Ponovno podivljenje

Ponovno podivljenje

Recenzija izdelka
9. 2. 2015 - 13.00

Odsotnost pošasti nas sili v sublimacijo in transliteracijo, v izumljanje dogodivščin in izzivov, v iskanje pobega pred ekološkim dolgočasjem.”

Hibrid med povestjo in manifestom je zadnje delo britanskega pisca, zoologa in aktivista Georgea Monbiota. Ležeren slog, ki spominja na pripovedni tempo Davida Attenborough-a na trenutke zveni kot bahaška zbirka vtisov, ki naštevajo vse vrste rastlinja in življa tako na kopnem kot v morju. Delo zaznamujejo dolga in razvezana kvazi-dokumentarna poglavja, ki mestoma vsebujejo spekulativne, skoraj parapsihološke moralne nauke, drugod pa citirajo članke iz zbornikov in poročila okoljskih agencij. Utrudljiv opis Kambrijske krajine je tako analogen pustinji vsebine, kar je učinkovita, a za bralca namenoma mučna praksa.

Monbiot zagovarja metodo ponovne naturalizacije ali podivljenja (v izvirniku 'rewilding'). V prvi vrsti gre za razlikovanje vrtnarjenja in njegove estetske komponente z naravovarstvenim ohranjanjem ravnovesja kultur. Po drugi strani gre za strogo izogibanje intervencijam, toda le po tem, ko smo v naravno okolje že posegli, da bi mu podivljenje šele omogočili. Četudi so opisi utopične divjine, ki ji lahko šele zavestno omogočimo razcvet, pogosto poveličevani z raznovrstnostjo in pisanostjo pričakovanega okolja nekoč v prihodnosti in postavljeni nasproti trenutnim golim pokrajinam valižanskih gričevij, se s predlagano prakso porajajo logični in kavzalni zadržki.

Ponovno podivljenje ima po Monbiotu dve funkciji: primarno vrnitev narave v stanje, kjer je zmožna sama vzdrževati lastne procese obnavljanja, ter sekundarno - uspešno vključevanje človeka v to okolje. Zadržek, ki se v resnici nanaša na obe stopnji tega mehanizma, je pozaba dejstva, da se narava spreminja. Kam torej uvrstiti človeka? Njemu preprečiti spremembo lastnega okolja je torej v bistvu enako veljaven argument tako za kot proti teoriji Monbiota. Kje je meja med tem, da naravo in vrtove gnojimo in tem, da se od nje distanciramo in jo pustimo divjati po svoje? Katera praksa dejansko človeka vrača k njegovim vzgibom, katera pa ga iz narave izloči kot tujka, ostane nerazrešen pomislek.

Tudi sam avtor izpostavi dilemo: v katero stanje se pravzaprav želimo vrniti? Kako stare morajo biti vrste, preden so ponotranjene kot avtohtone? Morda za Monbiota to niti ni izrazito relevantno, saj ne gre za vračanje v neko preteklo stanje, temveč za omogočanje bogatejših in vzdržljivejših ekosistemov prihodnosti, nekega nedoločenega kontinuuma, kjer „naravi pustimo, da najde svojo pot“.

Monbiotov pristop je korak naprej od utrujene podobe trajnostnega razvoja in naravovarstva, ki se večinoma prelaga na dve skrajnosti: odgovornega potrošnika in asketskega aktivista. Namesto tega delo poziva k bolj pristni in za nekatere še bolj drastično-naivni drži sprejemanja prvinskosti kot predpostavke za lastno svobodo. V trenutkih samokritike se poraja legitimno vprašanje, ali smo na to sploh pripravljeni, glede na to, da niti blagim usmeritvam bioetike tržnega spodbujanja okoljevarstva z vrednotenjem ekosistemskih storitev ni uspelo doseči bistvenih premikov k razumevanju naših ekosistemov kot celote. Koncept narave kot abstraktne forme in vsebine je izmuzljiv tudi za Monbiota. Manj, kot je plod našega vrtnarjenja, bolj nas približa k lastnim naravnim nagnjenjem.

