucije, ki je ljudstvu omogočila brezplačno šolstvo in ga izobrazila.” Konec citata. Z zaostrovanjem hladne vojne pa je spomin na Veliko Alianso proti fašističnemu raku kmalu zbledel. K temu je prispevala retorika povojnih politikov in intelektualcev kot sta bila Hannah Arendt ali pa Nikita Hruščov, ki so “strička Joeja” razglasili za Hitlerjevega prav tako zlobnega in nesposobnega dvojčka.

Ovržbe takšnih in podobnih stereotipov se bomo v današnji humanistiki lotili s pomočjo angleškega prevoda dela že pokojnega italijanskega marksističnega filozofa Domenica Losurda z naslovom Stalin: The History and Critique of a Black Legend. Knjiga je v času od izida leta 2008 že zaokrožila v španščini, nemščini in francoščini, za vse tiste, ki niso vešči drugega kot jezika svetovne hegemonije, pa je šele letos z neuradnim prevodom samozaposlenca Davida Ferreire v elektronski obliki na voljo tudi v angleščini. Razlog temu ni samo paranoična mrzlica, ki zaradi tako imenovane “rdeče nevarnosti” že od nekdaj razsaja v angleško govorečem svetu, ampak tudi dejstvo, da bojda radikalne založbe, kot sta Verso in Pluto Press, v strahu pred odporom ali pa zaradi gole reakcionarnosti še same prikimavajo predsodkom o komunizmu, s katerimi operiramo že desetletja. Tako pač ne preseneča, da so, kljub raznim pozivom omenjenim založbam, za prevod knjige v angleščino morali poskrbeti kar marksistični entuziasti in tovariši z dna sami. 

Zahodni akterji pa niso edini krivci za demonizacijo Stalinove osebnosti. Losurdo z opiranjem na sovjetske in zahodne zgodovinarje ugotavlja, da je k temu pripomogel predvsem tajni govor Hruščova iz leta 1956, v katerem je svoj na novo prevzeti položaj poskušal legitimirati z vehementno obsodbo Stalinovega kulta osebnosti, grozodejstev kolektivizacije pa tudi malomarnega soočenja z nacistično nevarnostjo. Hruščov je Stalinovo domnevno politično nesposobnost povezal z dobro znanimi očitki o Gruzijčevi hibni osebnosti. Opisal ga je kot, citiramo, “veliko, mračno, muhasto in morbidno človeško pošast, ki ni poskrbela zgolj za izginotje pomembnih državnikov, ampak tudi za izbris celotnih populacij. Nepripravljenost Sovjetske zveze na nacistično invazijo je pripisati Stalinovim zapoznelim poskusom modernizacije rdeče armade, saj na začetku vojne sploh ni posedovala zadostnega števila pušk za oborožitev vseh mož.” Konec citata. 

Na drugi strani luže je med hladno vojno liberalne floskule o Stalinovih dejanjih širila ameriška intelektualka nemškega rodu Hannah Arendt. Zaslužna je predvsem za popularizacijo koncepta totalitarizma, s katerim predvsem poudarja analogijo med ideološkimi temelji nacizma in boljševizma. Hitlerjeve mokre sanje o nastanku pangermanskega gibanja, ki bo udejanjilo rasno usodo tevtonskih ljudstev, lahko, po njenem mnenju, zlahka postavimo ob bok Stalinovi in Leninovi viziji o mesijanski vlogi proletariata ter mednarodnega komunističnega gibanja. Po Arendt sta obe ideologiji na tegobe industrializacije in modernizacije 19. stoletja odgovorili z nasiljem ter genocidom. 

