Lastnik plantaže James Mallory iz Alabame je 15. septembra 1863, v zenitu ameriške državljanske vojne, v svoj dnevnik s tresočimi rokami zapisal slaninojedcem bogokletne besede. Pogoltnil je slino, zavzdihnil in zapisano še enkrat prebral. Omotičen se je zazibal, se ujel za rob mize. Sprejetje novice se mu je še vedno izmikalo. Naznanilo, da je zaradi prašičje kolere »večje pomanjkanje slanine kot kdajkoli prej«, je zadalo krepak udarec že tako načetemu borbenemu duhu konfederacijskih vojščakov. Če se na eni strani vojaki nekaj časa niso mogli več prehranjevati s svinjino, razen seveda, ko so jo zaplenili kakšnemu nesrečnemu lastniku, pa so se prosto romajoče svinje še vedno priložnostno mastile z mesom padlih borcev, ne glede na zastopane barve. Fizično in mentalno stanje vojakov je bilo zaradi pomanjkanja osnovnih potrebščin vprašljivo. Stanje je še toliko bolj otežilo nočno kruljenje svinj, pospremljeno z glasnim žretjem človeških trupel.

Delo s pomenljivim naslovom Capitalist Pigs: Pigs, Pork and Power in America ameriškega zgodovinarja Joeja L. Andersona, ki je izšlo leta 2019 pri West Virginia Universiy Press, zariše zgodbo udomačene svinje po nastopu prvega prašičjega parklja na tleh današnjih Združenih držav Amerike. Korak, ki se je zgodil na začetku 16. stoletja, signalizira vstop še enega pomembnega akterja v proces ekstremnih sprememb naravnega in družbenega ekosistema čezatlantske zemeljske gmote. Rilčaste beštije so se spričo izjemne prilagodljivosti dobesedno zažrle v okolje in pripomogle k uspešni kolonialni ekspanziji. Kakor Jahve nad Egipčane so bledolični prišleki nad ameriške staroselce spuščali naravne nadloge v obliki virusnih okužb in invazivnih živalskih vrst. Prišlekom najkoristnejši so bili v tem kontekstu prav domači prašiči. Ti so se prehranjevali predvsem na škodo avtohtonih skupnosti, uničevali so polja, gozdove in uspešno praznili shrambe. Ko so se oškodovanci branili in svinje začeli pobijati, so kolonialisti dejanje izrabili za upravičenje odvzema posestev in surovin.

Po uspešni kolonizaciji je bil živelj v luči zgodnjega kapitalizma vse bolj podložen idejam maksimizacije profita. Te so prašičem tudi v izogib hujšanju omejile gibanje in jih vklenile v cenovno primernejše celice. Podobnost s človeškimi pretesno odmerjenimi kubikli nikakor ni naključna. V mestih so se prašiči še do konca 19. stoletja gibali bolj ali manj neomejeno, saj jim je bila dodeljena vloga čistilcev bioloških odpadkov. Tako je bilo številnim delavskim družinam omogočeno cenovno ugodno rejenje svinj. Sem in tja je za njimi ostal kakšen kupček, ki pa ga ni bilo težko počistiti. Zaradi pritožb nad smradom so jim v urbanih okoljih prepovedali prosto romanje in jih premestili na kmetije na mestnem obrobju.

Vse bolj kopičene količine odpadkov so od pregona svinj na urbane periferije z vlaki vozili na primestne farme in z njimi hranili prašiče. Takšen obrat v Los Angelesu je mesto še do leta 1951 olajšal za 470 ton odpadkov dnevno in jih pretopil v 60.000 svinj letno. Na krilih industrializacije živinoreje je bila tako na podeželju kot ob mestih dosežena večinska monopolizacija, s čimer je bila produkcija nekoč povsod razširjene beštije odmaknjena iz vidnega polja večjega dela prebivalstva. S tem je bil dosežen preobrat v percepciji prašičev kot živih bitij v produkte na mesarskih in ostalih trgovskih policah.

Prehranjevalne navade so v znatni meri odraz socialnega stanja neke družbe. Le spomnimo se ugotovitev antropologa Sidneyja W. Mintza v delu Sladkost in moč, v katerem opisuje slast, s katero je angleška aristokratska družba goltala osladkan čaj in zobala raznovrstne slaščice. S tem je mesto v visoki družbi končno našel tudi karies. Ko pa je sladkor izgubil eksotični status in postal dostopen tudi nižjim slojem, se je elita od njega odmaknila. Podoben proces opazimo pri povsod razširjeni svinji. Ta umazana, vsem dostopna beštija je bila razumljena kot hrana splošnega prebivalstva, v loju nakopičena energijska vrednost pa je služila kot lubrikant delavnosti proletariata. Pri tem so bili najcenejši kosi primerni zgolj za sužnje in svobodno družbeno dno. Kot je opazil nek lastnik plantaže, naj bi pretirano prehranjevanje s svinjino ljudi navdalo s »svinjskim temperamentom in navadami«, njihovo govorjenje pa naj bi spominjalo na kruljenje. Si, kar ješ, kakopak. No, seveda je bil prašič občasno primeren tudi za družbeno žolco. Prvorazredni odojek, oblit z omako iz cenjenega vina z Madeire in zelenih papričic je praviloma dražil zgolj brbončice bogatih veljakov.

Na drugi strani je zvestoba mesu določene živalske vrste simbolizirala tudi versko ali etnično pripadnost, s katero so se prišleki na novi celini identificirali. Še toliko bolj je to veljalo po bolj množičnih migracijah v 19. stoletju, ko je bila dosežena večja verska in kulturna raznolikost. Od Judov in muslimanov, ki se vzdržujejo svinjskih parkljev, se je razločeval katoliški živelj iz Španije. Prenesena tradicija naj bi izhajala še iz časov nepričakovane španske inkvizicije, ki je po vzpostavitvi krščanske oblasti na prej muslimanskem Iberskem polotoku konec 15. stoletja preverjala iskrenost prestopa podložnikov v katolištvo. To si najlažje dokazal kar z žretjem svinjine. Različne pripravke za daljše shranjevanje in maskiranje premočnega okusa, kot so denimo ducati vrst klobasic, je v ZDA uvedla rastoča nemška skupnost. Popularizacija govejega steaka kot tistega pravega ameriškega kosa mesa se je zgodila šele konec 19. stoletja med rastočim urbanim prebivalstvom srednjega sloja. Drugi mesnati steber pa je še do danes ostala svinjina, ki se dandanes na krožnikih in v nekaterih krogih celo v sladoledu pojavlja predvsem v obliki hrustljavo zapečene slanine.

V luči znanstvenega in industrijskega razvoja so bile od sredine 18. stoletja naprej tudi svinje podvržene vse bolj kontrolirani manipulaciji genskega zapisa. Začelo se je lovljenje človeku koristnih karakteristik in prašiči v ZDA so bili močno križani z vrstami iz vzhodne Azije. Te so jim dale svoj čokat, »sodast« izgled, primernejši in efektivnejši za stacionirano kopičenje mesa in maščobe. Parjenje je ob začetku 20. stoletja od naključnega živalskega žganja vse bolj prehajalo v orokavičene roke človeških oplojevalcev. Tako kot je na eni strani svinja odigrala vlogo pri oblikovanju specifičnih družbenih in naravnih sistemov na ameriških tleh in drugod, tako je tudi človek ponovno korenito spremenil gensko strukturo svinj.

Knjiga tako z različnimi primeri prikaže vlogo na prvi pogled morda nepomembne živali, ki je neizbrisen odtis svojega parklja pustila v številnih aspektih razvoja Združenih držav Amerike. Ob tem seveda ne gre pozabiti, da je lokacijo stopinje bolj ali manj natančno določil njen človeški gospodar. Odnos med tema dvema, v mnogočem izredno podobnima živalma je bil konec koncev vedno predvsem izkoriščevalski; vrednost prašičev je merjena skoraj izključno v kontekstu koristi za človeka. Ravno ta pa je bila poglavitni razlog, ki je zagotovil prihod in obstanek prašičev v Ameriki, najsibo na kmetijah, v gozdovih ali kot hišnih ljubljenčkov v domovih.

S svinjskimi parklji se masti vajenec Tadej.