Če bi Nietzsche danes še živel, bi videl, da je aristokratski položaj, ki ga je nekoč pripisoval filozofiji, uspešno zasedla filozofska obrt. Filozofe kralje pa so zamenjali filozofski delavci, ki iz dneva v dan poskušajo dokazati – predvsem skozi svojo uslužnost vrednotam in sistemu znanosti ter objektivnemu spoznanju –, da nek smisel vendarle še vedno imajo. Kar se tiče usode, ki je v letih po njegovi smrti zatekla Nietzscheja in njegovo mišljenje, so se stvari le nekoliko pomirile. Začenši z razvpito kariero nacistično apropriiranega koncepta volje do moči pa vse do prelomnih vplivov, ki jih je imela na eksistencializem, fenomenologijo in poststrukturalizem, je njegova misel doživela marsikaj. Danes pa je v akademskih klopeh končno zaživela kot sicer navdihujoča, a vseeno malce neresna filozofska poezija. 

Na ta način si je s knjigo Nietzsche in neubesedljiva misel, ki je izšla lani pri Založbi ZRC SAZU, Aleš Bunta zadal reaktualizirati Nietzscheja kot prelomnega misleca najbolj perečih filozofskih vprašanj – od strukture zavesti do statusa objektivnega spoznanja. Zgodovinsko gledano je do reaktualizacije Nietzscheja kot iskalca radikalno novih možnosti mišljenja prihajalo vedno v obdobjih kriz, ko so prevladujoče dogmatične resnice tako ali drugače zgubljale na svoji moči. Tako se je tudi Bunta, ob bok z Nietzschejem, soočil z vse bolj dogmatičnim nanašanjem na znanstveno objektivnost in idejo univerzalnih resnic, ki zavzemajo centralno mesto v sodobni epistemologiji.

Prebijajoč se skozi Nietzschejeve koncepte, Bunta ventrilokvistično razvija tudi svojo lastno filozofsko pot. Ta se poleg razširjanja Nietzschejevih idej v sodobni znanosti in filozofiji kaže tudi kot raziskovanje problematike kartezijanskega cogita in vprašanja neumnosti, ki pod drobnogled postavljajo subjekta spoznanja in njegovo domnevno željo po objektivni resnici. Tako v svojem širšem opusu kot v pričujoči knjigi, Bunta podaja kritiko redukcije filozofije na preprosto refleksijo že etablirane vednosti, ki ji jemlje vsako priložnost, da bi se izrazila v svoji dejanski vlogi – ustvarjanju možnosti mišljenja tistega, kar še ni bilo mišljeno.

Knjiga Nietzsche in neubesedljiva misel na formalni ravni povezuje elemente filozofske biografije ter klasične filozofske razprave. V njej se Bunta sprašuje o pomenu Nietzschejeve »neubesedljive misli«, ki mora, da bi ohranila svoj spoznavni učinek, ostati neizrečena. Čeprav se pomenu te misli Bunta približuje s pomočjo dokumentaristične rekonstrukcije Nietzschejevega mišljenja iz zapuščine njegovih fragmentov, pa se v knjigi dogaja subtilen prehod iz analize Nietzscheja v Buntino lastno reinterpretacijo. Kljub enigmatični naravi »neubesedljive misli« se Bunta ob njeni karakterizaciji uspešno izogne vsakršni mistifikaciji. Opredeli jo kot svojevrsten »nauk o postajanju«, ki temelji na kritiki substancializma v njegovih treh osnovnih oblikah: metafizični; psihološki, ki se izraža kot prepričanje v obstoj nekega temeljnega »jaza«; ter znanstveni, ki se kaže kot zaupanje v obstoj univerzalne resnice in možnosti objektivnega spoznanja.

Poleg kritike psihološkega substancializma, ki zaupa v obstoj nekega temeljnega jaza, pa se zdi še bolj relevantna kritika substancializma na metafizični in znanstveni ravni. Kot metafizični nauk se Nietzschejeva »neubesedljiva misel«, ki jo v delu Tako je govoril Zaratustra poimenuje »večno vračanje enakega«, osredotoča na uničenje predstave o vzroku in cilju obstoja stvari. Nietzsche prelomi z do tedaj prevladujočim atomizmom ter zagovarja, da ni univerzalnih zakonov, vnaprej določenega reda in ontološke hierarhije, temveč je vse, kar obstaja, najprej gibanje, odnos, konflikt. Ta desubstancializirani pogled na svet se nahaja v neposredni korelaciji s sodobnimi znanstvenimi dognanji s področij kvantne mehanike, teorije kaosa in kompleksnih sistemov. Ti poudarjajo, da je svet pravzaprav v nenehnem procesu preoblikovanja, kjer vsak element deluje na drugega v kompleksnem omrežju odnosov. 

Čeprav konceptualno opredeljevanje »vednosti o postajanju« z imenom »večno vračanje enakega« lahko ustvari videz, da gre za neko poceni idejo o reinkarnaciji, pa gre za vse prej kot to. Nietzsche sam se je zavedal, da bo misel večnega vračanja največ odgovarjala ravno tistim, ki jo bodo najmanj razumeli, saj bodo v njej našli potrditev svojega najosnovnejšega preživetvenega nagona. Toda takšen nauk o reinkarnaciji predpostavlja, da se bo vrnila neka izvorna točka, ki naj bi fiksno obstajala, preden se je začela spreminjati. Temelji na ponavljanju identičnega, kar piha na dušo tudi našemu zdravemu razumu ter ohranitvenemu nagonu – karkoli se zgodi, mi bomo ostali isti.

