Raznolikost religioznega izkustva, klasika ameriškega pragmatizma, psihologije in filozofije religije, v pričujoči izdaji znese nekaj več kot 450 strani. Velik del teh strani je zaseden s pričevanji, natisnjenimi v manjšem tisku in opombami, v katerih so navadno ravno tako pričevanja ali pa reference na druge filozofe in psihologe v še manjšem tisku. Gre torej za špeh, naphan z mnoštvom različnih diskurzov, in prevajalcu ter uredniku izdaje Sebastjanu Vörösu gre vsa čast, da teče to branje po strugi slovenščine, če se poslužim slabe, a funkcionalne metafore (dobre so navadno nefunckionalne), nadvse tekoče.

V slovenskem kontekstu je religija sistematično obravnavana predvsem na dva načina. V okviru teorije skozi njeno mesto v socialnih formacijah, v katerih denimo nastopa kot njihovo vezivo – tu je religija reducirana na to svojo vlogo, njen vulgarni pedant pa je zaničevanje religije kot reakcionarne tvorbe. Na drugi strani pa imamo teologijo, pogosto sholastično, pri čemer je religija dostikrat zreducirana na nekakšno birokracijo Božjega, ki naj skrbi za posvetno oblast.

Delo Williama Jamesa gre v popolnoma drugo smer; njegov imperativ je vztrajati na ravni individualnega religioznega izkustva in njegovega pomena za individuum, še preden ta dobi svoje socialne učinke ali svojo teološko ubeseditev ali ne. Bolj kot so ta izkustva intenzivna in bolj kot so individuumi “patološki primerki”, raje jih obravnava. Mrzka mu je namreč redukcija na patologijo, saj morebitni patološki izvor nič ne pove o pomenu izkustva za tistega, ki ga doživlja, ravno skrajni primeri pa lastnosti religioznih izkustev najbolj jasno izpričujejo. Omenjeni pomen pa je njegov glavni kriterij – pragmatistični kriterij, skratka.

Njegova metodološka vodila so torej tri: empirija, psihologija in pragmatistično načelo. Psihološki del uspe zarisati mehanizme, na podlagi katerih religija razrešuje sama psihološka protislovja in s tem odpira popolnoma drugačen način vrednotenja religije od tistih, ki smo jih vajeni in ki sem jih navedel zgoraj; s tem religija dobi povsem novo dimenzijo in izgubi svoj implicitni status bodisi infantilne fikcije (v ozirih vulgarne kritike) bodisi status ritualne tvorbe (v ozirih sofisticirane teorije). Religija več ne nastaja po načelu “poklekni in boš molil”, temveč so njeni izviri globoko v področjih intimnega, še preden dobijo kakršenkoli ritualni značaj. Pragmatistično načelo omogoča filtriranje teh novih vrednot, ki se skozi njegovo obravnavo oblikujejo. Gre za nekakšen “darvinizem religij”.

S tem filtrom pa delu uspe obravnavati religijo na podlagi njenih vrednosti za posameznika. Na ta način pride do večje diferenciranosti in večjega števila prepoznanih učinkov, ki jih sproža religija, kot se to navadno dogaja preko zunanje teoretske kritike. Na drugi strani pa zaradi te diferenciranosti in števila možnih učinkov James lahko pride do kritike teologije kot discipline, ki te učinke znatno siromaši.

Skozi vso to dinamično interakcijo pričevanj, referenc in Jamesovih izpeljav se pred nami subtilno, stran za stranjo, predavanje za predavanjem (knjiga je sestavljena iz dvajsetih predavanj) zarisuje veličastni lok polja religije v vsej njeni avtonomiji, pri čemer mnogi njeni “nadnaravni” učinki dobijo svojo teoretsko utemeljitev. Poante se navezujejo druga na drugo in se dopolnjujejo v navezavah na druge poante, enega predavanja ni brez drugega.

Ta polnost, monumentalnost dela, za katero je nujna komplementarna lahkotnost, je nasploh značilna za klasike, in tudi po tem kriteriju Raznolikost religioznega izkustva vsekakor sodi mednje. Obenem pa imajo klasike pogosto tudi nekatera mesta, ki v akademski zavesti dobijo mistificiran značaj in ki jih potem v anekdotični obliki posredujejo profesorji, ki so te knjige “edini” prebrali. Pri pričujočem delu gre za mesto, na katerem James izpriča svoje dojetje Hegla na podlagi omamljenosti z dušikovim oksidom. To James res zapiše, pri tem pa še tudi, da je prepričan, da je Heglov filozofski sistem posledica mističnega izkustva (proti Heglovi filozofiji sami).

Pragmatizem goji do svojih stališč prepričanje, da jih bo verjetno nekoč mogoče nadomestiti z boljšimi. V tem primeru kritika nekaterih mest v knjigi ne bo podobna kritikam, kakršne so te ponavadi, temveč bo v skladu s pričakovanji, ki jih je gojil tudi sam James. Na nekaterih mestih je ravno raba te psihologije, ki je sicer tako plodna, v luči poznejših teoretskih dosežkov problematična. Ko James obravnava primere neproduktivnega svetništva pri posameznikih, ki so izjemno malenkostni pri svojih ritualih, to neproduktivnost pripiše neumnosti njenih nosilcev. Vendar pa v opisih njihovega ravnanja lahko prepoznamo močno prisilno nevrozo, ki jo je le nekaj let pozneje razdelal Freud (Jamesova predavanja so iz let 1901 in 1902).

Obenem pa se zdi, da v delu vztraja nerazrešeno protislovje; James verovanje obravnava kot nekaj, kar ima svojo empirično utemeljitev v dobrodejnih psiholoških učinkih verovanja na posameznika. To verovanje pozneje dobi svojo obliko v nadprepričanjih, ki so intelektualna dopolnila in za katera se vedno zdi, da vsebujejo neko mero dogmatičnosti, kar jih razmejuje od drugih religioznih prepričanj. Raznolikost verovanja James pozdravlja, obenem pa poziva k izluščenju skupnih točk vseh religij. Dve osnovni predlaga – zelo utemeljeno – tudi sam. Vendar projekt ostaja odprt in se bo bržčas moral vedno znova soočati s kompleksnim razmerjem med razmejevanjem in zbliževanjem. Vendar pa ravno te podobnosti in razlike, ki jih subtilno zariše, preprečujejo zdrse v religiozni rasizem in na laž postavljajo religiozno adekvatnost takšnega svetovnega nazora, kot je talibanski, ki je izpostavljen v naslovu.