Ko pomislimo na pravljice nam brž padejo na pamet imena kot so Grimm in Perrault, ljubiteljem izbrušene umetelnosti v italijanščini morda tudi Straparola in Basile, bolj narodno ozaveščenim poslušalcem pa zagotovo Štrekelj in Matičev. Kot se rádo zgodi nam o pravljičnji krajini pripovedujejo moški, kar nam na pladnju servira vprašanje o mestu žensk v zgodovini ljudskih pripovedi. Odgovor na zagonetko bi si obetali najti v monografiji Slovenske pravljičarke (1848-1918) in evropska tradicija od trubaduric do pravljičark. Vendar pa nas na tej točki morda ne bi smelo več presenetiti, da slovenske univerzitetne publikacije svoje bralce povečini puščajo praznih rok. V letu 2020 pri ljubljanski Pedagoški fakulteti izdana študija na nekaj več kot dvesto straneh sicer oriše portrete posameznih pripovedovalk, a jih ne uspe povezati v smiselno celoto. 

Že prvi pogled v kazalo Slovenskih pravljičark utegne razočarati ljubitelje tematsko enotnejših izdaj s tesneje spleteno rdečo nitjo. Monografija namreč poleg izbranih pripovedi obravnavanih avtoric vključuje še sekciji o pravljicah v evropskem prostoru in o slovenskih pravljičarkah, ki se po vsebini prispevkov bistveno ne razlikujeta. Razdelku o slovenskih, na primer, včasih primanjkuje Slovenk, medtem ko jih najdemo v evropskem. Eklektičen skupek besedil literarne zgodovinarke Milene Mileve Blažić, germanistke Kasilde Bedenk in ameriškega literarnega zgodovinarja Jacka Zipesa tako daje vtis, da prispevki ne bodo najbolje sodili skupaj. Branje monografije pa prvi vtis le še potrdi. Negodovanju nad fragmentarnostjo navkljub pa lahko monografiji, če že nič drugega, vendarle priznamo vsaj osvetlitev spregledanih avtoric in obravnavo zapostavljene teme.

Monografijo siromaši tudi ohlapen kriterij pravljičark. Ta pušča vtis, da med pravljičarke sodi malone vsaka ženska, ki je kadar koli poprijela za pero. Tako je v monografijo, bog ve zakaj, vključena tudi razprava o trubadurkah in njihovih poimenovanjih. Neumestna gesta poudari tudi odsotnost jasne opredelitve obravnavane teme; ni namreč razvidno, kdaj se govori o avtoricah literarnih pravljic, pripovedovalkah ljudskega izročila ali zbirateljicah pravljic. Nič bolj dosledno ni določeno niti ciljno občinstvo pripovedi.

Evropska tradicija, ki nam jo obljublja razpotegnjen naslov monografije, se povečini izkaže za nemško in francosko, kaj pa drugega. Na kratko so predstavljene precioze, francoske piske, tako imenovane zaradi svojega izumetničenega stila pisanja. Njihove salonske igre so vključevale nove interpretacije dobro znanih pravljic, v katere so se umestile tudi same. V teh delih so posledično protagonistke veliko manj pasivne. Pogosto tudi zavračajo dogovorjene poroke. Koliko pa imajo francoske dvorne gospe poznega 17. stoletja zares skupnega s slovenskimi pravljičarkami? Manj, kot bi si lahko mislili ob branju dotične monografije. Kar se je pripovedovalo drugod po Evropi, ni imelo zares zveze z dvornim kratkočasenjem nekega imperija.

O pretočnosti pravljic, ki so prislovično spremenljive, je sicer smiselno govoriti. Čeravno ne čisto od francoskih dvorcev do slovenske črne kuhinje. Spremenljivost pripovedi delo prikaže s primeri vplivov francoskih pravljic na nemške. Neukrotljiv odtis francosko govorečega ljudstva je do bratov Grimm denimo prišel preko zgodb hugenotskih priseljenk v Nemčiji. Na zloglasni nemški zbirki Otroške in hišne pravljice je med drugim pustil sledi z Obutim mačkom in Oslovsko kožo, s tem pa zbodel zbiratelja, ki sta si v pripovedih želela zajeti zlasti nemški duh. Primer priča, kako se pripovedi ne ozirajo na narodne meje, vedno pride do medsebojnega prelivanja. Ravno vzajemno vplivanje pa se izraziteje opazi tudi pri slovenskih pravljicah, ki bi jim bolje pristala analiza vplivov sosednjih regij.

V delu so sicer mestoma načeta tehtna izhodišča, ki bi jih bilo vredno razviti dalje. Recimo bežno polemiziranje s svetovno uveljavljenim indeksom pravljičnih tipov. Indeks klasificira pripovedi po glavnih motivih in služi kot temeljno orodje za analiziranje pravljic. Zipes v svoji razpravi opazi, da v trenutni obliki tipni indeks ne zajame marsikatere strukture, v kateri so ženski liki aktivnejši. Več prostora bi bilo prav tako vredno nameniti impliciranemu opažanju, da zbirateljice pravljic za razliko od zbirateljev v pripovedih cenzurirajo manj nasilja in nasploh prikazujejo ženske kot sposobnejše. Ampak ne, razprava o prezrtih pravljičarkah, kot jih označi monografija, se raje sprevrže v dokazovanje evropskosti slovenskih pravljičark – z okorno navezavo na francosko in nemško pravljičarsko tradicijo. Namesto da bi delo naslovilo problematičnost procesa, ki ohranja le spomin na zbiratelje, čeprav so ti zgodbe dobivali večinoma od žensk, izvemo le, kako evropske so slovenske pravljice. In sicer evropske tako kot francoski dvor in nemško meščanstvo.

Knjigi se pozna, da še sama ne ve, kaj točno želi povedati. Nekako ne zmore podati narativa, ki bi presegel promocijo evropskosti slovenskih pravljičark. Mislili bi si, da se o pravljičarkah splača izvedeti kaj več kot to, da so bile Evropejke. Postavitev slovenske kulture v  evropski kontekst, ki za povrh očitno mora biti zahodnoevropski, nam namreč ne pove nič novega. K splošni raztresenosti monografije verjetno delno prispevajo tudi skupaj nametani članki, ki pogosto ponovijo že prej povedano. Za konec pa povejmo še, da v Slovenskih pravljičarkah ni razvidno, za koga ali čemu naj bi bile sploh napisane, saj so po eni strani prepolne folklorističnega žargona za širšo javnost in po drugi presplošne za folkloriste.

Slika: Paula Rego