Razsvetljeno vraževerje

Razsvetljenstvo velja za gibanje, ki je pregnalo vraževerje iz vseh kotičkov Evrope. Kot nekakšna luknja v zgodovini čarovnije, skozi katero smo padli direktno v modernost. Ob branju temeljnih del razsvetljenskih filozofov, kot sta recimo Diderot in Voltaire, ki se otepajo magije in jo kritizirajo v svojih razpravah in enciklopedijah, bi lahko dobili zmotni vtis, da je celotno stoletje kar takoj sprejelo kritiko ter opustilo svoja prepričanja in navade. Morda pa si le mi zgodovino predstavljamo nekoliko popreproščeno. Ali je res obdobje, v katerem še Newton, razsvetljenec par excellence, ni skrival svojega zanimanja za alkimijo, krivo za razčaranje sveta? Zbornik Magic, Witchcraft, and Ghosts in the Enlightenment, ki je letos izšel pri založbi Routledge, preizprašuje naše predpostavke o usodi vraževerij v dobi razuma. 

Zbrane študije, ki so bile v veliki večini narejene po arhivskih virih, vse na svoj način krhajo enotno percepcijo razsvetljenskega reza v vsakodnevno življenje. Osem prispevkov ponuja osem različnih primerov vraževerij v osemnajstem stoletju. Prispevek, ki proučuje področje vzhodne Anglije, ugotovi, da je del verjetja v nadnaravne sile pri višjih slojih morda res izzvenel, toda ljudstvo ni tako zlahka opustilo svojih navad in praks. Okultizem se je pogosto izkazal za preveč koristnega, da bi ga kar zavrgli. Na ljudi, za katere je veljalo, da imajo posebne nadnaravne sposobnosti, so se pogosto obračali, da so pomagali iskati izgubljene predmete ali identificirati lopove. Obljuba bogastva, ki ga lahko locirajo le duhovi, je še skeptične državne urade zapeljala k vraževerju. Ali to pomeni, da razsvetljenstvo enostavno ni imelo nobenega opaznega vpliva na verjetje v nadnaravno? Primer geologa Johna Beaumonta priča o precejšnji sledi razsvetljenske teorije, toda na drugačen način, kot bi pričakovali.

Beaumont je veliko pisal o svoji izkušnji z duhovi, pri čemer je skušal ostati skeptičen. Svoje izkušnje ni razumel kot končnega dokaza za obstoj duhov. Razmišljal je, ali niso morda njegova videnja posledica melanholije, a je na koncu sklenil, da je vendarle bolj sangvinično naravnan. Od razsvetljenskih mislecev je prevzel svarilo o varljivosti vida in jo nato apliciral na svoje nadnaravne izkušnje – upošteval je, da bi bile lahko posledica kakšne optične iluzije. Duhov tako ni le videl, temveč jih je tudi slišal, tipal in vonjal. Razsvetljensko nezaupanje vidu je nehote odprlo pot do mnoštva teorij o nevidnem svetu. Puritanski teolog Richard Baxter je nevidnost duhov razumel kot Božji dar. Nevidnost nadnaravnega sveta naj bi ljudem omogočila uporabo uma namesto zgolj organskega dela očesa. Tudi sicer je bil za marsikaterega okultista razum temeljni del nadnaravnih izkušenj. Sam razum naj bi veleval obstoj nevidnega sveta, saj naj bi bile na svetu stvari, ki jih človek v svoji omejenosti ne more zapopasti.

Z mislijo, da je okultizem tesno povezan z razumom, bi se strinjal tudi Jean-Baptiste Alliette. Slavni francoski vedeževalec s kartami, ki naj bi napovedal francosko revolucijo, je v razsvetljenski prestolnici Parizu ustanovil brezplačno šolo čarovnije, Ecole de la magie. Med ulico Vielle-du-Temple in cerkvijo La Madelaine je kljub prepovedi čarovnije po ukazu Ludvika Štirinajstega delovalo okoli petdeset okultistov. Razkrila jih je tako imenovana afera strupov, ki jo je sprožilo smrtnosno zastrupljanje med aristokracijo. Čarovnija je bila med okultisti osemnajstega stoletja razumljena kot del narave, ki ni v nobeni kontradikciji z razsvetljenstvom. Dejansko sta razsvetljenstvo in okultizem mirno sobivala. Spodobna Parižanka osemnajstega stoletja bi se lahko na svojem sprehodu najprej ustavila v kakšni literarni kavarni in kupila Voltairov Filozofski slovar, ki zaničuje vraževerja, potem pa zavila še k Alliettu na vedeževanje in interpretacijo sanj.

Ob branju esejev, zbranih v Magic, Witchcraft, and Ghosts in the Enlightenment, se pokažejo nekatere skupne značilnosti vraževerij osemnajstega stoletja. Pomembno vlogo je na primer imel ugled posameznika, ki je bil priča nadnaravnemu. Richard Baxter utemeljuje nadnaravna pričanja svoje razprave o duhovih na podlagi krepostnih značajev pričevalcev. Zagotavlja, da to niso ljudje, ki bi bili nagnjeni k melanholiji. Bralcem celo ponuja, da sami kontaktirajo pričevalce in se na lastne oči prepričajo o njihovi resnicoljubnosti. Obtožba, da nekdo straši kot duh, pa je bila v prvi vrsti dojeta kot napad na dobri značaj človeka. V nadnaravna doživetja žensk so, po drugi strani, raje dvomili. Izganjalke duhov so bile manj kredibilne od izganjalcev. Razločevalo se je med verodostojnimi izkušnjami strašenja in med domišljijami otožnih bab. Nezaupanja so bile deležne predvsem vedeževalke, po domače šlogarke. O tem pričajo denimo irski časopisi, ki so moške astrologe predstavljali kot eruditske mislece, vedeževalke pa kot neizobražene starke. Moški je poosebljal razsvetljensko učenost, ženska pa arhaično vraževerje.

Monografija, ki zbira predvsem številne primere vraževerij, bi lahko sicer bolj sistematično predstavila, v katerih primerih je razsvetljenska misel imela znaten vpliv in zakaj ga morda kje ni imela. Škoda je tudi, da se večina avtorjev omejuje le na Anglijo in Francijo. Kljub majhnemu naboru držav, ki so se jim posvetili, velja izpostaviti raznolikost zastopanih okultnih praks. Naletimo na vse od izganjalcev duhov in urokov do talismanov in čarovnic. Osredotočenost na regionalne prakse pa omogoča tudi prikaz raznolikosti okultizma, ki je bil prisoten tako v majhnih vaških skupnosti kot med pariško aristokracijo. Zbornik pokaže, da se čarovnija v osemnajstem stoletju ni le ohranila, ampak se je tudi razvijala in vase vključevala razsvetljenske ideje. Razsvetljenstvo nam prikaže kot obdobje, ki ni čudežno odpravilo čarovnije.

Slika: David Teniers mlajši