Oktobra lani je Založba Krtina izdala znanstveno monografijo Trans(spol)nost : arheologija trans/vednosti doktorice Vlade Kotnik, ki smo jo bralke doslej poznale kot raziskovalko opere in profesorico antropologije medijev z Univerze na Primorskem. Izid izredno temeljite in pregledne transspolne študije je s svojo navidezno nenadnostjo presenetil transaktivistično sceno, ki avtorice do tedaj še ni ujela na svoje radarje. Hkrati je odjeknil tudi na hodnikih slovenske akademe, ki se kljub udomačenosti študijev spola na doktorskem programu humanistika in družboslovje ter navzlic posameznim dodiplomskim in podiplomskim predmetom na slovenskih univerzah še ne more pohvaliti s programom transspolnih študij.

Omeniti velja tudi veliko pomanjkanje strokovne in znanstvene literature na področju transspolne teorije. Študije domačih avtoric lahko praktično preštejemo na prste. Seštevek pa ni dosti večji niti, če vključimo prevode. Transspolnosti kot pojava se v akademskih vodah torej še vedno drži zmoten vtis nerelevantnosti. Temu bi lahko pripisale tudi dejstvo, da trans* literatura v Sloveniji načeloma izhaja zgolj pri družbenoangažiranih založbah Škuc in Krtina.

Monografija Trans(spol)nost tako intervenira v zevajoče teoretsko brezno, kar bi bilo za manj informirano ali neambiciozno avtorico lahko tudi usodno. Kotnik pa se je stanja dobro zavedala in mu z manjšimi pomanjkljivostmi uspešno odgovarja. V knjigi se tako posveti štirim vsebinsko zaključenim celotam: izoblikovanju trans vednosti, zgodovini trans življenj, pregledu trans teorij ter trans pojavnosti v medijih. Uvodno poglavje Trans besede pa se posveča problemu diskurzivnega aparata, ki vsled teoretične podhranjenosti študij transspolnosti še vedno ovira interogacijo spola. Toda – z ozirom na primanjkljaj zadovoljivega besednjaka – tudi ta študija še podleže diskurzivni spolzkosti spola, s katero se hvalevredno spopada.

Vprašanje besedišča v večini literature, ki se s spolom ne ukvarja tako temeljito, predstavlja le uvodno opombo pod črto. Kotnik pa se z besedami ukvarja v obsežnem uvodnem poglavju ter ob manevriranju med to in ono lingvistično fineso prizna, da se vse skupaj morda zdi kot pikolovska jezikovna in semantična gimnastika. Temu moramo žal pritrditi, a ne, ker bi bil njen poskus nesmiseln, pač pa zaradi nedoslednosti v njeni izpeljavi. Še pred tridesetimi leti so bili ti izrazi in njihova besedotvorna koherenca tudi v referenčni anglofonski literaturi precej šibkeje semantično kodificirani in konceptualno stabilizirani. Poenotenje njihove uporabe je torej tako nujno kot plemenito, a prinaša tudi največ hakeljcev in je le deloma uspešno izvedeno. Protejskost pojmov, ki še naprej ostajajo nekoherentni, je ovira za tekoče branje.

Kotnik je ambiciozno zajadrala v nehvaležno polje, ki jezik smatra za živega in spremenljivega, hkrati pa njegovo podobo v jezikovnih priročnikih fetišizira. Ob vsakem poskusu vključujoče rabe jezika zadenemo ob konservativnost pogosto anahronih slovarjev. Portal Fran transspolnost in transseksualnost denimo še vedno smatra za sinonima. Strogostim slovenščine se večinoma, ko uporablja ustaljene izraze, četudi bi bili zavoljo jasnosti ustreznejši novi, podredi tudi avtorica. Za pomensko niansiranje spola uvede jezikoslovni izraz »spolskost«, ki ga ločuje od izraza »spolen«. »Spolskost« se tako nanaša na tipskost in kategorialnost spola, »spolen« pa na lastnosti spola. Transspol je tako denimo varianta spola, kar je spolska kategorija. Četudi bi morda pripomoglo k nedvoumnosti izrazov, ki besedo »spol« vsebujejo v seksualnem smislu, te ne zamenja s tujo obliko – tako denimo piše »spolni nagon«, in ne »seksualni nagon«. Pri uporabi pridevnikov »spolni« in »spolski« pa nekonsistentno zamenjuje kolokacije, spolske kategorije so večkrat denimo tudi spolne kategorije. Na ravni branja so takšne nedoslednosti moteče, za trdnost teorije pa morda usodne.

