Pravijo, da je queer teorija stvar devetdesetih. Rodila naj bi se februarja 1990 na konferenci Univerze v Kaliforniji v Santa Cruzu; odrasla naj bi sunkovito, v roku leta ali dveh, ter svoj vrh – in začetek konca – dosegla nedolgo zatem, še pred iztekom milenija. Mamljivo jo je opisati kot nekaj, kar v resnici nikoli ni bila ali vsaj ni hotela postati: queer teorija ni disciplina, ni akademska smer. Njen namen je ravno nasproten, kontra-sistemski.

Obljuba queer teorije je obljuba odprtosti: odprtosti drugemu, drugačnemu, neubesedljivo deviantnemu. Začelo se je s spolom in seksualnostjo: moškost in ženskost sta performans, in ne naravna danost, pravi Judith Butler; homo- in heteroseksualnost sta točki na spektru, in ne zaključen binom, pravi Eve Sedgwick. Nadaljevalo pa ambiciozneje, s prestopom queer metodologij na teren kulture kot take. Devetdeseta minejo v znamenju ene, univerzalne geste: queer ni stvar, temveč odnos - ne samostalnik, ampak glagol; in kot glagol ga je moč aplicirati povsod. Kviranje tega, kviranje onega. Kviranje umetnosti, prihodnosti, prostora, časa; to je paradigma queer teorije od sredine desetletja naprej. Koncepti, objekti, zgodovinske figure, vse, čisto vse, postane predmet queer subverzije. Pravijo, da je šla teorija s svojo odprtostjo tu predaleč, da je sprva precizen termin zgladila do popolne brezobličnosti. Pravijo, da beseda queer ne oznanja več ničesar, le še zmedenost in splošnost ...

Pred nami je torej predrzna knjiga. Karl Schoonover in Rosalind Galt, avtorja monografije Queer Cinema in the World, se zavedata, da stopata po spolzkem ledu, a kviranju se še nista pripravljena zlahka odreči. »Danes je v humanistiki zavladal odpor,« zapišeta v uvodu. »Brezobzirno kviranje se pogosto smatra kot zastarelo in zgrešeno. Vsem queer kritičnim praksam je nadeta oznaka definicijske ohlapnosti in ohlapnosti obravnavanega objekta ... Med pisanjem knjige sva se temu mišljenju uprla.«

Queer, world, cinema: tri besede, ki jih ne gre omenjati v isti povedi. »Predlagati obstoj queer svetovnega filma pomeni iskati težave«, pravita pisca. In to velike: če je sama po sebi majava že ideja queer filma kot koherentne celote, kaj šele, ko ji dodamo pridevnik svetovnega. In obratno, če je dvomljiv že obstoj svetovnega filma, kaj šele svetovnega filma s queer intonacijo. Kombinacija kvirnosti in globalnosti je eksplozivna: globalnost s sabo prinaša univerzalnost, homogenost, transnacionalnost; kvirnost pa različnost, heterogenost, kulturno partikularnost. Na eni strani prost pretok kapitala; na drugi, upor proti le-temu.

Na tapeti je torej presečišče treh nekompatibilnih idej: queer, world, cinema. Prva se z drugo očitno ne razume, tretja pa s prvima ne tvori ravno stabilnih vezi. Nehvaležna naloga, res, a Galt in Schoonover jo sprejmeta z navdušenjem. Njuna metoda je teoretsko-zgodovinska: otipljivi primeri se mešajo s špekulativnimi zaključki, razporeditev pa je nežanrska, negeografska in nečasovna. Svojo snov črpata primarno iz LGBT festivalskega art filma, a ne vedno: eksperimentalne instalacije, aktivistični lezbični video in mainstream homofobne komedije niso nič manj pomembne. Kraj izvora je pretežno afriški, južnoameriški in vzhodnoazijski, a ne vedno: vkup so zmetani še Bližnji vzhod, Britanija in nenazadnje bivša Jugoslavija. Datum nastanka je pretežno sodoben, a spet, ne vedno: pozornost je na filmu zadnjih dvajsetih let, a sočasno se vmes prikradejo kanonske klasike.

