Od sublimiranega algoritma do ekscesne materialnosti
Čeprav naslov knjige Finance Aesthetics: A Critical Glossary v domišljijo prikliče vse očarljive možnosti opevanja lepote denarja in vsega, kar nam lahko kupi, pa tega v pričujoči knjigi dejansko ni. Estetika v naslovu se namreč pomensko nanaša na pojem aisthesis, ki v svoji izvorni etimološki rabi pomeni občutek ali zaznavo. Že sam naslov knjige poudarja, da živimo v času, ko sta doživljanje sveta in vednost o njem fundamentalno oblikovana in pogojena z njegovo financializacijo. Premik od industrijske ekonomije, ki je temeljila na proizvodnji in cirkulaciji materialnih dobrin, do finančne ekonomije, ki jo karakterizirajo abstraktni finančni trgi, digitalne valute, algoritmi in špekulacije, je bistveno oblikoval tudi naše vsakdanje življenje. Homo sapiens je v celoti postal homo economicus, njegovo razumevanje osnovnega ustroja sveta, sebe in soljudi pa določata tržna logika in njen besednjak.
Tako zbornik Finance Aesthetics, ki je izšel decembra lani pri založbi Goldsmiths Press, zaobjema sedeminpetdeset prispevkov, oblikovanih kot kritični slovar ključnih besed iz sveta tržne ekonomije. Tukaj najdemo vse – od tistih najbolj ekonomsko dobesednih, kot so »visokofrekvenčno trgovanje«, »kredit«, »dolg« in »lastnina«, pa vse do pojmov, kot so »kapitalocen«, »cinizem«, »smrt«, »fikcija« in »nič«. Uredniki poudarjajo, da so finance sila, ki bistveno oblikuje svet in onstran katere ni mogoče misliti praktično ničesar – zato ne morejo ostati zgolj v reduktivni domeni ekonomistov. Svoj zorni kot ji v pričujočem slovarju zato posojajo različne discipline – od družbenih in humanističnih ved pa vse do neodvisnih raziskovalcev, umetnikov, pisateljev in fotografov. Vsaka geselska enota deluje kot intervencijska točka, ki poskuša razkriti mehanizme finančne kolonizacije življenja prav tam, kjer so njene sledi že zabrisane in njena logika samoumevno naturalizirana.
Temeljno izhodišče vseh prispevkov predstavlja pronicljiv poskus mišljenja dematerializacije financ – torej zamenjave materialnih dobrin z njihovo simbolno reprezentacijo. Ta proces se je začel že v predmodernih gospodarstvih, ko je bogastvo pomenilo kopičenje materialnih dobrin – živine, zemlje, žita in plemenitih kovin. Papirnati denar se sprva pojavi kot simbolična reprezentacija fizičnega zlata in pomeni prvo véliko abstrakcijo. Z razvojem moderne finančne ekonomije pa dosežemo skrajno obliko finančne abstrakcije. Današnje kriptovalute tako niso vezane na materialno osnovo ali centralno institucijo, temveč obstajajo kot digitalni zapisi znotraj decentraliziranih podatkovnih omrežij.
Jean-Joseph Goux, na katerega se nanašajo tudi avtorji zbornika, sodobno finančno ekonomijo opiše kot ikonomijo – simbolni sistem, v katerem vrednost ne izhaja iz empirične realnosti, temveč iz razmerij med znaki, podobno kot pomen v jeziku po Saussurju. Finance tako delujejo kot samonanašalna struktura, kjer cene ne odražajo več tega, kar nekaj je, temveč tisto, kar trg pričakuje, da bo. V takem svetu osnovna logika postane špekulacija: poleg uporabne vrednosti, kjer nekaj kupimo zaradi konkretne funkcije stvari, imamo tudi spekulativno oziroma investicijsko vrednost, kjer je stvar le nosilka potencialnega prihodnjega dobička.