Losurdo naštetim predpostavkam očita, da s plitkim moraliziranjem zanemarjajo historično materialistični kontekst takratnega dogajanja. Ob agresivni Hitlerjevi ekspanziji na vzhod so Sovjeti že tekom 30. let 20. stoletja antanto stalno svarili pred nacistično nevarnostjo, obenem pa so se lotevali obsežnega prestrukturiranja svojih ekonomskih, političnih in vojaških zmožnosti. V praksi je Stalin svojo teorijo o primatu razvoja produkcijskih sil udejanjil prav s centralizacijo, masifikacijo, a tudi hkratno množično mobilizacijo državnega aparata, ter tako ključno prispeval k preživetju ruskih narodov. Na svoje dosežke je Stalin gledal skromno. Čeprav je Rdeča armada premagala fašizem, sovjetsko ljudstvo pa se je v dveh desetletjih od oranja z lesenim plugom katapultiralo v vesolje, državo s prvim satelitom in atomsko bombo, je Stalin odklanjal parade v prid svoji osebi, izogibal pa se je tudi bombastičnih titul, kot je “zmagovalec velike patriotske vojne”, tako da težko govorimo o jasno izoblikovanem kultu osebnosti.

Kako torej razumeti kontekst Stalinovih intervencij, ob spominu na katere točijo solze razni anarhistični, trockistični, konzervativni in liberalni elementi? Kaj nam sploh mar Stalina danes? Do neke mere nam odgovore na ta vprašanja ponuja že sam Lenin, ki je na večer pred oktobrsko revolucijo pridigal o odmiranju države, tekom napornih bojev proti izdajalcem ruskega naroda pozneje pa je pravilno uvidel, da brez prevzetja oblasti in reorganizacije obstoječih institucij boljševiki promovirajo prazen revolucionarizem. Tako ne preseneča, da so proces birokratizacije in pozneje tržne reforme v okviru NEP zaradi razrasta neenakosti največji radikalci označili za izdajstvo revolucije. A socializem, kot ugotavlja Stalin, ima bore malo zveze z razširitvijo revščine, zaradi katere je Rusija trpela stoletja, temveč, ravno nasprotno, odpravlja izkoriščanje. Stalin se je slednjemu zoperstavil z jačanjem vojaških sil proti poskusom zunanjega imperialističnega koloniziranja, razvojem tehnologije in planske ekonomije s potezami tržnih zakonitosti in s sistematičnim, četudi neenakomernim višanjem življenjskega standarda. Pri tem ni taval v praznem sanjanju o abstraktnem, univerzalističnem komunizmu. Upošteval je konkretno zgodovinsko, ideološko, nacionalno in kulturno plat Rusije in ohranil institucijo družine, cerkve ter deloma tudi zasebne lastnine. 

Losurdovo delo lahko torej beremo kot analizo diskurza hladnovojnih političnih teoretikov. Forma slogana “Ne Moskva, ne Washington”, k popularizaciji katerega so tekom let prispevali prav ultralevičarji, posebej trockisti, se z zaostrovanjem odnosov med Kitajsko in Ameriko prenaša v sedanjost, ko se ga z radostjo poslužujejo tudi konservativci. Obstoj tržne ekonomije, družbene hierarhije in močnega državnega aparata naj bi dokazoval, da je, tako kot nekoč Sovjetska zveza, tudi Ljudska republika Kitajska skrenila na pot kapitalistične restavracije. A razvijanje produkcijskih sil in vlaganje v napredek z namenom doseganja samozadostnosti, kot pokaže Losurdo, še ne pomeni izdajstva socialističnih idealov, to pa že zato, ker sta obe naciji omenjene politične in ekonomske elemente v okviru nacionalnih in razrednih bojev uspeli mobilizirati proti poglavitnemu sovražniku: zahodnemu imperializmu, katerega produkt je tudi hitlerjanski rasni fašizem in ki se že stoletja okorišča z bedo ostalih narodov ter krati njihovo pravico do samoodločbe. Dolžnost svetovne levice pri tem je, da se končno znebi fantazij o distopičnosti realsocializmov in obsodi resnično grožnjo svetovnemu miru. 

Washington je odjebal Matej.