V kateri stopnji razvoja ali razkroja okolja smo ga torej dolžni privzeti kot naravnega? Tistega iz mezozoika? Ali pa morda po bronasti dobi, pred srednjeveškim razseljevanjem ali v dobi industrijskega in kmetijskega razcveta? Drsenje označevalcev ali „sindrom spremenljivega izhodišča“ je realna tavtološka zagata, ki jo naslavlja tudi avtor sam. Trenutne prakse namreč večinoma zagovarjajo vračanje v okolje, kot ga pozna naš najstarejši spomin, to je najverjetneje v okolje, ki je že bilo močno okrnjeno in trofične kaskade vseprisotne. Monbiot je drznejši: želi si okolja, ki predstavlja organiziran pohod v sicer nedoločeno obdobje, a najverjetneje razvija potencial za divjo in raznovrstno floro in favno. V empiričnem smislu je podivljenje namenoma brezciljno. Bolje, je samo sebi v namen. In seveda človeku: bodisi njegovi estetiki bodisi ugodju.

V deloma obupanem, deloma optimističnem poskusu vrnitve okolja njegovi inherentni naravnanosti človeka Monbiot izloči, da bi ga na koncu kot da le posadil v že zaključen ekosistem. To je svojevrsten falsifikacijski paradoks, ki se v mnogih oblikah vsiljuje skozi celotno teorijo, slednja pa zaradi tega izgublja objektivnost. Monbiot hkrati obžaluje odtujevalni proces ali „ekološko dolgočasje“, ki človeka odvrača od soočanja s svojo divjinskostjo, po drugi strani pa ga prav sam izloča iz diskurza o naravnem razvoju okolja. Kje torej potegniti črto med intervencionizmom in simbiozo? Utilitarni vidik njegove teorije je brez afirmacije te ločnice nekoliko dogmatski.

Monbiot bi se lahko uvrstil v nek proto bioetični diskurz, to je pred Singerja in podobne bioetike: ne zanima ga toliko zakaj, temveč kako? Glavne težave so stari znanci: interesna in lastninska mentaliteta javnega in zasebnega, razredna prevlada nekaterih interesnih skupin in upravljanje Evropske unije z nesmiselnimi subvencijami, Gramscijeva „kulturna hegemonija“, občutek strahu pred divjino ter malikovanje ovčereje oz. bele kuge ali ekološke katastrofe Britanije, kot ji pravi Monbiot. V odgovor predlaga več svobode kmetom, manj vladnega vsiljevanja monokulturne politike, ponuja argumente finančne spodbude in donosnosti, ne razvije pa celostne paradigme naravnega okolja. Po eni strani graja sistem in poziva k izstopu, po drugi pa rešitev mrzlično išče znotraj njega. Z idealističnim apeliranjem za konsenzualno implementacijo svojega programa proizvaja zgolj disonanco. Najbliže dejanskemu epistemološkemu problemu se znajde z zaskrbljenostjo, da ljubezen do živali lahko implicira mizantropične inklinacije, ki jih njegov sistem morda lahko preseže: “Naravovarstvena politika je oblikovana tako, da utrjuje samo sebe.”

Celota tematike je tako sestavljena iz navidez fragmentarnih vtisov domišljijskega toka in paleoekologije. Njegov motiv je čud nad naravo, druge, ki so manj v stiku z lastnimi instinkti, pa spodbuja z gospodarskimi in drugimi tržnimi vzgibi, kot sta lov in turizem.

Končna dilema je etična, če želimo upravičiti zadnje korenite posege v pusto krajino, da bi se lahko iz nje umaknili. Če smo dualisti, se moramo odločiti, ali naj to počnemo za naravo ali zase; če nismo dualisti, pa smo zlahka bolj odkrito nečimrni. Seveda gre pri udomačitvi narave za zgodovinske, kulturne in estetske odločitve, ki so stvar človekove domene.

Na hitro lahko povzamemo, da gre za knjigo o podivljenju, o ustvarjanju različice terre nullius, na poti do katere nam stojijo predvsem ovce, jelenjad, klobučnjaki – in človek.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.