Paul B. Armstrong je ameriški univerzitetni profesor angleščine in književnosti. Danes obravnavamo njegov ambiciozni poskus očrta nevroestetike skozi literarno teorijo in obratno, ki je v založništvu Filozofske fakultete prevodno izšel pod naslovom by SkypEmoticons"> Kako se literatura igra z možgani?

Ta ambiciozni poskus seveda pusti odprtih veliko vprašanj - vendar ne zato, ker bi propadel, prej zato, ker mu uspe odpreti nekaj pravih vprašanj.

Vprašanja, o katerih govorimo, so najprej epistemološka. Kaj novega nam lahko pove literarna teorija o nevroznanstvenih odkritjih in obratno? Ali je rezultat nekakšna eklektika, ki svojo koherenco išče v redudantni vulgarnomaterialistični potrditvi v neki fizični materiji, možganih, pri čemer bi ti lahko obveljali kot edini kriterij eksaktnosti? Čeprav se odkritja na trenutke lahko zdijo redudantna, pa Armstrong ni tovrsten vulgarni materialist. Že zelo hitro se izkaže, da raziskave možganov s sodobno tehnologijo niso nekaj, kar bi nudilo visoko stopnjo neposrednosti in bi bilo v veliki meri prosto interpretacije. Obenem pa se tovrstnim epistemološkim zdrsom deklarativno izogne, ko poskuša ovrednotiti prednosti in slabosti obeh usmeritev ter njune razlagalne prepade. Na srečo se ne odloči, da jih bo na silo reševal, tako da si omenjeno redudanco lahko razlagamo tudi na ta naklonjen način; razlaga nekega pojava z dveh različnih perspektiv ne pomeni nasilnega stapljanja teh dveh perspektiv, ampak tvori določeno disonanco, ki pušča odprt prostor za njune dialektike, in še raje, z Deleuzom, disjunktivne sinteze. Povezave so zelo spretno nakazane, vendar ne pretendirajo po dokončni teoretski utemeljitvi.

Največ povezav se plete med nevroznanostjo in fenomenologijo, predvsem njenimi velikimi klasiki, Husserlom, Heideggerjem, Merleau-Pontyjem in Iserjem (pri čemer se hermenevtični obrat pokaže v neki drugi luči, v neki komplementarnosti obeh strani preloma). Recimo, da so osnovne premise prikazanih nevroznanstvenih odkritij sledeče: ne obstaja neko centralno možgansko mesto, ki bi vodilo kognitivne operacije, ni vnaprej danega sebstva, te operacije zahtevajo sodelovanje različnih delov na različnih nivojih in posamezni predeli se lahko prilagajajo različnim funkcijam.

Možgani so totalno razsrediščeni, zavest vedno zaostaja za percepcijo. Možno je sklepati, da je Husserlova teza o sedanjosti, kot ključno določeni s protencijskimi (prihodnostnimi) in retencijskimi (preteklostnimi) horizonti, pravilna. Da hermenevtični krog obstaja, saj se percepcija delov dejansko prilagaja pričakovanju celote, kar vodi v rekurzivno gibanje zavesti, kar obenem potrjuje tudi gestalt teorijo. Od kod torej sredi vsega tega navideznega kaosa vznikne vtis enotnosti dogajanja, sebstvo in kaj ima s tem opraviti literatura?

Ključna za ta vtis je časovnost izkušnje. Medtem ko se možganski deli poskušajo uglasiti, oddajajo frekvence v določenih ritmih; "ples" teh frekvenc se odvija v različnih (nezaznavnih) časovnih obdobjih. Medtem ko se nam sproti gradijo in rušijo interpretacije, ko se naša zavest neprestano rekurzivno giba, se ustvarja sebstvo. Paradoks je, da ga proizvede sam neusmerjeni proces. To se odvije v medigri treh principov: harmonije, disonance in šuma. Harmonija nima vloge, ki bi bila analogna tisti v kritični teoriji; ni zgolj uspavajoča, protisubverzivna značilnost, temveč je utemeljena na razlikah med vzorci, ki ohranjajo možgane v določenem ravnovesju, ki nas vzpostavlja kot preživetja zmožna bitja. Na drugi strani pa za določeno ravnovesje skrbi tudi disonanca, saj ohranja možgane plastične in v pripravljenosti.

Ni možno bivati niti brez harmonije niti brez disonance (dodajmo, da se je tej ugotovitvi med klasičnimi literarnimi teoretiki verjetno še najbolj približal Barthes [bart] s svojo teorijo naslade in užitka). Med harmonijo in disonanco pa obstaja še tretji člen, šum; šum so tisti signali, ki jih možgani niso zmožni predelati. V šum lahko vodita tako pretirana harmonija kot pretirana disonanca. Tako disonanca, harmonija kot tudi šum pa so do neke mere pogojeni tudi kulturno.

Torej, branje literature kot časovno dejanje v igri harmonije in disonance ustreza našemu osnovnemu stanju, ga na svoje načine potrjuje, dopolnjuje, izpolnjuje - seveda pa je to zaradi omejenosti trenutno možnih pristopov k raziskavam mogoče bolj slutiti kot zanj poiskati trdne nevroznanstvene dokaze. Na drugi strani literatura spodbuja udejanjanje strukture kot-da, zmožnosti, da se poistovetimo z nekim izkušanjem, ne da bi bili v njem dejansko prisotni. Torej, da se nahajamo na neki težko razločljivi meji med izkušnjo in neizkušnjo. Podobno kot se po Husserlu paradoksno ravno zaradi nezmožnosti svojega totalnega zlitja z alter egom zavemo svojega sebstva, ki je na ta način intersubjektivno pogojeno. S kot-da stanji je povezan tudi fenomen, ki ga je opisoval Damasio, namreč povezanost čustev kot določenih telesnih stanj, ki se mapirajo v možganih, z razumom. Ko smo v kot-da stanjih, smo intenzivno potopljeni v svojo utelešenost; takrat poteka intenzivna povezava med kognitivnimi procesi in telesom (do mere, ko misel na določeno početje aktivira gibe, ki jih izvajamo ob tem dejanskem početju).

Vsa ta izvajanja (tu je še mnogo drugih) Armstrong poda dovolj koherentno, da bralec dobi živo sliko obravnavanih tem, obenem pa s tolikšno mero primerov, ekskurzov in referenc, da mu številne podrobnosti sčasoma uidejo. A to je spet popolnoma v duhu obravnavanih tem, v duhu hermenevtičnih krogov, primikanja sedanjosti v prihodnji trenutek iz preteklega trenutka. Izkušnja branja tega dela je tako zanimiva na komplementarnem vsebinskem in formalnem nivoju.

Knjiga je na svoj način micelijska in je lahko zanimiva kot uvod v nevroznanost, do neke mere tudi v fenomenologijo, obenem pa je intenzivno branje, ki nakaže verjetne smeri raziskovanja v prihodnje. Na podlagi vsega omenjenega lahko zaključimo, da je avtor uspel tako v vlogi pedagoga kot antipedagoga.