V današnji Humanistiki grizemo v teoretično tvarino zbirke razprav Culture and politics marksističnega filozofa samouka iz Velike Britanije, Christopherja St. Johna Sprigga, ki je pisal pod psevdonimom Christopher Caudwell. Caudwell je bil rojen leta 1907 v katoliški londonski družini, pri 15 letih pa je opustil formalno šolanje in se začel preživljati kot novinar pri časopisu Yorkshire Observer. Kljub temu je sam začel s študijem najrazličnejšega gradiva, od psihoanalize in psihologije do Einsteinovih spisov in nenazadnje marksizma. Z njim so dotedanji razmisleki dobili novo začimbo. Zbirko esejev Culture and politics, ki jo premlevamo danes, je uredil David Margolies, ki posameznim poglavjem in delom dostavi splošen uvod.

V zbirko, ki jo obravnavamo danes, so vključeni samo filozofski traktati, in sicer odlomki iz razprav Studies of a Dying Culture, Illusion and Reality ter Heredity in Development. Vsako od razprav pospremi Margoliesov uvod. Caudwell na več mestih poudari, da je komunist, ampak vlogo kulture in umetnosti pojmuje drugače kot drugi marksistični teoretiki. Umetnost vidi kot produkt družbenih razmerij oziroma predvsem enega razmerja med meščanstvom - buržoazijo in proletariatom. To razmerje pa vedno kontrastira in enači z razmerji v drugih disciplinah, a do resne interdisciplinarnosti še ne pridemo. Namen Caudwellovega pisanja je bil postaviti alternativno teorijo družbe in vseh sistemov znotraj nje na način, ki bi bil pravičnejši in tudi bolj izpolnjujoč za posameznike v tej družbi. Izbrani eseji kažejo na Caudwellovo predpostavko, da je kultura prehod v nek pravičnejši sistem dejansko izvedla.

Kot primer navajam primerjavo med biologijo in družbenimi razmerji: ker v biologiji obstaja razmerje med evolucijo in naravno selekcijo, je potem tako tudi v družbi. Caudwell sicer pravilno pove, da sicer sam izraz naravna selekcija ni Darwinova iznajdba, ampak da so o tem pisali tudi drugi avtorji pred njim, potem pa zatrdi, da je Darwin ta izraz vpeljal v svojo evolucijsko teorijo pod vplivom vladajočega meščanstva, da bi, kot del tega vladajočega buržoaznega razreda, utemeljil njegovo nadvlado nad proletariatom in legitimnost prostega trgovanja. Tudi če bi to sprejeli, med obema točkama manjka vsaj ena razprava. Trditev zato izpade kvečjemu smešna.

Primer pokaže tudi na še eno pomanjkljivost Caudwellove misli. Vsakovrstna problemska polja v zbirki ‒ konkretno so izpostavljene umetnost, poezija, psihologija, genetika ‒ reducira na zgolj razmerje med zatiralskim meščanstvom in proletariatom. Kaj so potem konkretne implikacije tega, si poglejmo na primeru literature. Umetnost označi kot funkcijo družbe, ker šele družba nekemu materialu dodeli oznako umetniškosti. Vprašanje ni torej, ali umetnost igra socialno funkcijo, temveč kakšno funkcijo igra. Ta razmerja pa so potem, po Caudwellu, zaradi pritiska meščanske kapitalistične družbe zanikana in nadomeščena s premoženjskim razmerjem. Zaradi tega se umetnik začne ukvarjati zgolj z umetnino kot fizično entiteto za uveljavljanje avtorskih pravic ali pa lastništvom, včasih pa zapade v odraz nekih osebnih fantazij umetnika, kamor Caudwell recimo postavi pisanje nadrealizma. Stališče pa je nenavadno, saj ignorira vlogo stanovskih društev za uveljavljanje pravic na posameznem področju, obenem pa se tudi ne ukvarja z razporeditvijo kapitala, v ozadje pa postavi tudi vlogo medijev. Cilj razvoja umetnosti je torej osvoboditev izpod tega pritiska.

O dihotomiji vladajočega razreda nad tistimi, ki se šele želijo uveljaviti, je med drugim pisal tudi izraelski teoretik Itamar Even-Zohar, ki je v to razmerje kot ključne vpletel institucije v najširšem pomenu, ki jim je pripisal ključno vlogo pri izboru koda, stanovska društva pa kot ključna pri pritiskih na te institucije. Četudi se Zohar z razporeditvijo kapitala ukvarja manj, pa vendarle razmerje med umetnikom, umetnino in trgom predstavi bolj celovito oziroma jasneje razdela orožja v tem razrednem boju.

Redukcija boja na zelo ozko področje pa tudi testa časa ne zdrži povsem. V skladu s Caudwellovo časovnico naj bi se angleška literatura začela s tako imenovano primitivno akumulacijo, ki naj bi nastopila v času elizabetinske dobe. Primitivna akumulacija v literaturi po Caudwellu pomeni čas, v katerem je meščanstvo poezijo vzelo za svojo zaradi nekakšnega skupnostnega učinka, torej ker je delovala kot vezivno tkivo znotraj razreda. Ampak tega Caudwell ne razloži dovolj dobro, da bi pojasnil fenomen Shakespearovega gledališča in njegove razširjenosti med najrazličnejšim prebivalstvom.

Zgodovinske okoliščine so tudi sicer povsem odsotne iz drugih Caudwellovih razmišljanj, kar je problematično zato, ker se ustvarja vtis, da je mogoče prav vsako disciplino in obdobje zreducirati na goli boj brez kakršnih koli sredstev na eni in drugi strani. Kar pa že na področju umetnosti propade, ker Caudwell v delu svojih razmišljanj govori o mimetičnosti v odnosu do sveta.

Izbor esejev Culture as Politics, v katerih Caudwell želi oblikovati alternativno teorijo meščanske kulture, tako zaznamuje velik idealizem, začinjen z marksizmom, ki pa je po naključju zelo podoben trenutnemu dogajanju na področju literature in umetnosti pri nas. Vse prevečkrat se namreč pozablja, da avtonomnost umetniškega polja ne pomeni, da druga polja nimajo vpliva na umetnost - in seveda obratno. Nobeno polje, še najmanj umetniško, pač ne more obstajati v vakuumu. Boj med proletarci in meščani traja tudi danes, žal pa ga s Caudwellovimi teorijami ni mogoče zares pojasniti, saj z njegovega horizonta povsem izgine siva cona vseh interakcij med skrajnostma. Predvsem pa je moteče to, da se ne loti razporeditve kapitala med skupinama, ampak to, da ga imajo proletarci vedno premalo, meščani pa ga vedno želijo še več, obravnava kot dejstvo.

Širšo vpetost kulture in umetnosti v kapital je šele veliko desetletij pozneje predlagal Pierre Bourdieu z vpeljavo simbolnega kapitala v obratno-sorazmerno razmerje med ekonomskim in kulturnim kapitalom. A sprejeti Bourdieujevo koncepcijo bi pomenilo priznati, da umetnost ni čista, najvišja, nedotakljiva, vedno pravilna, transcendentna, ampak kvečjemu še ena izmed mogočih diskurzov, ki je hkrati vedno vpet v druge. Naenkrat namreč ni vladajočih avtoritet ali pa družbenih skupin, na primer meščanskega razreda, ki ga kot večnega antagonista postavi Caudwell, ampak vladanje pomeni obvladati določen diskurz, ker implicira, da avtoriteta ni samo diskurz, ki ga je treba obvladati.