Letošnjo jesen je teoretsko knjižno bero izdatno obogatila koprska založba Hyperion, ki je na knjižne police postavila vrsto teoretskih naslovov, tako slovenskih kot tujih avtorjev. Med njimi sta bili tudi dve drobni, beli knjižici, ki jih je spisala francoska filozofinja Sarah Kofman in nosita pomenljiv naslov razprava. Knjigi »Melanholija umetnosti« ter »Nietzsche in temačnost Heraklita« veže ob neki metodološki podobnosti, tekočem jeziku ter jasni argumentacija ena dominantna tema: to je apropriacija. Kako si torej filozofija prilašča svoje objekte?

Za leta 1994 umrlo Sarah Kofman velja, da je vešča poznavalka Nietzscheja in Freuda; vešča tudi v maniri, da ju sistematsko kritizira. To deloma počne tudi v knjigi »Nietzsche in temačnost Heraklita«, kjer si postavi neko enostavno vprašanje, na katerega ni možno podati tako jasnega odgovora, namreč: zakaj antični mislec Heraklit sploh velja za temačnega avtorja? Do odgovora se podaja ob sočasni analizi dveh ravni. Prva tematska raven je ta, in s tem pridemo do prej omenjene apropriacije, da že od začetka filozofije slednjo obvladuje ena gesta, ko skušajo filozofi svoje predhodnike predstaviti in umestiti v svoj miselni sistem. Velikokrat to počenjajo samovoljno, tako, da iščejo neke konceptualne dežnike, s katerimi bi lahko etiketirali to drugačno mišljenje in ga zvedli na skupni imenovalec. Ta skupni imenovalec nato omogoča, da je ta apropriacija legitimizirana, neka misel je samovoljno prestavljena v drug sistem, mišljenje pa tako izvaja nasilje nad drugim mišljenjem z domišljeno obrazložitvijo.

Prav to se je dogajalo tudi s Heraklitom, ugotavlja Kofmanova, saj je njegovo delo, tako kot misel drugih predsokratikov, bilo podvrženo zgodovinskemu prilagajanju in podjarmljenju. Pri tem nas še opozori na problematičnost termina predsokratiki: ali res lahko tako široko skupino prvih filozofov označimo enostavno kot Sokratove predhodnike? Za to v njihovi misli ni nobene podlage. Kar pa nato počne Kofmanova, je to, da poda prepričljiv geneološki pregled apropriacije Heraklitove misli do Platona, ki jo je razumel kot deviacijo, od Arisotela, ki se mu je zdela dokaj otroška, pa Hegla, ki ga je videl kot svojega predhodnika, vse do Nietzscheja in Heideggerja. Heidegger s tem, ko Nietzscheja okliče za zadnjega metafizika, avtomatsko slednjemu jemlje vso ostrino kritike metafizike in tudi njegovo branje Heraklita se mu zdi, milo rečeno, problematično. Kako lahko nekdo, ki ostaja ujet v metafiziki, misli Heraklita v njegovem ne-metafizičnem okvirju? Tako Nietzscheju kot Heideggerju pa lahko očitamo marsikatero nejasnost, na koncu še opozori Kofmanova. 

Njena druga knjiga, »Melanholija umetnosti«, se na nek specifičen način spet ukvarja z apropriacijo, s tem da je objekt sedaj zamenjan, saj namesto mišljenja nastopi umetnost. Štiridelno vsebino knjige, kjer prvemu, teoretsko bolj osvežujočem poglavju, sledi bolj dolgočasno poglavje o Diderotu in portretih, Kofmanova fino zaključi z analizo o gledališču in nato slikarstvu ter Balthiusu. Začetno vprašanje knjige je: »Mar ni pisanje o umetnosti nemogoča naloga?« Kaj je namreč to, umetnost na splošno? Ali obstaja en tip umetnosti, ki lahko nastopa kot generalna paradigma? Kar počne filozofija prav od vsega začetka, je gesta podrejanja umetnosti neki resnici, nekemu sistemu logosa, razuma. Kofmanova v tej knjigi zato opozori na številne pasti, v katere so se zapletli filozofi pri vstopu v polje umetnosti, od Diderota in Hegla, pa še nekaj sodobnikov vključi zraven. Kar pa ponudi kot možno paradigmo, kar tako, mimogrede, ki bi lahko ponudila odgovor na to, da zajame umentost na splošno, je koncept unheimlich, to nedomačnost, grozljivost domačega, ki deluje, tako kot umetnost, vselej kot nek preostanek.

Ko se takole za konec vprašamo, ali obstaja filozofska paradigma, ki lahko celovito združi vso heterogenost dejstvenega sveta,zagotovo lahko ugotovimo, da Sarah Kofman ni avtorica, pri kateri bi lahko iskali take paradigme. Je pa avtorica, ki lucidno analizira pretekle avtoritete z namenom, da kritično premisli njihovo ostrino in pokaže s prstom na njihove luknje in brezna. Zato jo priporočamo.

Knjigi Sarah Kofman je listala Mateja Kurir.