Razred ali/in identiteta?

Recenzija izdelka
1. 2. 2021 - 13.30

Na levici se že dolgo vnemajo burne debate okoli značaja zatiranja v naši družbi. So razlike med posamezniki produkt razreda ali pa ostalih determinant, kot so spol, rasa in religija? Ameriški sociolog in aktivist Adolph Reed Jr. trdi, da je največji greh današnje zahodne levice nepremišljeno fetišiziranje identitetne politike, saj se tako odpoveduje viziji razrednega boja, s tem pa razmisleku o ekonomskih vzrokih prikrajšanosti manjšin. Spet na drugi strani pa Patricia Hill Collins, predstavnica intersekcionalne struje feminizma, s svojo teorijo  matric dominacije ponuja pregled zelo različnih oblik nasilja. Abstraktna logika kapitalističnega načina produkcije namreč lahko presega osebne izkušnje spolnega nadlegovanja, religioznega zatiranja in rasizma.

Aaron Jaffe, ameriški profesor liberalnih študij na Juilliard School v New Yorku, z delom Social Reproduction Theory And The Socialist Horizon ponuja sintezo tako marksističnih kot identitetnih pristopov pri razumevanju eksploatacije. Z osredotočanjem na Marxov pojem delovne sile poskuša ustvariti teoretski okvir, ki bi lahko zajel deprevilegiranost rasnih, spolnih in religioznih manjšin kot ključen pogoj za obstoj kapitalističnega sistema. Jaffe v svojem delu tako razvija možnost socialistične politike in prekinitve s tiranijo nad našimi delovnimi potenciali.

V prvi knjigi Kapitala Marx razume delovno silo oziroma zmožnost za delo kot, citiramo, “agregat tistih mentalnih in fizičnih sposobnosti, ki se jih človeško bitje poslužuje takrat, ko ustvarja uporabno vrednost v kakršnikoli obliki”. Konec citata. Jaffe je sledeč temu mnenja, da je človeku prirojena potreba po aktualizaciji njegovih sposobnosti. A kapital pogosto ni naklonjen našim poskusom ustvarjanja in materialnega ter spiritualnega bohotenja. S sistematičnim homogeniziranjem vsega života delo spreminja v dobrino, ki jo menjamo na trgu dela za preživetje.

Marksizem je kljub orisu človekovih delovnih potencialov  zloglasno označil za produktivne zgolj oblike aktivnosti, ki neposredno prispevajo k ustvarjanju presežne vrednosti in dobrin. Jaffeju pa se to abstraktno razmerje oziroma prepad med delom in kapitalom zdi pomanjkljivo in ga poskuša poglobiti. V preteklosti so avtorji, kot sta Louis Althusser ali pa Pierre Bourdieu, že pokazala, kako se kapitalistična družbena razmerja ohranjajo s pomočjo ideologije in vcepljanja vrednot ter subjektivnih predstav. Z osrediščenjem pojma delovne sile pa Jaffe pokaže, da proces črpanja presežne vrednosti temelji predvsem na izkoriščanju figure delavca, za nastanek katere je ključno reproduktivno, predvsem ženskam naloženo delo v obliki materinstva in skrbi za otroke. Po drugi strani se kapital vedno oplaja s podplačanim delom migrantov ter ostalih rasnih manjšin. Jafe podaja tudi primer nekega dekleta, ki živi z hendikepiranimi starši, citiramo: “Ko Nai napiše dobro pesem, ali pa skrbi za družinske člana, na nek način participira v koristnih aktivnostih. Potrebujemo umetnost, skrbeče odnose, predvsem pa čas, da oboje razvijamo brez krivde in žrtvovanja. A pogostokrat se tu zapletemo v prekomerno cenjenje nam ljubih aktivnosti, saj svoje moči že sicer menjamo za bedno mezdo.” Konec citata.