Hkrati je avtorica nedosledna tudi pri prevzemanju tujih izrazov, angleški »drag« denimo včasih zapiše kot »drag«, spet drugič kot »dreg«. Koncept passing, ki ga je v angleščini pred šestdesetimi leti kodificiral sociolog Erving Goffman in je bil v slovenščino preveden kot sposobnost zamolčanja stigme, Kotnik dobesedno prevede v »prehajanje«, kar ne etimološko ne semantično nima pretiranega smisla. Prav tako nekonsistentno uporablja ločila, kot so poševnica, podčrtaj in oklepaj. Pri samostalnikih v množini največkrat uporablja moški generik, drugič zgolj poševnico – denimo: prevajalke/ci, včasih pa obliko s poševnico kombinira s podčrtajem ter med njiju postavi pomišljaj: prevajalke/ci-prevajalke_ci. S temi in drugimi nedoslednostmi ustvarja vtis, da ne razume funkcije omenjenih ločil. Podčrtajna končnica med ženskim in moškim slovničnim spolom je po Transspolnem priročniku tista, ki vključuje osebe vseh spolov, kombinacija z binaristično poševnično končnico je zato redundantna.

V pojasnitvi zapisa pojma transspol(nost) [transspolnost - ‘-nost’ med oklepajema, prebrano torej »transspol transspolnost«] Kotnik zapiše, da takšen zapis daje prednost kategorialni opciji pred identitetno. Vendar v oklepaj postavlja ravno kategorialno opcijo, poudarja pa »spol«. Enako utemeljuje tudi zapis naslova »Trans(spol)nost« s -spol-om med oklepaji, kar naj bi torej prebrale kot »transnost, transspolnost«. Argumentira, da nas ta zapis izzove, da transnost spola začnemo misliti na njegovem spodnesenem temelju. Odprto pa ostaja vprašanje, ali je takšno delno odmišljanje tudi že temeljno spodnašanje.

Na koncu poglavja avtorica zapiše, da je trans(spol)nost izziv za naše mišljenje in govorjenje; še posebej pa je izziv za naše spontane misli in vse naše besede, ki jih samoumevno in naravno izrekamo. Cisnormativnost je namreč globoko vtkana v naše misli, izreke in kulture. Da bi normalizirale trans(spol)nost, moramo ustrezno navigirati miselni aparat in kultivirati besednjak, ki spoštljivo, predvsem pa ustrezno in verodostojno poimenuje transspolne ljudi in označuje njihove specifične spolne situacije. Avtoričina nedoslednost v uporabi konceptov je zato toliko bolj moteča.

V jedru knjige, v katerem se Kotnik posveti trans zgodovini, je njena študija veliko prepričljivejša, nazornejša in močnejša. Z obsežno historiografijo trans vednosti, življenj in teorij avtorica prikaže, da je transspolnost nekaj običajnega v večini človeške zgodovine. Tako izpodbija stališče – ki izvira iz povečane medijske pozornosti transspolnim tematikam – da so transspolne in nebinarne spolne identitete produkt današnjih dekadentnih kapitalističnih družb. Transspolnost kot pojav je v svojem bistvu rezultat spolnega binarizma, transspolnost kot gibanje in znanstvena disciplina pa je rezultat plodnega sodelovanja trans aktivistk in trans učenjakinj.

Četudi se knjiga nima za neposredno aktivistično – avtorica na začetku eksplicitno zapiše, da ne gre za posebno aktivistično dejanje – jo struktura avtoričinih argumentov dela za močno zaveznico aktivističnemu boju. Kotnik se namreč v vseh poglavjih opredeli do diskriminatornih diskurzov in jih elegantno tudi ovrže. Natančno namreč opredeli, da so ti diskriminatorni diskurzi napačni, ker so semantično nesmiselni in slovnično neustrezni.

Nedoslednosti, prisotne v delu, tako še niso razlog za njegov odpis. V bistvu tudi niso tako temeljne, da se jih ne bi dalo odpraviti s ponatisom monografije v nedoločeni prihodnosti. Knjiga bo nedvomno in upravičeno – kot informativni akademski uvodnik, znanstveni repozitorij in pregledna študija transspolnosti ter tudi kot prva manifestacija vsega naštetega v slovenščini – postala nepogrešljivo referenčno gradivo za vse nadaljnje študije. Kot taki pa ji lahko priznamo, da je work in progress, kot je to frazo nekoč uporabil sociolog Jože Vogrinc, in implicira nedokončanost, celo nedokončljivost. Z avtoričinimi besedami: projekt upanja v nastajanju. Progress pa lahko knjigi priznamo tudi kot vrednostni antonim regresivnosti, torej kot progresivni prispevek k nadaljnji humanizaciji, legitimaciji in normalizaciji transspolnih ljudi na družbeni, sistemski in vsakodnevni odnosni ravni. 

Pogovor