Nietzschejev koncept se izogne ne samo postulaciji smotra življenja v obliki onstranstva, temveč tudi ideji cikličnega ponavljanja identitete. Nietzsche sicer univerzum vidi kot zaprt in končen, kar mu omogoča izbris kakršnegakoli stvarnika, vendar v nenehnem gibanju. Zaradi gibanja je univerzum v kroničnem neravnovesju, kar mu prepreči, da bi se razrešil v obliki neke mirujoče identitete. Tako Nietzsche zaključi, da enako, kar se večno vrača, ni bit, razumljena kot identiteta, temveč sprememba, neravnovesje, postajanje sámo.

Kritiko substancializma poleg metafizične ravni Bunta eksplicira tudi na znanstveni ravni objektivnega spoznanja. Ker svet ne temelji na univerzalnih zakonih, tako tudi mišljenje ne more biti nevtralno odkrivanje teh zakonov. Ena najbolj naivnih iluzij, ki jih kritizira Nietzsche, je ravno ideja »čistega mišljenja«, ki predpostavlja brezinteresni subjekt spoznanja, ki ga prav tako zanima odkritje neke nepristranske resnice. Pri Nietzscheju so resnice kontekstualno pogojene in predstavljajo površinske učinke afektivnih konfiguracij, ki izražajo specifične oblike življenjske sile. Mišljenje ne izraža nobenih resnic, temveč vrednote, ki so lahko močne, ker afirmirajo kompleksnost življenja; ter šibke, ker se ga bojijo ter bežijo v obvladljive, univerzalne zakone. To pa pomeni, da se mi, kot filozofi, ne bi smeli spraševati, kaj resnica je, temveč kdo oziroma kakšna oblika življenjske sile si želi ravno tako resnico in ne neke druge.

Na formalni ravni se v delu Tako je govoril Zaratustra to kaže predvsem v uporabi ekstatičnega, preroškega jezika, ki naj bi, opozarja Bunta, v bralcu poustvaril afektivno konfiguracijo, ki jo je bil deležen sam Nietzsche, ko se mu je ob jezeru Silvaplana porodila misel o večnem vračanju. Nietzsche svoje misli ne more zgolj prenesti v vidu nekega nauka, kot bi to hotela naša vsakdanja govorica, ki učenje razume kot golo prenašanje informacij. Bolj pomembno mu je izvajanje »učinka« na bralca ter ustvarjanje nove afektivne podlage, kjer bo mišljenje dinamične narave življenja sploh možno.

To najprej predpostavlja korenito spremembo našega spoznavnega aparata, ki je navajen misliti v kategorijah absolutnih resnic. Tako gre Nietzschejeva gesta ob bok zapovedi delfskega oraklja, kjer »spoznati samega sebe« pomeni najprej izoblikovati takšno zvrst eksistence, ki bo šele omogočila možnost spoznavanja določenega tipa resnice.

V tem smislu je »objektivno spoznanje« posledica delovanja reaktivnih oz. življenju sovražnih sil, ki izhajajo iz krščanskega ideala. Reaktivne sile, ki delujejo iz strahu, manjvrednosti in pomanjkanja moči, utelešajo asketski ideal, pri katerem je želja po univerzalnih zakonitostih reakcija na življenje, ki prinaša nepredvidljive spremembe. Bunta zaključi, da idealu »objektivnega človeka« veljavo podeljuje demokratična morala, nekakšen sekularni pandan asketskemu idealu. V okvirju egalitarnih vrednot, ki posameznike sili v enakost in normalizacijo in kjer so posamezniki podvrženi univerzalnim moralnim in epistemološkim normam, je vsako spoznanje že a priori omejeno na pasivno sprejemanje resnic, ki ustrezajo obstoječemu sistemu vrednosti.

Ravno v tem bi vloga filozofa danes morala biti diametralno nasprotna vlogi tega, kar Bunta imenuje »filozofski delavec«. Filozofski delavec je sprejel prepričanje v obstoj »objektivnega spoznanja«. Skupaj s tem se je celotna filozofija sprevrnila v prazno spoznavno teorijo. Osnovna naloga tega filozofskega delavca zdaj je namreč v tem, da se, po vzoru Kantove geste, sprašuje o pogojih objektivnega spoznanja, ne da bi pod vprašaj postavil sámo objektivnost in tudi s tem subjekta tega spoznanja. Po drugi strani pa filozof ni iskalec, temveč ustvarjalec novih resnic in vrednot, ki bo sámo »objektivno spoznanje« videl kot vrednoto »sužnjev«, katerih resnice ustrezajo idealu tega, kar je neposredno družbeno koristno.

Pri Nietzschejevi neubesedljivi misli, kakor opaža tudi Bunta v zadnjem poglavju knjige, niti ne gre za mišljenje v tipičnem pomenu besede, temveč za intervencijo ali prelom z mišljenjem samim. Neubesedljiva misel, izražena tudi z maksimo »prevrednotenja vseh vrednot« predstavlja specifično disrupcijo zdravega razuma, ko mišljenje ob soočenju z neznanim dobesedno odreveni. Če je Nietzsche zaradi svojega preloma s pojmom resnice kot osrednjo filozofsko kategorijo v bistvu antifilozof, potem bi lahko za njegovo početje hkrati rekli, da je mizozofija – da ni ljubezen, temveč sovraštvo do modrosti.

Nietzsche in neubesedljiva misel je sijajna knjiga, ki si skozi eksplikacijo Nietzschejevih osrednjih konceptov zada premisliti nalogo in usodo filozofije sploh. Filozofija prihodnosti ne bi smela biti več služabnica utečenega mišljenja, temveč ustvarjalka novih poimenovanj za tisto, kar se kaže kot drugo in nasprotno našim temeljnim prepričanjem – saj smo to, za kar imamo besede, že zdavnaj presegli.

Recenzirala je vajenka Alena.