Pastirska distribucija

Pastirska distribucija

Oddaja
20. 3. 2019 - 13.00

Škotska založba Edinburgh University Press je v okviru svoje zbirke Srečanja v pravu in filozofiji izdala špehljato študijo o enem izmed ključnih pojmov političnih teorij 20. stoletja. Delo grškega pravnega zgodovinarja Thanosa Zartaloudisa, naslovljeno Rojstvo nomosa, na več kot petstotih straneh sledi rabam grške besede nomos v arhaični dobi, torej od približno 8. do 5. stoletja pred našim štetjem, in beleži njene različne pomene, od 'običaja' in 'navade' do 'načina življenja' in 'zakona'.

Zartaloudis ni klasičen klasicist. Na univerzi v Kentu uči azilno pravo, doktorat je pisal iz koncepta človeka pri Heideggerju in Agambenu, v Londonu predava o arhitekturi. Tudi Rojstvo nomosa tako ni zgolj popis pomenov neke besede ali še ena filološka razprava, temveč se v antična besedila spušča ob hkratni polemiki z vrsto sodobnejših avtorjev, ki so se pri svojih interpretacijah pravnega in političnega oprli na starogrški nomos. Ob tem, ko se prebija skozi Pindarja, Homerja in Ajshila, mu skratka ni odveč pokazati, kje so jih Schmitt, Foucault in Nancy narobe razumeli.

Nomos se najpogosteje prevaja kot 'zakon', kar že na ravni izrazja onemogoča natančnejšo analizo, saj jo obremeni s pravnimi kategorijami in v predmet obravnave anahronistično prenese idejo zakona. Zartaloudisov projekt je, ravno nasprotno, preučiti polivalentne oblike in rabe nomos, ne da bi te že bile postavljene v odnos do modernih pravnih pojmovanj. Če namreč antične vire beremo v legalističnem jeziku, v njih vidimo le pred-pravne zametke, proto-juridični začetek zgodovinskega razvoja kompleksnejših institutov. S tem so iz upoštevnega pomenskega razpona nomos avtomatično izločene vse nejuridične rabe te besede, ki so v arhaični dobi sicer prevladovale. Tipičen primer te zmote je recimo dojemanje nomosa kot izraza pomanjkljivega razločevanja med pravom, politiko in religijo, saj »predmoderno preteklost« interpretira tako, da vanjo presadi strogo ločnico med temi sferami, ki je zakoreninjena danes.

»Kar se nahaja pred pravom, kot ga priznavamo danes,« zapiše Zartaloudis, »ni bolj starodavno pravo«. V samem uvodu zato zavrne pojem pred-prava, ki ga je v prvi polovici 20. stoletja vpeljal Louis Gernet. Z njim je ciljal na tradicionalne postopke, v katerih kretnje in besede ustvarjajo določen performativni učinek ali zavezujočo moč, ki je podobna pravni, a si te oznake še ne zasluži povsem, ker v njej vztraja religiozni ali magični element. Zartaloudis se namesto tega opre na Agambena, ki je predlagal, da se nomos proučuje kot »neznan X«. V tem oziru napravi še korak dlje od nekaterih pravnih pluralistov in antropologov, saj zavzame stališče, da se nomosa ne more ustrezno opredeliti niti kot običajno pravo v smislu nezapisanih pravil, ki nastajajo v praksi, neodvisno od centralizirane zakonodajne oblasti. S prevodom nomosa v 'običajno pravo' bi namreč že implicitno predpostavili, da je bila arhaična izkušnja te besede povezana s konceptom pravnega in da se je nomos nanašal izključno na legalne pojave.

V svoji genealogiji Zartaloudis izhaja iz dinamike med dvema družinama besed: nόmos in nomόs. Slednji, pastirski ali pastoralni nomόs, je zgodovinsko starejši in je v arhaični dobi uporabljan predvsem kot izraz za nerazdeljeno zemljo, habitat ali za pašo na neomejenem prostoru. Distributivni nόmos je, nasprotno, pomenil aranžma, distribucijo, razporeditev in dodelitev, širše pa tudi običaj in primeren način ravnanja. Pri Homerju se na primer pojavlja kot poimenovanje za obredno razdelitev hrane med goste po žrtvovanju. Poleg tega je lahko označeval tudi način razporeditve delov telesa pri gimnastičnih vajah.