Kot taka je metodologija avtorjev skrajno neenotna in nedosledna; radikalno odprta in goreče drzna. V pravem duhu queer teorije je njeno definicijsko polje negotovo, upogljivo, spremenljivo. Kaj je torej queer svetovni film? Knjiga nam odgovora ne poda, a nekaj vendarle izvemo: ne gre za vprašanje estetike - bangladeški rom-com je lahko prav enako queer kot Gazvodova Dvojina; ne gre za stvar pozitivne reprezentacije - trans-aktivistični dokumentarec lahko soobstaja s homofobno moralistično melodramo; ne gre niti za prisotnost spolno in seksualno disidentskih likov - queer film ne potrebuje queera v glavni vlogi. Schoonover in Galt nadaljujeta zdaj že izumrlo poslanstvo queer teoretske apropriacije. Avtorja sta požrešna, nenasitljiva: queer potencialnost vidita povsod in v vsem, tako v samih filmih kot tudi v občinstvih in institucijah - njuno najbrž najmočnejše poglavje je prav kontekstualna obravnava reklamnih plakatov na LGBT festivalih, med drugimi tudi ljubljanskem. Vse je podvrženo queer reinterpretaciji, od očitnih kandidatov, kot je srbska Parada, do tistih manj kričečih – ste vedeli, da je V kot vroče maščevanje tudi lezbična romanca?. Kaj torej spada v kategorijo? Karkoli, prav zares karkoli.

Radikalna nedoločnost knjige je hkrati tudi njena največja slabost. Queer svetovni film ni le skrajno inkluzivna kategorija, je tudi pritrdilna, celo vitalistična. Prostora za kritiko in ovadbo konzervativnosti tukaj ni; v vsakem še tako homofobnem, transfobnem ali mizoginem izdelku najdeta avtorja prostor za potencialno queer razlago, za »kompleksno pogajanje queer subjektivnosti kot problema svetovnosti.« Prisotna je še vedno tista stara dogma: vsaka reprezentacija, dobra ali slaba, je boljša od nereprezentacije; bolje biti viden kot neviden, pa četudi viden zgolj kot zločinec, žrtev, žival. In četudi se Queer Cinema in the World na trenutke bere kot manifest - še posebej v uvodnem poglavju, z izrecnimi vzkliki kolaborativnega avtorstva: we propose, we demand ... -, je iz knjige hkrati težko razpoznati, kaj točno želi povedati. Nam namiguje, da sodobni svetovni film ponuja prostor za izkazovanje in oblikovanje nenormativnih spolnih identitet? Ali obratno, je queer kinematografija tudi teren za preizpraševanje dilem globalnosti in transnacionalnosti?

Galt in Schoonover bi verjetno na oboje odgovorila pritrdilno, zraven pa dodala, da queer ni le lastnost tega ali onega filma, te ali one reprezentacije, ampak lastnost filmskega aparata kot takega. Ne vsebina in niti ne forma: queer je kar mehanizem že sam. Teza knjige je tu preprosta: film je queer medij, ali bolje rečeno, globalna kvirnost je kinematografska. Kot nam knjiga hoče dokazati, imata film in queer subjektivnost globoko v sebi nekaj skupnega: oba se ukvarjata z zamišljanjem svetov, drugačnih in prijaznejših, udobnih za več kot le za procentualno peščico. Queer politika si nove, boljše svetove zamišlja; film jih je zmožen ustvariti, narediti vidne.

Pričujoča knjiga je torej delo filmske, v enaki meri pa tudi queer teorije: prve zato, ker se ubada s ponovnim premislekom filmske ontologije; druge zato, ker ta ontologija ni in ne more biti straight. Film je bil, je, in vedno bo vsaj delno queer: to je teza v nekaj besedah. V jedru knjige gori torej nebrzdana pozitivnost, vera v nenormativne zmožnosti filma kot tehnologije in umetnosti. Avtorja filmu pripisujeta izjemno vlogo in dolžnost - ponovimo: globalna kvirnost je kinematografska. A kaj, če film svoje naloge ne more izpolniti? Kaj, če sta bila avtorja pri svoji afirmaciji prenagla?

Transgresivni queer potenciali naj bi bili prisotni torej povsod – v japonskih trilerjih, bollywoodskih muzikalih, modernističnih art filmih, še celo v lokalni videoteki, le izkopati jih je treba. Ampak, če je svetovni film res tako queer, ali se imamo sploh še česa bati? In če je film kvirovski že sam po sebi, ali to pomeni, da smo zmagali? Queer Cinema in the World goji nezadušljiv optimizem – a v zameno zanj žrtvuje vso kritiko.