Na koncu je bila beseda, na zadnji strani knjige namreč, in njena prepričljivost me je gnala, da sem v roke vzel knjigo Sedma republika avtorja Anteja Perkovića. Priznam, ujel sem se na limanice založniške taktike promocijskih citatov. Knjiga je zimzelena, knjiga je kultna, knjiga je referenčna. Sedma republika je strasten poklon rock glasbi in njena izdatna analiza. Po branju knjige predlagam še en citat iz spremne besede, kjer Klemen Lah pravi, da si je avtor v knjigi drznil razkriti očitno. Zveni kot bistroumni nesmisel, razkrivati tisto, kar je samorazvidno, pokazati na stvar, ki ves čas bode v oči. Ni nujno tako, zgodi se, da samorazvidno in samostoječe proizvedemo sami. In potem retrospektivno zaklinjamo njuno očitnost.

Sedma republika je knjiga znane žanrske zmesi glasbene publicistike: eseja, sociološke analize in izpovednih zapisov. Publicistična literatura o glasbi poskuša s to kombinacijo pristopov zajeti različne, a prepletajoče se ravni razumevanja in občutenja glasbe. Zdi se namreč, da glasba ne more zaobiti lastne vmeščenosti v svet. Ni pa jih malo, ki glasbi pripisujejo transgresivnost, univerzalnost, ki presega banalnost konkretnih historičnih manifestacij. Perković ni izjema. Kulturološko analizo glasbe dopolnjuje s poudarjanjem njene umetniške avtonomije. V tekstovni analizi nam servira komade jugo rock časov, da bi v vrsticah hkrati razbirali preroškost glasbe, a tudi njeno politično nedolžnost.

Progresivno politično angažiranost rocka Perković upravičeno demistificira. Glasba lahko zavibrira politično s sproščanjem imaginacije, kreacijo alternativnih svetov svobode, ki se širijo preko zračnih valov. To je za Perkovića skrajna točka angažiranosti rocka. In morda znak njene nepolitičnosti. Glasba, ta nebeška zračna tekočina, se v stiku z vsakodnevno politiko profanizira in izgubi romantiziran status samozadostne umetniške dejavnosti.

Sedma republika je torej domišljijski prostor, kjer so se ljudje Jugoslavije povezali preko geografskih in političnih razmejitev. Kot rečeno, razkritje skupnega kulturnega prostora na Balkanu s poudarkom na glasbi kot povezovalnem elementu je oči pekoča očitnost. Vpeljava tržne logike v produkcijo in ostale segmente glasbenega delovanja je skupaj s tehnološko globalizacijo glasbe, s tem se s Perkovićem strinjava, spremenila načine produkcije in percepcije glasbe. A to ni znamenje terminalne faze rocka, prej njegove metamorfoze.

Knjiga je tako povednejša in zanimivejša v delih, kjer avtor analizira strukturne spremembe v glasbeni industriji. Transformacija produkcije, distribucije in medijsko posredovane percepcije glasbe ima historične “zakonitosti”. Kulturna infrastruktura Jugoslavije ima veliko zaslug za razvoj jugo rock scene. Mladinski klubi, festivalska scena in, paradoksalno, omejen medijski prostor, ki je omogočal konsolidacijo različnih subkulturnih scen in fokusirano fanovsko bazo. Knjiga Sedma republika tolče po sicer že velikokrat pobitem mitu o državi, ki je v kulturo posegala s trdo roko. Prej gre, vsaj pri glasbi, za vzajemno ignoranco, trdi Perković.

Mit o vsemogočni državi se je vsadil tudi v interpretacije razcveta turbofolk glasbe, za avtorja Sedme republike naravnega sovražnika rocka. Triumf turbofolka v 90-ih ni toliko posledica načrtne politične akcije avtoritarnih oblastnikov kot stranski produkt ekonomsko-družbenih strukturnih pogojev. Vojna, izolacija, divja privatizacija, urbano-ruralno, nacionalizem, kič. TV Pink, medijska mašinerija za difuzijo turbofolka, je simptom ekonomske privatizacije in tudi državno reguliranega medijskega prostora Srbije. Avtor se zaveda, da je jugo rock tudi specifičen kulturno-ekonomski fenomen, povezan s specifično politično historično formacijo države Jugoslavije. Morda je za vznik novega vala bolj zaslužen informbiro kot glasbeni vplivi Zahoda oziroma je intenzivnost slednjih omogočil prvi.

Analiza medijsko-ekonomske situacije je nujna za razumevanje glasbenih fenomenov in mora dopolnjevati kulturološke analize. Velja tudi za hip-hop, ki ga Perković bežno omeni kot pomembno sceno v 90-ih letih na področju ex-Jugoslavije. Narativna forma rapa, ki je v bistvu pospešeno ritmično govorjenje, omogoča drugačno sporočilnost kot kitarski rock. Znan je hiphoperski motiv pridigarstva. Rock-pop glasba tudi zaradi formalnih, muzikoloških omejitev ne more razviti tako elaborirane in s sociološkimi uvidi prepletene naracije kot rap. Hip-hop je glasba, zraščena z elektronskimi ritmi.

Perković digitalizirano glasbo omenja kot znanilca zatona klasičnih rock viž. Hip-hop je izraz historičnih pogojev svojega nastanka, ki se je odlično prilagodil tehnološkemu razvoju glasbene produkcije. Njegov nastanek je povezan s procesi deindustrializacije velikih ameriških mest in odselitvijo belskega prebivalstva iz osiromašenih urbanih območij. Analiza formacije rap kulture ne more zaobiti agresivnega elektronskega ritma in pripovedovane besede kot kulturnih sredstev “preživljavanja” osiromašene in getoizirane manjšine.

Glavna linija knjige je torej predvidljiva in morda zato tako očevidna in prepričljiva. Sedmo republiko jugo rocka je zamenjala republika kiča in turbofolka. Razkriti očitno. Kot rečeno, najmočnejši točki Perkovićevega pisanja sta demitologizacija obravnavane scene in občasna, četudi na trenutke površna analiza strukturnih pogojev prevlade določene glasbene kulture v bivši skupni državi. Knjiga je tudi polna zanimivih anekdot in izčrpna v zgodovinjenju rock scene. Perković v svoje pisanje spretno vključuje intimno perspektivo njenih akterjev.

Knjiga se bere kot dokument kolektivnega imaginarija neke dobe, ki pa v digitaliziranem imaginariju današnjih generacij ostaja zgolj v obliki sledi in ostankov, ki so dobri za samplanje. Imaginarij velike jugo rock scene rekonstruirajo knjige, kot je Sedma republika, obenem pa ga čistijo jugonostalgije, kar je, rečeno brez cinizma, hvalevredna literarna gesta.