Spočetka torej nomos v smislu razdelitve ni imel normativnih prvin in se ni nanašal na politično distribucijo ali pravno pripisovanje. Tudi kot nomos-običaj ni ločeval med zavezujočimi običaji in neobveznimi šegami. Če ga je v nekaterih odlomkih sicer mogoče razumeti kot vodilo, merilo ravnanja, ne predstavlja pravila, ki ga zapove oblast ali ki izhaja od nekega subjekta. Nomos v arhaični dobi ne obstaja zunaj posameznih rab in je spojen s konkretnimi okoliščinami. Kot objektivni red, neločljiv od razporeditve, na katero se nanaša, nima nič skupnega z modernim zakonom, ki se uporabi glede na skladnost konkretne situacije z vnaprej zamišljenim, abstraktnim dejanskim stanjem, vsebovanim v pravni normi.

Nasprotje med nomosom in zakonom sta v 1000 platojih prevzela že Deleuze in Guattari. Nomos povezujeta z obliko distribucije nomadskega prostora in ga zoperstavljata alokaciji teritorija, ki jo vzpostavlja polis. Za razliko od državnega zakona, ki vsaki osebi odmeri njeno parcelo, naj bi nomos kot nomadski način distribucije dopuščal razprostiranje po odprtem prostoru. Čeprav je distinkcija med zakonom in nomosom utemeljena, jima Zartaloudis upravičeno očita idealiziranje odprtih prostorov pastirske svobode na račun zgodovinske natančnosti.

Iz povedanega ni mogoče sklepati, da v arhaični dobi niso obstajala zavezujoča pravila ali procesi, v katerih se je poravnavalo spore. A vse do 5. stoletja pred našim štetjem stari Grki teh »zakonov« niso imenovali nomoi. Prvi ohranjen vir, ki izpričuje rabo besede nomos v pomenu zapisanega postavljenega prava, je šele iz konca 5. stoletja. Do tedaj se za pravila, določena s strani neke oblasti, uporablja izraz thesmos. Šele v klasični dobi, najznačilneje pri Platonu in Aristotelu, nomos dobi pomen prisilne zapovedi.

Po tem, ko se pregrize skozi Homerja, Hezioda, Pindarja in celoten kanon grških tragikov, Zartaloudis svoj aranžma uporab zaokroži z nomos mousikos, z »muzičnim zakonom«, ki je sprva najverjetneje pomenil melodijo ali posebno obliko, red, zaporedje, v katerem je bila pesem zapeta ali zaigrana. Glasba je imela v tem času posebno družbeno funkcijo, saj naj bi se s petjem prenašala nepisana pravila. Praksa zakonite uglasbitve, ki je očitno igrala ključno spominsko, publicitetno in integracijsko vlogo pri ustvarjanju in ohranjanju pravil v skupnosti, se je ohranila še dolgo po 7. stoletju pred našim štetjem, ko se pojavijo prvi zapisi zakonov. Plutarh recimo zapiše, da je še Solon svoje postave verzificiral v ep, preden jih je razglasil. Podobna praksa je stoletje pred Solonovim časom zabeležena tudi v Šparti. Vendar, kot je že bilo omenjeno, zgodnji zakonodajalci svojih petih zakonov niso imenovali nomoi, temveč thesmoi. Muzikalni nomos se torej zgodovinsko pojavi pred legalnim. Vprašanje, ali koncept pravila izhaja iz glasbe ali prava, pa je prepuščeno pastoralni neopredeljenosti.

Pomensko kakofonijo nomosa pravzaprav najbolje odraža samo Zartaloudisovo delo. Že zato, ker bi težko rekli, da je »zakon«. Razčlenjuje pomenske variacije brez abstraktnih hipotez ali posplošitev in bralca popelje na samotno pastirsko izkušnjo po neomejeni planjavi tekstov.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness