V pretres bomo vzeli delo Postmoderna etika slovitega sociologa Zygmunta Baumana. Da, tistega istega Baumana, ki je preminil v začetku prejšnjega tedna, in tistega istega Baumana, ki predstavlja obvezno čtivo pri študiju sociologije, in tistega istega Baumana, ki je govoril o fluidni osebnosti, fluidni družbi in je nasploh utekočinil naš dejansko težko ulovljivi, kakopak postmoderni čas. A ta zapis ni hommage Baumanu, niti pregled njegovega življenja in dela, pač pa kritika omenjene knjige, ki se je pač časovno umestila, kakor se je. Knjiga je prvotno izšla leta 1993, v slovenski jezik jo je prevedel Urban Tarman, uredila in opravila spremni pogovor je Ksenja Horvat Vidmar, leta 2016 pa je delo izšlo pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete v Ljubljani.

Kot napoveduje že naslov, seveda ne moremo pričakovati prav posebno pozitivne opredelitve etike. Avtor podobno kot v ostalih delih opravi razločitev med moderno in postmoderno, pri čemer termina razume še kar klasično. Na področju etike razume moderno predvsem kot tisto, ki je skušala racionalno zajeti etični kod, sinteza tovrstnih poskusov pa se zgosti v prizadevanjih racionalistov, kot je Kant. Moderna etika je skratka razumska, pozitivna, univerzalna in kar je še sorodnih označevalcev.

Na drugi strani se pri postmoderni etiki stvar nekoliko, seveda pričakovano, zakomplicira. Za opredeljevanje, kaj natanko je ta postmoderna etika, Bauman porabi več kot dvesto strani, samo zato da na koncu izpolni napoved z začetka, ko pravi: „Bralca moramo opozoriti: na koncu tega raziskovanja se ne bo izoblikoval noben etični kod, niti nobenega etičnega koda ne bo mogoče premisliti v luči tega, kar bomo odkrili med samim procesom. Razumevanje stanja moralnega sebstva, ki ga omogoča postmoderno gledišče, najbrž ne bo olajšalo moralnega življenja. Največ, na kar bralec lahko upa, je, da postane malo bolj moralen.“

In res drži, kar pravi Bauman – z izjemo zadnje povedi –, saj je pot, ki jo mora bralec prehoditi, precej nejasna, še kar pogosti so ekskurzi, ki niso vezani na osrednjo razpravo, nazadnje pa je treba izpostaviti, da formulacija, ki jo napove Bauman, spravlja v paradoks samo sebe. Avtor namreč trdi, da ne bo mogel povedati, kaj pomeni „moralen“ ali kaj je „dobro“, ki bi ga zapovedal neki etični kod, pa vseeno upa, da bo bralec ob prebiranju zapisov, ki mu ne narekujejo, kaj in kako, uspel biti malo bolj moralen. To seveda predvideva, da vseeno obstaja neka opredelitev, kaj pomeni biti moralen, in dejansko to v delu tudi lahko zasledimo. Drži, da ne gre za racionalni etični kod, a gre za etiko, ki prisega na moralno prakso, kot jo je v svojih etičnih spisih opredeljeval vsaj že Aristotel.

Seveda ne trdimo, da Bauman prav veliko vzame od Aristotela, a dejstvo je, da je zanj morala, kot jo prezentira, podobno kot pri Aristotelu stvar prakse. Šele z dejanji, ki nimajo nujno neke ontološko določene ideje dobrega kot pri Platonu, se vzpostavlja moralni posameznik, ki svoja dejanja in zadržanja nenehno tehta, izpopolnjuje in preizkuša v realnosti. Morala je na neki način trening moralnega sebstva, ki skuša biti dobro. Smer Baumanovega razumevanja morale še kar dobro predoči naslednji odlomek: „Človeška resničnost je zmedena in dvoumna – in zato so moralne odločitve, drugače kot abstraktni etični principi, ambivalentne. V tem svetu moramo živeti; in kljub zaskrbljenim filozofom, ki si ne morejo misliti 'nenačelne' moralnosti, moralnosti brez temeljev, iz dneva v dan dokazujemo, da lahko živimo, se naučimo živeti ali da nam uspe živeti v takšnem svetu, čeprav bi nas bilo le malo – če bi nas kdo vprašal – pripravljenih povedati, katera so naša vodilna načela, še manj pa bi nas vedelo za 'temelje', brez katerih domnevno ne moremo biti dobri in drug do drugega ljubeznivi.“

Ob zgornjem citatu izpostavimo zgolj še dve malenkosti iz širšega nabora podrobnosti, ki delo kot celoto nenehno majejo. Prva je konstantni govor in posploševanje filozofov na nekakšne racionalne univerzaliste, kar je ob mistični tradiciji, antičnih sofistih, modernih relativistih in drugih pritokih povsem neprimerna generalizacija. Tudi Bauman sam v nadaljevanju pogosto posega po avtorjih, kot sta Kierkegaard in Levinas, ki sta bila seveda daleč od racionalnega univerzalizma. Druga stvar je še kar pogosto prisotna redukcija morale in etike na vsakdanje pojme, kot je biti ljubezniv, prijazen, sočuten in sorodno, kar je neprimerna simplifikacija. Tovrstne malenkosti so v delu precej moteče in kot take na neki način spodjedajo kredibilnost celote.

Etika, ki veje iz dela, je tako etika moralne odgovornosti, najbližja pozitivna opredelitev tega pa bi bila, da gre za moralo, ki se napaja pri nekakšni common sense moralnosti, kot jo je propagiral Thomas Reid. Tudi sam Bauman v delu na nekaterih mestih le prizna, da ne gre toliko za postmoderno kot za predmoderno etiko. S tem pa se postavlja vprašanje, kaj nam delo kot tako dejansko prinaša, če razen metamorfoz starih teorij v preobleko postmoderne pravzaprav ne vključuje nobenih prav posebnih presežnih elementov. Ob tem so v delu prezrti skorajda vsi poznani problemi etike, predvsem tisti, ki so vezani na realnost, kjer se tovrstne teorije po navadi izkažejo kot precej prazne. Kajti v realnosti žal ne obstajajo zgolj dobri in moralni posamezniki, ki bi se nekako dopolnjevali v sobivanju, pač pa tudi tisti drugi, ki nemara celo mislijo, da je dobro nekaj povsem drugega. Klasični recept za težave, ki naj bi jih razrešila ravno etika, zagotovo pa jih ne bo konceptualno zasnovana etika, kot je zastavljena v obravnavanem delu.

Glavna pozitivna lastnost knjige je tako predvsem v reaktualizaciji in kontekstualizaciji izbrane etične struje v postmoderni čas. Bauman je s tem zarisal črtico tudi v področje mišljenja etike, a spominjali se ga bomo predvsem po drugih boljših in pomembnejših delih.