Knjige z dolgimi naslovi ponavadi opisno napovedujejo, kaj v delu pričakovati, hkrati pa zožijo temo obravnave. Za zadnje delo Valentine Hribar Sorčan, Jaz in drugi v (post)moderni filozofiji in umetnosti: na poti k sodobnosti, bi lahko rekli, da je predmet obravnave po eni strani navidezno ozek, pa vseeno se ob branju izkaže, da je knjiga zastavljena široko. Četudi bi pričakovali, da bo avtorica morda obravnavala določeno filozofsko podrobnost in na nek način je to tudi v teku, pa slednji sledi s številnih zornih kotov, obravnava različne avtorje, tradicije in teorije.

Naslov je dovolj razlagalen, da napoveduje strukturo povedanega. V knjigi nas tako najprej dočaka obravnava jaza in drugega v filozofiji iz zelo disperznih in heterogenih zornih kotov. Pred nami se zvrstijo misli Kanta, Husserla, Heideggra, Levinasa, Cassiererja in nekaterih drugih. Tudi vmesni del naslova drži, saj so prikazani večinoma moderni in postmoderni avtorji ali bolje rečeno misleci, ki so pisali v poznem 18. stoletju in kasneje. Seveda pa se skozi obravnavo teh avtorjev nujno pojavljajo tudi sklici na antiko, Aristotela, Platona, sofiste in nekatere druge.

Ob branju relativno kmalu naletimo na zasenčene dela besedila, ki nekoliko podrobneje obravnavajo teorijo, pomembno za razumevanje nadaljevanja. Prav tako nam hitro postane jasno, da je delo pisano izrazito analitično. Že samo kazalo razkriva podrobno delitev in osredotočenost ter jasen fokus. Na nekaterih mestih, predvsem v razjasnjevalnih opombah, je razvidno, da knjiga predvideva o nekaterih področjih nepoučenega bralca. Zavoljo naštetih in podobnih elementov bi zato lahko zatrdili, da se v različnih točkah delo približuje učbeniku, kar glede na založbo niti ne bi bilo presenetljivo.

V kolikor je prvi del knjige zastavljen filozofsko in dokaj neposredno, pa se z vstopom v drugi del nekaj gotovosti izgubi. Umetnost redko ponuja jasne odgovore in tudi teorija, ki obravnava umetniško, ne more biti povsem izrezana. V obravnavo jaza in drugega v tem delu vstopimo skozi tragedijo. Pred nami se zopet razgrne kopica mislecev, ki so obravnavali tragično, začenši s Heglom, v zaključku pa je obravnavan Jovan Hristič, ki v dobri meri zavrne večino prej obravnavanih pogledov. Če so nekateri zgodnejši filozofi tragedijo pogosto vezali na ritual, potem Hristić zastavi obrat. Hribar-Sorčanova to spremembo zajame z besedami: „In zato je namesto vprašanja, ali je tragedija izšla iz rituala ali ne, veliko pomembnejše in zanimivejše vprašanje: zakaj nam je toliko do tega, da bi tragedija črpala svoje poreklo iz enega od ritualov? […] zakaj se še zmeraj ukvarjamo s problemom porekla tragedije?“

Glede na osnovno dvodelno sestavljenost knjige in dejstva, da se obe veliki skupini zaključita s francoskim mislecem Jean-Lucom Nancyjem, gre sklepati, da avtorica ravno pri tem filozofu najde odgovor na zadnji del naslova, torej pot v sodobnost. Nancy je v prvem delu zrt skozi prizmo etike, strnjeno pa njegovo misel zrcalijo vrstice: »Vsako trpljenje je postalo nesmiselno in nepotrebno; zgubilo je pridih žrtvenosti. Trpljenje in nesrečo bi torej morali misliti kot konstitutivna elementa sveta, a ne tako, da bi ju povzdignili v tak ali drugačen smisel. Ni ju mogoče tolerirati, temveč ju je treba zavračati in se odvračati od njiju, a se vendarle obenem sprijazniti s tem, da ju ni mogoče povsem odpraviti ... Toda danes smisel ni več niti nekaj razodetega, kot je veljalo od starega veka naprej, niti nekaj, kar bi človek lahko ustvaril sam, kot je mislila moderna doba, z Nietzschejem na čelu. Smisel sveta je zgolj še v eksistenci sami in zdaj gre le še za to, da se ga naučimo prenašati [...], navsezadnje prenašati njegov nesmisel.«

V umanjkanju smisla današnjega sveta je potrebno smisel med jazom in drugim iskati ravno v medsebojnem srečevanju. Smisel ni kreiran absolutno, pač pa vedno v razmerju in spoju dveh enakovrednih soudeležencev. Tudi Nancyjeva estetika in dojemanje umetnosti izraža podobno misel. Prepletanje različnih umetniških izrazov nakazuje prepletanje drugačnega in drugega, ki vseeno najde pot v komunikacijo. Ta del se zaključi z besedami: »Po Nancyju lepota kot taka obstaja le kot želja, kot klic, na katerega se odzovemo. Toda ta klic ni nekaj zunaj ali celo onkraj nas, odkriti ga moramo v sebi.«

Avtorica v zaključku pove, da je v delu prepotovala pot številnih teorij, po tem pa nadaljuje: »Pri tem se bolj posvečam njihovim zastavitvam filozofskih konceptov kot pa samim razrešitvam; ne gre za tip mišljenja, ki bi hotel podati končne odgovore in tako disciplinirati filozofijo, saj bi to privedlo le do slepih ulic.« Vsekakor je to korekten opis dela, ki nam v osnovi skuša predvsem nakazati smeri premisleka jaza in drugega skozi prizmo različnih pristopov.