Pri založbi Krtina je nedavno izšla knjiga Cona prehoda - o koncu postkomunizma Borisa Budna. Lahko bi rekli, da ena tistih knjig, ki na jasen in zanimiv način popisuje, kar sicer že vsi “vemo”. Avtor v tem oziru spominja na Noama Chomsky-ja, najbolj branega in citiranega gospoda očitneža. Boris Buden v knjigi, polni zgodovinskih primerov, analizira, cinično rečeno, zadnjo veliko zgodbo naših postmodernih dni. To je neizogibnost ponižne predaje postsocialističnih držav v objem razsvetljenih pastirjev EU.

Sprašuje se, kako smo lahko v naših koncih tako hitro pozabili na veliki emancipatorni projekt internacionalnega komunizma? In kako smo lahko skoraj istočasno z zrušitvijo skorumpirane komunistične elite svoje dozorele politične glave upognili pred učitelji z Zahoda? Nam je od rajnke Jugoslavije torej ostal le spominski mix socialnih ugodnosti in pop-kulturnih sentimentalij? Buden v maniri pravega postmarksista najde srž problema v kulturi. Vse naše izkušnje, s tistimi onstranskimi vred, naj bi bile namreč vedno že prevedene v jezik kulture.

Osrednja teorema knjige je kulturno prevajanje, ki se očitno navdihuje pri postkolonialni teoriji in Fredricu Jamesonu. Konkretneje pri tistem njegovem znanem obratu, ko izguba avtonomne sfere kulture ne povzroči njenega zamiranja, temveč njeno eksplozijo v vse pore družbe. Budnov teoretski zastavek pa je prav izguba pojma družbe.

Teoretski eklekticizem mu omogoči, da nekako utemelji svojo “postsocialno” pozicijo. Vprašanje pa je, če izginevanje solidarnosti in rahljanje kohezivnosti res pomenita breztemeljnost, ki pod vprašaj postavlja samo organiziranost družbenega življenja. Morda bi bilo bolj smiselno analizirati nove “vire” družbene kohezivnosti. Sam cono prehoda z naslova knjige razumem, kot neko stalno prehodnost, ki ni v ničemer fundirana, v stalnem post-ne-še procesu.

Ti glavni premisi omogočita osrednjo misel knjige, da se družbeni antagonizmi in politična de–centralizranja presajajo skozi sito kulturnih razlik. Buden v knjigi lepo pokaže skupno osnovo nekaterih najbolj razvpitih teorij, ki vse koreninijo prav v kulturalizaciji. Huntingtonova vojna civilizacij in Fukuyamin konec zgodovine sta tako del iste “kulturalne” naracije, kot je popotovanje Srbije od mitosa do logosa. Ekonomski antagonizmi med in znotraj držav so prevedeni v kulturne razlike. Triumf liberalne demokracije in “zlom” socializmov je nujen izid kulturne evolucije.

V knjigi tako mrgoli primerov evrocentričnega diskurza. Zaostali, nedolentni, v svoje mite zagledani Vzhod in univerzalni, napredni, common sense Zahod. A takšen univerzalističen “razsvetljenski” diskurz, ki očitno reproducira prevlado liberalnega kapitalizma, megli širši, planetarni pogled. Buden med drugimi v Giorgiu Agambenu vidi glasnika prihajajočega globalnega stanja. Ta skuša v svoji analizi jugoslovanske situacije pogledati onkraj ideološkega binoma. Domnevne kulturne razlike prekrivajo skupni, planetarni nomos. Prihaja do globalnih premikov in de-pozicioniranj pravno-političnih struktur. V tem kontekstu dogajanja v Jugoslaviji niso padec v kulturno nazadnjaške oblike političnega organiziranja, ampak glasnik bodočega globalnega izrednega stanja. In res, kaj je drugega protektorat v BIH, kot pravno-politični “monstrum”, ki v svoji nedorečenosti in arbitrarnosti omogoča permanentno izredno stanje.

Ekonomska “izredna stanja” pa povzroča globalni kapitalizem s temeljnimi družbenimi antagonizmi. Buden v enem svojih intervjujev lepo ilustrira ekonomsko kontinuiteto med Jugoslavijo in današnjo Hrvaško. Prav enako, kakor si je Jugoslavija, kot članica MMF in Svetovne banke, izposojala denar, to danes počne Hrvaška. Obe sodelujeta v isti finančni igri. Ko je Jugoslavijo v 70-tih letih zadela kriza, so po znanem scenariju uvedli varčevalne ukrepe. Seveda na ukaz omenjenih finančnih institucij in ne komunistične partije. Mit o ekonomski osvoboditvi je najbolj trdovraten med miti o osvoboditvi, pravi Buden. Ob tem se lahko spomnimo na z Budnovo skoraj sočasno izdano knjigo Luciana Canfore Izvoz svobode - spodleteli mit. Knjiga je namreč odlično sobranje Cone prehoda. Analizira namreč zgodovinsko vztrajnost mita o osvoboditvi.

Cona prehoda je predvsem knjiga, ki dokumentira posocialistično tranzicijo. Njena moč je v nizanju konkretnih primerov iz umetnosti, filma in religije. Njena teoretska šibkost ali bolje rečeno neizčiščenost pa povzroča nešteto aporij. Med branjem so se mi odpirala nekatera sicer težko “razrešljiva” vprašanja. Prepričljivost avtorja v analizi diskurzivnih formacij se konča, ko pridemo do politično afirmativnega. So torej ti opisani diskurzi tudi mesto političnega boja? Ali pa je na delu neko izvendiskurzivno polje sil, ki uravnava diskurzivne formacije? Govorimo o razrednem boju? O temeljni spremembi v ekonomski reprodukciji? Ne da bi zanikali komplementarnost teh dveh strategij, se postavlja vprašanje: kaj sedaj? Buden sicer občasno spregovori o oblikah političnega organiziranja, a nikoli jasno ne pove, kako revolucionarno zares misli.

Na nekaterih mestih je kritičen do samega prevajanja, drugje pa mu v njegovi kontrakulturni izvedbi celo pripisuje moč izgradnje nove skupnosti. A takšno revolucionarno prevajanje mora pričakovano iti onkraj kulturnih razlik, identitetnih kategorij in predvsem suverenosti. Kako točno naj se to zgodi, ostaja odprto. In ali v tem primeru, kljub vsemu ne ostajamo znotraj kulturalnega modusa prevajanja? Kakšna je torej dinamika med kulturnim prevajanjem in političnim bojevanjem? To so vprašanja, ki jih Budnu prav zares ne zastavljamo, saj mislim, njegova knjiga nima teh pretenzij. Je, kot smo rekli na začetku, dramiteljica iz ideološkega spanca. In v tej ambiciji je knjiga gotovo dosegla namen.