Družbena poetika je delo ameriškega pesnika, družbenega kritika in aktivista Marka Nowaka, ki je lani v prevodu Blaža Gselmana izšlo pri založbi Sophia. Družbena poetika obravnava prezrto tradicijo ljudskih pesniških delavnic, ki so bile namenjene delavcem, večinoma v ZDA, Južni Afriki in drugih angleško govorečih državah. Kot ustanovitelj Delavske šole pisanja je Nowak v spregi s sindikalnimi gibanji od preloma tisočletja tudi sam organiziral številne pesniške delavnice. V istem obdobju je deloval še v Sindikatu radikalnih delavcev in pisateljev, ki je bil vključen v prizadevanja za sindikalizacijo velikih knjigarniških verig, kot je bil Borders.

Delo se zaradi avtorjevih praktičnih izkušenj bere kot svojevrstni memoari, ki natančno popisujejo njegovo dvajsetletno prakso med delavskimi pesniki. Poleg obnavljanja poteka pesniških delavnic avtor veliko prostora nameni tudi orisom življenj njihovih udeležencev. Ker pa so ta neločljiva od delovanja delavskih gibanj, v katera so udeleženci delavnic vključeni, Družbena poetika obsega tudi faktografsko bogato predstavitev težav, s katerimi so se soočali sindikati in druga družbena gibanja.

Delavske pesniške delavnice so – kot nam pojasnjuje avtor – rezultat prizadevanja za demokratizacijo literarne produkcije. V zgodovini je bila literatura namreč predvsem praksa vladajočih razredov. Četudi v literarnem kanonu ne manjka del, ki obravnavajo življenja pripadnikov delavskega razreda, so le redki delavci kanonizirani kot literati. Pesniške delavnice pa delavskemu razredu omogočajo prav izboritev nadzora nad sredstvi literarne produkcije in posledično možnost samoreprezentacije. Primer poskusa tovrstnega preoblikovanja polja literarne produkcije Nowak prikaže v poglavju, ki obravnava vzpostavitev obsežnega programa pesniških delavnic v sandinistični Nikaragvi.

Sandinistični poskus podružbljenja kulturne produkcije je kljub umeščenosti v revolucionarni milje naletel na neomajen odpor prav tako »revolucionarnega« literarnega establishmenta, ki je delavnice naposled kljub podpori kulturnega ministra tudi zadušil. Pripadniki elitnih literarnih krogov so ljudski poeziji očitali golo opravljanje propagandne funkcije in stilsko homogenost. A Nowak prepričljivo prikaže, da tedanje ljudsko pesništvo še zdaleč ni zgolj utilitarno slavilo sandinistične revolucije. Udeleženci delavnic so z nadzorom nad sredstvi pisanja literature pridobili možnost za samoreprezentacijo onkraj delitve na produktivne in reproduktivne aspekte njihovega življenja.

Napetosti med literarno tradicijo in poskusi vzpostavljanja delavske literature v spremni besedi sicer podrobneje obravnava prevajalec Blaž Gselman. V Nowakovem delu pa je kritika literarne tradicije sekundarna. Literarni kanon sicer nastopa kot protipol delavskemu pesništvu, a poudarek je vselej na primerih uspešnih praks ljudskega pesništva, ki so zgled za Nowakove pesniške delavnice. To, da je obračun z literarno tradicijo priveden zgolj do točke, na kateri je še koristen za eksplikacijo dobrih praks pesniških delavnic, nas glede na avtorjevo opredelitev lastnega projekta ne preseneča. Nowak namreč pravi, da skuša z Družbeno poetiko prikazati zmožnost pesniških delavnic za mobilizacijo in povezovanje delavskih gibanj.

Knjiga dokumentira številne primere, v katerih so bile povezave med različnimi delavskimi gibanji že uspešno vzpostavljene. Z izjemo prvih dveh poglavij, v katerih obravnava nikaragovski poskus demokratizacije literarnega polja, ameriške pesniške delavnice iz šestdesetih let in južnoafriško sindikalno pesništvo, Nowak piše o lastnem praktičnem delovanju. Pesniške delavnice so bile med drugim vpete v mednarodni sindikalni odpor proti obsežnem zapiranju Fordovih obratov in odpuščanju delavcev leta 2006, ki ga je korporacija poimenovala »Pot naprej«. Poezijo so pisali tudi newyorški taksisti na protestih ob razmahu Uberja v letih 2017 in 2018. Družbeno poetiko je mogoče brati kot detajlen popis praks in naukov organizacije pesniških delavnic. A ta faktični del knjige predstavlja zgolj en aspekt njene zgradbe ‒ obenem nas želi k organiziranju tudi spodbuditi, saj se bere kot manifest.

Manifestativnost Družbene poetike se kaže v Nowakovi ljubezni do uvajanja novih sintagem – nekakšne ohlapne pojmovnosti, ki utemeljuje projekt Družbene poetike. Nowakove sintagme, kakršna je »prva oseba množine«, izhajajo iz premislekov mislecev, kot so Mihail Bahtin, Antonio Gramsci in N'gugi Wa Thiongo. Bahtinov premislek o tem, da nobena izjava ne more biti individualna, saj je vselej že proizvod družbene situacije, v kateri se dogaja, tako utemeljuje prakso pisanja kolektivnih pesmi – oziroma prve osebe množine. A v Nowakovo razumevanje pojmov, kakršna je »imaginativna militantnost«, se vklaplja toliko teoretskih premislekov, da sami onkraj retorične vrednosti k utemeljitvi Družbene poetike ne pridodajo ničesar.

Ne gre za to, da bi sintagme zakrivale vsebinsko praznino Nowakovega projekta. Teoretski nastavki bi lažje podpirali prakso pesniških delavnic, če jih ne bi zabrisala transformacija v vzneseno manifestativno govorico. Poleg manifestativnega aspekta dela pa Nowakov popis delovanja pesniških delavnic prečijo še suhoparne literarnoteoretske analize izbranih pesmi, spisanih v sklopu posameznih delavnic. Na mestih analize se avtor neredko znajde v zagovorniški poziciji – izbrane pesmi pogosto brani pred predpostavljenim očitkom literarne naivnosti. Tako v svojih analizah izpostavlja predvsem motive tegob življenja na margini, kar je glede na neposredno izraženo vsebino večine pesmi nekoliko odveč.

Nowak svoj projekt razume kot nekakšno nizko literarno teorijo – ne kot teoretično razjasnjevanje prakse, temveč kot teorijo, ki je neločljivo prepletena s prakso. Toda način analize izbranih delavskih pesmi teoretične ambicije Nowakovega dela ne utemeljuje. Pesmi so manifestativno podrejene njegovemu pojmovnemu aparatu, ki pa je obenem preohlapen, da bi bil teoretičen sistem, in preveč razvlečen, da bi oblikoval učinkovit manifest. Docela pomenljiv spoj osebnih spominov in poročil o praksi pesniških delavnic tako obremenjuje pretirano stilizirana pojmovnost. Teoretske nastavke, ki sicer smiselno utemeljujejo Družbeno poetiko, s težavo razbiramo, kar nas navsezadnje morda odvrne tudi od prakse, ki jo knjiga zagovarja.

_______

foto: Sophia