Dematerializacija financ se morda najbolj jasno odraža v sodobni arhitekturi. Ekstremni minimalizem dóma Kim Kardashian, brez pohištva in okraskov, uteleša novo estetiko kapitalizma: bogastvo se izraža z odsotnostjo – sterilno, sleek, skoraj nevidno, kot dehumanizirani finančni algoritmi. V tej logiki tudi bivanjski prostori postajajo investicijski objekti – nepremičnine niso več dom, temveč finančni produkt, prilagojen logiki trga in ne človeškemu življenju.
Mnogi avtorji opozarjajo, da se je demateriaziliranost sodobnega finančnega trga zasnovala že na navidezni nevtralnosti in univerzalnosti razsvetljenskega projekta, kar knjigi vdahne nekaj dobrodošle zgodovinske širine. Kapitalizem je od svojih razsvetljenskih začetkov terjal človeške in ekološke žrtve — kar Jason W. Moore v geslu »kapitalocen« imenuje »poceni narava« oziroma cheap nature. Gre za zgodovinsko in ekonomsko apropriacijo poceni delovne sile in neplačanega dela, energije in naravnih surovin z obljubami o napredku, svobodi in civilizaciji. Tudi sodobni finančni trgi s svojo nevtralno-demokratično algoritmizacijo ustvarjajo videz, kot da se denar ustvarja iz niča. Primer tega je rudarjenje kriptovalut: tako kot klasično rudarjenje izkorišča telesa za pridobivanje rudnin, tudi rudarjenje kriptovalut, čeprav digitalno, temelji na fizičnem delu, energetski potrošnji in materialnih virih, ki jih zagotavljajo delavci globalnega juga.
Simbol sodobne dematerializacije financ in njene kulturne logike postane ravno Elon Musk. Slednji v podjetjih SpaceX in Tesla ne izdeluje raket sam; sam prav tako ne piše programskih kod in ključnih tehnologij ne izumlja on. Za njim stoji cela armada anonimne delovne sile: od inženirjev in fizikov, do programerjev in oblikovalcev, ki opravljajo dejansko znanstveno in tehnično delo. Kljub temu pa je v obdobju spekulativnega kapitalizma prav on predstavljen kot genij, ki morda ni izumil ničesar, a je vseeno kreiral in prodal lastno vizijo tehnoutopične prihodnosti in njeno karizmatično, maskulino avro.
Tako ni naključno, da se slovar zaključi z geslom »delo«. Kljub temu, da se delo danes pogosto poveličuje in olepšuje z igričarskimi prijemi – kot so zbiranje točk, napredovanje po lestvicah in simbolične nagrade – ostaja v svojem bistvu še vedno ponavljajoče se, odtujeno in izpraznjeno. Pod bleščečo zunanjostjo sodobnega kapitalizma tiho deluje kot nevidna sila, ki poganja sistem, a ostaja skrita za podobo svobode, izbire in osebnega napredka. Četudi smiselno, pa ravno v tovrstnih geslih zbornik zapade v vulgarna pojasnjevanja kapitalizma.
Zbornik Finance Aesthetics z različnimi pristopi – od akademskih člankov do fotografije in dramskih tekstov – na formalni ravni razgrinja diverzificirane obraze finančne ekonomije, ki jih ta zakriva s številkami in algoritmi. Besedila niso vedno zaokrožena in linearna, temveč delujejo kot brainstormingi. Tako se knjiga s svojimi epskimi štiristo stranmi upira kratkemu razponu pozornosti sodobnega bralca in njegovi zahtevi po ekonomičnosti. Zbornik ni zaključen izdelek – svojo nezaključenost poudarja s tem, da kazalo s prispevki vsebuje še neobravnavana gesla – potencialna besedila, ki bi jih lahko napisali in vnesli v prihodnosti. Za to možnost so nam uredniki na koncu knjige pustili še nekaj praznih strani. Morda bi jih, v duhu igrificirane, a še vedno repetitivne narave delovne aktivnosti same, izpolnili z enim samim stavkom: All work and no play makes Jack a dull boy...
Po financializirani distopiji se je potepala Aléna.
Glasbena podlaga: Elmore James, Dust My Broom.
Dodaj komentar
Komentiraj