Pisalo se je leto 2015, ko je neko podjetje zaslužilo velike količine denarja s postavljanjem tako imenovanih »tehničnih ovir« na južno slovensko mejo s Hrvaško. Lahko smo brali in poslušali, da bo rezalna žica odstranjena takoj, ko bo odpravljena nevarnost. Leto pozneje so ponekod odstranili žico. Citiramo objavo Ministrstva za notranje zadeve: "Začasne tehnične ovire smo odstranili na prehodnih mestih, v strnjenih naseljenih, turističnih destinacijah ter na območjih, kjer bi lahko narasel vodostaj reke ogrozil postavljene ovire, ... in jo ponekod nadomeščamo s panelno ograjo.« [Konec citata]. Tehnične ovire naj ne bi prejudicirale območja, kjer naj bi meja, po takrat še nerazrešenem arbitražnem sporazumu, potekala.

Danes se piše leto 2018. Rezalna žica in panelna ograja še vedno stojita na meji. Divjad se še vedno ubija na njej. Kajakaši imajo še vedno marsikje onemogočen varen pristanek. Nevarnosti, o kateri so nepoučeni ljudje brez občutka za sočloveka govorili kot o turških vpadih, pa še vedno ni moč zaznati. Pravzaprav ob meji razen par merjascev še vedno ni zaznati nikogar. Ne-cenjeni oblastniki še enkrat niso držali besede. Pravzaprav so nekje vmes na hitro in mimogrede, brez pravega premisleka, dali vojakom še policijska pooblastila. Se bo naš spomin enkrat končno obdržal do volitev?

Založba Maska je konec leta 2016 izdala danes žal na to temo še vedno aktualno knjigo Olivierja Razaca z naslovom Politična zgodovina bodeče žice. Francoski filozof je ob tej priložnosti Ljubljano tudi osebno obiskal. Morda tedaj ni videl »žilet-žice« na meji, lahko pa je videl tisto, ki še danes visi na stavbi nasproti ZRC SAZU na Novem trgu. V spomin, ki vse bolj postaja samo del arhitekturnega okrasja in ne opomin na še obstoječo grozoto na meji.

Zgodovinski okvir dela se v preteklosti zameji v času osvajanj ameriške prerije. Razacova zgodba z se torej prične leta 1874 v Illinoisu, v ZDA, v času ko bodeča žica prvič razmeji govedo. Zelo kmalu za tem pa je začela razmejevati tudi prostoživeče dvonožce. Predvsem tiste, ki privatne zemlje do tedaj sploh niso poznali, so pa že tedaj vedeli za trajnostni razvoj. Pogled nazaj se ustavi v času, ko je Divji »zahod« postal »le« Zahod.

Premestimo se v malo kasnejši čas. Avtor pravi, da bodeča žica, kljub v grotesknih pozah nataknjenim truplom na njej in četudi je takrat prvič prišla do izraza tudi v Evropi, ni ostala v družbenem spominu kot simbol prve svetovne vojne. Morda prav zaradi njene še danes dostikrat uporabljane funkcije v živinoreji, s katero je pridobila močan pomen varovanja. Za takšen namen naj bi jo izrabljali tudi v tretjem rajhu, vendar se še danes pojavljajo polemike glede tega, koga je pred kom varovala v koncentracijskih taboriščih. Tam so ograje celo še dodatno elektrificirali. Lahko pa bi rekli, da so tudi Nemci prevzeli bolj kmečko kot vojaško taktiko. Poživinjene ljudi so z njo želeli obdržati znotraj ograje. Od zunaj niso imeli prav veliko želje po premikanju v notranjost lagerjev. Druga vojna, druga namembnost.

V drugi svetovni vojni žica vsaj za nekaj časa vseeno dobila simbolni pomen. Očitno ne dovolj strašnega, da se v deželi - še danes tako obremenjeni s prepiri, nastalimi v tem obdobju - leta 2015 ne bi na južno mejo postavila njena različica. Ob Kolpi torej še danes stoji verzija taboriščne ograje, ki je nekoč predstavljala totalitarizem v vsem svojem siju. Kaj torej predstavlja danes?

Za razliko od drugih ovir bodeča žica ali žica rezalka ne ustavlja vode, vetra ali zemlje. In vseeno ne le ločuje, ampak predvsem oddaljuje in razdvaja. Razac bodečo žico razume in razlaga predvsem v treh oblikah: kot rezalno žico, ki je zamejila konec nomadskega pašništva na Divjem zahodu, kot del obrambnega jarka 1. svetovne vojne in kot del obrambnega zidu v taboriščih druge svetovne vojne. Knjiga pa je tudi sicer prepletena z rabo citatov francoske zgodovinske in avtobiografske literature ter idej foucaultovske biopolitike. Sicer govorimo o delu, ki ne zajema zapletenejših stavčnih struktur ali pojmov, zato izpade zelo poljudno.

V vseh treh obravnavanih primerih avtor dokaže, da je žica uspela izbrisati pomen materialnega v pojmovanju klasičnih načel prostorskega razmejevanja. Nenavadno je, da je gradbeni material tako učinkovit ob tako majhni porabi in enostavni postavitvi. Z žico se da narediti najmanjši zid na svetu, ki bo enako učinkovit v svoji funkciji kot njegovi veliki bratje. Dodaja ji še en aspekt prednosti: lahko mobilnost. Kar je vsem uporabnikom še posebej prav prišlo v vojnah in poselitvah zahodnih prerij. Če se vrnemo na slovenski primer, žica prostorsko zamejuje prostor migrantom, ki naj ostanejo »tam zunaj«, da bo lahko prostor na tej strani žice omogočal domačim migrantom, da ne bojo imeli konkurence pri iskanju službe v Nemčiji. Čeprav jo je bilo zelo lahko postaviti, bi bila njena odstranitev toliko težja, saj se je v teh treh letih nabralo v njej že toliko favne in flore, da ponekod sploh ni vidna in je zato le še nevarnejša.

Razac ob koncu dela namigne, da so tudi med obema Korejama žice, na območju katerih so že večkrat stopili v spor. Danes vzpostavljena ločnica simbolno in dobesedno vsiljuje delitev obema stranema in svetu. Kdo bi le vedel, če ni tudi naša vlada ob postavitvi žice na južno mejo novembra 2015 prav tako želela vsiliti svojega videnja meje s sosednjo Hrvaško, s katero delitev mejnega ozemlja še ni bila razrešena? Težko bi namreč rezalno žico na Kolpi razumeli na primer na način meje na Cipru, ki je postavljena na podoben način. Tam so namreč žice v jasni funkciji, z namenom ločevanja skupin, ki ne želijo živeti skupaj. Bi tudi to lahko preslikali na domači primer?

Ne glede na razlago, ki utemeljuje rezalno žico na domači slovensko-hrvaški meji, gre – po Razacu – za manipulacijo z ozemljem, ki tako vzpostavi jasno razločevanje med varovanim in tujim. Pri tem ima še pozitivno stran, da s tem ne omejuje pogleda in se na daleč zdi neškodljiva. Tisti znotraj, pa čeprav ostajajo ujetniki, dobijo lažen občutek varnosti. Četudi naj bi šlo za zgolj zgodovinsko knjigo, pri nas ostaja aktualnopolitično aplikativna, kar ji v domačem prevodu doda, žal še vedno, presežno vrednost v družbi.