V prispevek nas je uvedla tišina. Molk, ki pa je več kot zgolj to, saj dejansko predstavlja uvod v obravnavo dela, o katerem bomo govorili. Ta tišina namreč ni bila zgolj odsotnost zvoka, pač pa je bila tudi podatek. Da bi ta podatek postal informacija, pa bi bile potrebne še dodatne komponente, ki jih bomo obravnavali ob tem, ko bomo razgrinjali informativne pa tudi kvalitativne aspekte dela Informacija – Zelo kratek uvod, izpod tipkovnice Luciana Floridija. Gre za prevod iz zbirke A very short introduction, ki jo izdaja Oxford University Press, za slovenski prevod obravnavane knjige pa je v letu 2016 poskrbela založba Krtina.

Začetna tišina je verjetno pri poslušalcih vzbudila različne odzive. Večina je nemara pomislila, da gre za težavo v studiu ali pri tehnikih in da je prišlo do neke nepričakovane okoliščine, ki je povzročila umanjkanje karšnegakoli zvoka. Morda so tisti bolj tehničnega tipa pomislili, da se je pokvaril oddajnik. In verjetno je zelo malo poslušalcev pomislilo, da gre za namensko tišino, ki je dejansko mišljena kot informacija oziroma, ki je del sporočila, ki ga prenašamo. Ta odsotnost vedenja, za kaj je dejansko šlo, je pravzaprav ključni element, ki bi moral biti pripet na podatek, da bi se spremenil v informacijo. Ali drugače, podatki so vse okoli nas in nam sporočajo različne bazične stvari, v informacije pa se spremenijo, ko zadostijo določenim pogojem.

Za vzpostavitev distinkcije si bomo pomagali s splošno definicijo informacije ali krajše SDI, ki pravi: „σ [sigma] je primer informacije, razumljene kot semantične vsebine, če in samo če:

SDI. 1) σ sestoji iz n podatkov, kjer je n ≥ 1;

SDI. 2) so podatki dobro oblikovani;

SDI. 3) so dobro oblikovani podatki smiselni“.

Iz definicije bomo lažje začrtali razliko med podatkom in informacijo, pri kateri je ključno, da so podatki praktično vsi signali, ki jih uspemo zaznati, tako naravni kot drugače strukturirani; da bi podatek postal informacija, pa mora biti še semantično in sintaktično oblikovan oziroma mora imeti nek smisel. V kolikor postavim pravilo, da če je v prispevku slišati tišino, slednja pomeni, da je knjiga, ki jo obravnavamo, še kar dobra, potem ta ista tišina ni več zgolj podatek, pač pa že kar natančna informacija. Ta primer sporočilnosti tišine je morda najbolje razviden tudi v Morsejevi abecedi, kjer tišina dejansko signalizira podatek, šele skupek tišine, kratkih in dolgih znakov, pa lahko ob smiselni vsebini predstavlja neko informacijo.

A dovolj o temeljni predpostavki dela, ki jo je pač potrebno razumeti zato, da se dokopljemo do drugih uvidov. Kar bo bralec hitro ugotovil je, da delo ni klasično humanistično, pač pa vključuje tudi kar nekaj naravoslovnih koordinat. Splošno lahko rečemo, da je knjiga, tako kot ostale iz serije, bralcu precej prijazna, žal pa ostajajo nekateri deli težje razumljivi. Slednji so vezani predvsem na matematično podstat informacije in bi verjetno vseeno zahtevali nekaj več pojasnjevanja ali podajanja primerov.

Delo nam sicer v samem začetku postreže s shemo strukture informacijskega področja, ali kot to imenuje avtor, zemljevid informacijskih pojmov. Zemljevid hkrati predstavlja tudi vizualno kazalo, saj so skorajda vsi pojmi v zemljevidu obravnavani v samostojnih podpoglavjih ali poglavjih. Struktura je, za razliko od nekaterih drugih del iz serije, zelo jasna, kar je seveda dobrodošlo. Kljub jasno razdelani tematiki pa je potrebno izpostaviti slabost, da so nekatera poglavja obravnavana precej kratko. Tako pojem v zemljevidu, ki se nanaša na namerne neresnične informacije ali po domače na dezinformacije, skorajda ne doživi resnejše obravnave. V kolikor si torej kdo nadeja, da si bo dobo postfaktičnosti lahko s pomočjo dela kaj bolje osmislil, to žal ne bo mogoče. No, delo je prvotno nastalo leta 2010, kar pomeni, da slednji teoretski pojem še ni močneje vstopil v splošni družbeni diskurz. Vseeno pa bi pričakovali, da bodo deli kot so dezinformacije kaj bolje osvetljeni, v kolikor že so samostojna točka na zemljevidu.

Večina bralcev bo sicer od dela verjetno odnesla precej novih informacij. Tako na primer izvemo, da se spreminjamo v inforge in kaj to sploh je ter da informacijska doba predstavlja četrto revolucijo, kjer so revolucije gledane v liniji Kopernik, Darwin, Freud. Izvemo, kako so kodirane genske informacije in kako na nek način to niso klasične informacije, pač pa bolj ukazni podatki. Izvemo tudi kar nekaj o etičnih vidikih informacije in tako na prej. Po drugi strani pa so nekatere navezave v celoti prezrte. Tako bi se verjetno kar dobro dalo navezati na filozofski pojem razlike, v kolikor se informacijo v veliki meri definira tudi kot razlika od druge informacije. Ali kot je iz besedila razvidno, informacija v osnovi pravzaprav je razlika. A nekih prav posebnih povezav na filozofijo tukaj niti ne dobimo. Prav tako ni povezav na lingvistiko, strukturalizem ali katere od sorodnih teoretskih področij.

A pričakovati od knjige, ki je zelo kratek uvod, da bo pokrila res široko področje, ki je napovedano v naslovu, je morda vseeno pretirano. V kolikor kot osnovo za merjene kakovosti tovrstnih del izberemo informativnost, torej zmožnost jasnega posredovanja informacije, je delo nekako malo čez povprečje. V kolikor je funkcija tovrstnih del tudi motiviranje bralca za poseganje po bolj poglobljenih besedilih, pa je delo spet nekako na sredini. Skratka knjiga je v osnovi solidna in predstavlja za vse nepoučene potencialno zanimiv vstop v področje teorije informacij, a verjetno obstajajo za posamezna poglavja tudi boljše in bolj privlačne razlage. Skratka, nekako majhen plus v velikem krogcu.