Teorija družbene reprodukcije poleg orisa sheme kapitalistične eksploatacije ponuja tudi horizont emancipacije. Pogoj za razvijanje in ohranjanje človeške zmožnosti ter svobode onkraj instanc sebičnih interesov je pregled tako specifičnih oblik dela kot tudi abstraktne logike kapitala, ki vzpostavlja rezervno armado delavcev. Domači zdravstveni delavec, zaposlen pri privatnem podjetju, aktualizira isti skupek sposobnosti, kot reven posameznik, ki pomaga obolelemu bližnjemu, zato moramo osvetliti tudi boje in prizadevanja najbolj zapostavljenih. Že dve leti pred še vedno trajajočimi nemiri v ZDA so v zahodni Virginiji ob protestih afroameriških vzgojiteljic izbruhnili veliki protesti, saj so na tistem območju najbolj pod udarom slabšajočih se varnostnih, delovnih in plačnih razmer. Jaffe tu riše jasne vzporednice med spolnimi in rasnimi manjšinami. Vsem je namreč skupen potencial reorganiziranja obstoječih nepravičnih oblastnih struktur skozi radikalno drugačne oblike občevanja. To pa zato, ker jih ne moremo smatrati za del klasičnega delavskega razreda, ki je steber kapitalističnih razmerij.

Seveda bi pričakovali, da bo Jaffe ponudil prodorno analizo strategij, na katere se lahko pripadniki in pripadnice manjšin oprejo v boju proti dominaciji, pa to stori le postransko. Svoje delo zaključi z optimistično omembo ljudskih mobilizacij proti varčevalnim ukrepom, rasizmu in izkoriščanju v deželah, kot so Irak, Čile, Sudan, Hong Kong in Mehika, ne spopade pa se z vprašanjem dejanskega značaja kapitalizmu alternativnih institucij in načinov združevanja.

Problematično je tudi Jaffejevo vztrajanje pri maksimizaciji naših delovnih potencialov in zadovoljevanja potreb. Ko stavi na Marxovo figuro animal laborans, sicer eksplicitno okrca produktivistične tendence, ki bi človekovo bistvo reducirale na suženjsko generiranje presežne vrednosti, kot je v to prisiljen klasičen delavski razred, a hkrati ne ponudi kritičnega pretresa naših specifičnih želja kot produkta kapitalistične ideologije. Marksistična teorija navsezadnje ponuja pomembnejši nauk od antropološke komponente. Vsaka resna socialistična politika mora v zakup vzeti preizpraševanje revolucionarnega subjekta, v imenu katerega pogostokrat govorijo po svojem bistvu konzervativni politiki in predstavniki buržoazije. Mar ni tu pomembno upoštevanje širših družbenih in produkcijskih razmerij, torej sistemske ureditve, znotraj katere se pojavljajo potrebe humanistom ljube figure svobodnega, ustvarjalnega človeka?

Kljub pomanjkljivostim lahko zaključimo, da Jaffejeva teorija družbene reprodukcije ubije dve muhi na en mah, saj z mešanjem razrednih in identitetnih pozicij pokaže, kako so spol, spolna usmerjenost, rasa in ekonomska preskrbljenost vsi ključni faktorji pri mobilizaciji radikalnih gibanj. Tako so se lanskoletni protesti zaradi brutalnega umora Georga Floyda pričeli z upori proti represiji in rasizmu ameriškega policijskega aparata, a se jih je kaj kmalu polotila protikapitalistična mrzlica. Koronavirusna epidemija je namreč zabila žebelj v krsto že itak propadajočega ameriškega zdravstvenega, izobraževalnega in političnega establišmenta, s tem pa razodela krizo reproduktivnih temeljev, na katerih počiva. Razodela je, da pod maso kapitalističnega špekuliranja in financializacije hrumijo dejanski subjekti in množice, ki so lahko edini gospodar zgodovine.

Linije demarkacije in ujemanja med razredom ter identiteto je risal Matej.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness