Rödlova teorija subjekta

Rödlova teorija subjekta

Recenzija izdelka
19. 2. 2019 - 13.00

Preudarna filozofska misel le redkokdaj izhaja iz neposrednega motrenja reči, takšnega, ki bi odvračal vsakršno soočenje s stvaritvami preteklih in sodobnih filozofov. Prej bi rekli, da je filozofija kot taka nujno dialoška, četudi ponekod ne eksplicira svojih mrtvih ali živih sogovorcev. Rojeva se skozi vrsto zavezništev in sporov, prevzemanj in zavračanj ustaljenih pojmov, kar izpričuje njeno družbeno-zgodovinsko umeščenost. Sogovorci Sebastiana Rödla so, sodeč po njegovi knjigi Samozavedanje, ki jo je lani v prevodu Martina Hergoutha izdala založba Krtina in jo recenziramo v tokratni Humanistiki, v prvi vrsti predstavniki in bralci analitične tradicije.

Čeprav se Rödlovo delo vseskozi drži filozofske problematike Kanta, Hegla in Marxa, pa do te pristopa z besednjakom, ki je lasten sodobnejšim avtorjem. Njegovo obravnavo samozavedanja, osrednjega pojma nemškega idealizma, spremljajo razmišljanja Donalda Davidsona, Geretha Evansa, Elizabeth Anscombe in mnogih drugih anglosaksonskih filozofov, s katerimi se v nadaljevanju ne bomo posebej ukvarjali. Poudarili pa bi, da preudarnost Rödlove misli tiči prav v srečanju teh avtorjev z vprašanji nemških klasikov, kar vodi do bogate, originalne in pogosto zapletene predelave starih pojmov.

Rödlova obravnava samozavedanja je v osnovi obravnava strukture subjektivnosti, kolikor je ta zaznamovana z določeno obliko samo-nanašanja. Njegova razprava se sprašuje o prvoosebni vednosti, ki ne more biti pojmovana po modelu čutnega spoznanja. Medtem ko je odnos do čutnih predmetov odnos do nečesa zunanjega, pa to ne velja za samozavedanje, kjer sta subjekt in objekt spoznanja istovetna. Kot večkrat poudari Rödl, je subjekt v prvoosebnem ali notranjem razmerju do objekta s tem, da subjekt je ta objekt, ne pa s tem, da ga zaznava. Objekt v takšnem primeru ni neka neodvisna instanca, kot so predmeti čutnega sveta, temveč subjektova lastna dejavnost.

Rödl zagovarja tezo, da je subjektova dejavnost nujno samozavedna ali prvoosebna, drugače sploh ne bi bila dejavnost, temveč navadno gibanje. Samo-izvrševanje dejavnosti je primarno spoznano od znotraj; sicer pa obstajajo tudi situacije, v katerih se subjekt spoznava od zunaj. Relevanten primer je kralj Ojdip, ki ukaže, da naj bo Lajev morilec izgnan, ne da bi se zavedal, da je objekt izgona on sam. Podobno velja za generični primer trčenja, kjer posameznikova roka maha iz kupa teles, a brez posameznikovega zavedanja, da je to mahanje njegovo. »Jaz« v teh primerih ne nastopa kot dejavnost, ki je neposredno samozavedna, temveč kot zunanji objekt, s katerim se subjekt lahko naknadno poistoveti. Vsekakor to ni oblika samo-nanašanja, ki je v ospredju Rödlove razprave, je pa blizu določenim empirističnim pojmovanjem sebstva.

Empirizem je ime zgrešene oblike materializma, za katero velja, da realnost subjekta poskuša razumeti na enak način kot predmete čutne zaznave. Rödl nasprotuje tovrstni redukciji in priznava avtonomno logiko subjektivne dejavnosti, ki je logika svobode. To idealistično potezo moramo brati skupaj z Rödlovo afirmacijo, kot pravi, resničnega materializma, ki ga najdemo v Marxovih Tezah o Feuerbachu. Tam je kot glavna pomanjkljivost vsega dotedanjega materializma zatrjeno razumevanje dejanskosti kot predmet nedejavnega, trpnega opazovalca, ne pa kot predmet čutne dejavnosti ali prakse.

Dejavno stran realnosti je, nasprotujoč materializmu, večinoma razvijal idealizem, ki je subjekt ločil od vsakršne materialnosti in mu s tem odrekel zmožnost izvrševanja dejanskih sprememb. Tako kot Marx želi Rödl kritizirati vulgarni empirizem, staro obliko materializma, brez tega, da bi zdrsnil v goli idealizem. Tukaj ne bomo presojali, ali je ta njegov poskus uspešen. Z gotovostjo pa lahko rečemo, da Marxov materializem ni prvotna referenca za Rödlovo razlago samozavedanja, saj to mesto zaseda Kantov idealizem.

Izmuzljivo jedro subjektivnosti, ki uhaja vulgarnemu empirizmu, je razumljeno kot samozavedna dejavnost, kar je skladno s Kantovim pojmovanjem subjekta v Kritiki čistega uma. Rödl prevzame Kantovo ločnico med receptivnostjo in spontanostjo, ki sta oznaki za dve različni obliki nanašanja. Receptivnost zastopa trpnost ali vezanost na neodvisno čutno zunanjost, spontanost pa je Kantovo ime za samo-nanašalno dejavnost. Rödl tako kot Kant to dejavnost povezuje z mišljenjem, ki je zato postavljeno v izhodišče problematike samozavedanja. Čeprav telesno občutje deluje kot najbolj neposredna ali najočitnejša oblika samo-nanašanja, pa Rödl opozarja, da gre za deriviran fenomen. Tisto, kar človeškemu občutju daje posebno samozavedno obliko, je zmožnost artikulacije občutij v pojmovnem mišljenju, se pravi v sojenju in sklepanju.

Poznamo dve vrsti mišljenja, praktično in teoretično, ki skupaj zastopata umno delovanje. Vsako od njiju pogojuje tisto, kar v dani situaciji predstavlja smiselno ali pravilno potezo za slehernega umnega subjekta. Abstraktno gledano je to bodisi ustrezno materialno delovanje ali pa utemeljeno prepričanje. Rödl oriše materialno delovanje kot podprto z imperativom, ki izhaja iz procesa praktičnega razmišljanja. Vsakemu svobodnemu dejanju naj bi pripadala umno proizvedena namera, ki jo izrazimo s sodbo »Jaz moram storiti nekaj«. Podobno pa velja za utemeljeno prepričanje, v katerem je izid teoretičnega sklepanja izražen z imperativom »Jaz moram verjeti nekaj«. Ti občeveljavni imperativi, ki jih proizvaja mišljenje, so po Rödlu vzrok za to, da se subjekt odloči za določeno materialno delovanje, ali pa za to, da prevzame neko prepričanje. Moja ugotovitev o tem, kaj je pravilno storiti ali kaj je pravilno verjeti, je umni vzrok za to, da nekaj počnem ali nekaj verjamem. Zato tudi velja, da se umni subjekt samo-določa v svojem delovanju ali, kar je isto, da je avtonomen.

Rödl veže prvoosebno samozavedanje prav na vzročnost uma, ki je garant subjektove svobode. To je izraženo v tezi, da na prvoosebni način vem, kaj počnem s tem, da ugotovim, kaj je pravilno storiti; prav tako pa na prvoosebni način vem, kaj verjamem s tem, da ugotovim, kaj je pravilno verjeti. Gre za enotnost samozavedanja in umnega samodoločanja, ki tvori srž Rödlove teorije subjekta, teorije, ki na jasen in sistematičen način zastopa najmočnejše teze kantovske in postkantovske misli.

Umni subjekt pisanja je bil vajenec Arne Kušej.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness