Etična vprašanja v medicini so vznemirljiva tema za časopisne naslovnice ali kinematografe. Kloniranje je tako navdihnilo številne filme in vzbudilo veliko zaskrbljenosti. Prav tako burne razprave še vedno sproža evtanazija. Slednja je tema filma Morje v meni, ki prikaže razumevanje življenja kot pravice in ne kot obveznosti. Tudi film Miele govori o mladi Italijanki, ki ljudem pomaga, da lahko čim bolj dostojanstveno umrejo, ter odpira vprašanje pravil, ki jih postavlja vsaka družba ali pa si jih določi posameznik.

Skupaj z vami bomo v tokratni Humanistiki prelistali knjižno novost Založbe Krtina. V Zbirki Kratka je namreč izšel prevod knjige Medicinska etika. Ta je, izpod peresa filozofa, psihiatra in profesorja medicinske etike na Univerzi v Oxfordu, prvič izšla v angleščini leta 2004. Tony Hope v delu obravnava vrsto zapletenih in moralnih vprašanj. Nekatera med njimi so stara, kot je moralnost ubijanja, druga so vzniknila ob sodobnem napredku medicinske tehnologije.

Če bi svoje razumevanje medicinske etike osnovali na primerih, ki pridejo na naslovnice, bi lahko pogosto mislili, da se panoga ukvarja izključno z bizarnim. Vendar pa Hope pokaže, da sega od metafizičnega do vsakdanje praktičnega in da je ne zanimajo le velika vprašanja. Zdravniki se namreč zapletajo v življenja ljudi in običajno življenje je polno etičnih konfliktov. Hope zapiše, da je strokovnemu osebju preveč znano, da v družinah redko vladajo nezapleteni, lahki in nenehno srečni odnosi, kakršne bi pričakovali zaradi reklam iz 50-ih let prejšnjega stoletja. Za ponazoritev izrečenega celo poglavje posveti težavam družinske medicine pri predpisovanju kontracepcije mladoletnim osebam in tožbi staršev, ker naj bi jim bile kršene starševske pravice.

Hope nas od moralnih vprašanj vodi tudi v sfero politične filozofije, ko se sprašuje, kako naj bodo neizogibno omejena sredstva razporejena in kakšen bi moral biti postopek odločanja ter kakšna je vrednost človeškega življenja v denarju? Postavlja vprašanja, ki v nas lahko vzbujajo nelagodje, toda sam sklene, da nas paradoksno, ravno izogibanje tem vprašanjem in podcenjevanje »statističnih« ljudi na koncu stane življenj, saj zdravstveni sistem zaradi logike reševanja, namesto maksimiranja pridobljenih let življenja, pusti umreti več ljudi, da jih reši manj. Vprašanje, ki nam ga vrže v razmislek, je, kako primerjati in ocenjevati relativno pomembnost izboljšanja kakovosti življenja nasproti podaljševanju življenja ob omejenih sredstvih.

Hope se ukvarja tudi s pravnimi vprašanji, recimo, kako smo z zakoni pri norosti zares nedosledni. Ne tako kot leta 1851, ko je dr. Samuel Cartwright v New Orleans Medical and Surgical Journal objavil članek, v katerem je opisal duševno bolezen drapetomanijo. To je bila bolezen, za katero so bojda trpeli izključno črnski sužnji: kazala se je v nagnjenju k bežanju od belih gospodarjev. Ali ko je bila leta 1952 objavljena prva izdaja priročnika US Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders in so homoseksualnost uvrstili pod duševne motnje. Pa vendar, fetišizem še vedno ostaja na seznamu, družbene in etične vrednote se še vedno skrivajo za diagnozami, predvsem pa sam izpostavlja nepravičnost ter različna merila sedanjega sistema za preventivno pridržanje oseb nevarnih drugim z in brez duševne motnje.

Hope izpostavlja tudi, da sodobna medicinska znanost ustvarja nove moralne izbire. Reproduktivne tehnologije zastavljajo na videz abstraktno vprašanje o tem, kako naj razmišljamo o dobrobiti tistih, ki se morajo še roditi. O tistemu, ki še ne obstaja, pa si ga 59-letna ženska v post menopavzi zaželi v zasebni kliniki. To vprašanje nas vodi onkraj medicine k razmisleku o naši odgovornosti za prihodnost človeštva. Prav tako pa sodobna genetika postavlja na preizkušnjo tudi tradicionalno molčečnost, saj je genetika danes čedalje bolj sposobna razkriti preteklost in napovedati prihodnost. Genetski test ene osebe nam lahko da podatke o njenem sorodniku. S tem genetski podatek pred preizkušnjo postavlja individualistično naravo številnih moralnih predpostavk.

Predvsem pa je pomembno poudariti, da pri Hopeu ni šlo za poskus izdelati enotno vizijo medicinske etike, ampak prej za bogate, včasih kaotične in protislovne vizije, saj se različnih tem ne loteva z vidika ene moralne teorije. Skupen vsem poglavjem pa je osrednji pomen razmišljanja in razumnosti ter podajanje razlogov za stališča, ki jih zavzemaš in pripravljenost spremeniti ta stališča na podlagi razlogov. Sam zapiše: »Doslednost in moralna zavzetost lahko privede do slabih dejanj in napačnih odločitev, če jima sledimo brez prave mere rahločutnosti.«

Doslednost nas napravi toge, enodimenzionalne in plitve ali kot Berlin v svojem delu Ruski misleci zapiše o razliki, v prenesenem pomenu seveda, o ježu in lisici, ki naj bi bila ena najusodnejših razlik med misleci in pisatelji, morda pa tudi ljudmi na splošno. Takole pravi: »Jež predstavlja tiste, ki vse podredijo eni osrednji viziji, enemu bolj ali manj celovitemu in artikuliranemu sistemu, v okvirih katerega razumejo, mislijo in čutijo, enemu in edinemu univerzalnemu, urejevalnemu načelu, zahvaljujoč kateremu vse, kar so in rečejo, sploh ima pomen. Lisica pa predstavlja tiste, ki zasledujejo več ciljev, ki si niso sorodni ali si celo nasprotujejo, med seboj pa so povezani, če sploh, le na kakšen de facto način. Življenje teh drugih, njihova dejanja in ideje, je centrifugalno, lovijo bistvo široke palete izkušenj, ne da bi jih poskušali umestiti v eno nespremenljivo, vseobsegajočo enotno vizijo.«

Zaradi ravno omenjenih razlogov, eno od poglavij, prav na sredi knjige, predstavlja premislek o različnih orodjih racionalnega argumentiranja. Ravno ta korak v razmišljanje o orodjih za razmišljanje, stran od specifičnih vprašanj medicinske etike, pa je pomembnejši prispevek tega dela. Bralec lahko sam, s pomočjo analogij in z osvojenimi orodji tega poglavja, razrešuje številne probleme, ki v tanjši knjižici niso dobili prostora. Prav tako pa vam vsem, ki spremljate tovrstne razprave v slovenskem prostoru, orodje etičnega razmišljanja lahko služi pri prepoznavanju splošno razširjenih, a neveljavnih argumentov, ki jih ni malo. Med drugim je bilo, če se izognemo konkretnim imenom, kar nekaj takšnih prispevkov tudi na letošnjem 22. simpoziju Medicina in pravo, katerega tema je bila ravno evtanazija.

Upamo skratka, da si bo čimveč strokovnjakov s področja medicinske etike knjigo prebralo in ob zadostni samokritičnosti popeljalo samogovore na višjo raven, mogoče celo do pripravljenosti na dialog. Vi pa se lahko s knjigo v roki zabavate ali zgražate in vzklikate, »Aha, argument iz narave - to ni naravno, torej je moralno narobe, ali pa poglej, poglej, argument spolzke strmine - kako so stvari neustavljive, če enkrat malo popustiš …« No, če malo pogooglate, pa pri slovenskih strokovnjakih za evtanazijo najdete poleg zapovedi »Ne ubijaj!« tudi argument iz igranja Boga. Če se odzovemo z besedami Hopea, se ta glasi takole: »Perverzno je iskati občutek moralne čistosti, ko je ta pridobljena na račun tujega trpljenja.«

Knjiga kot celota je izvrsten prikaz dilem na področju medicinske etike in tega, da racionalna argumentacija omogoča utemeljevanje etičnih predpostavk, ki stojijo za odločitvami in pogosto ostanejo neopažena. Zavoljo globljega razmisleka, na primer o tem, ali je evtanazija dobra medicinska praksa ali umor, pa privede tudi do tehtnejših odločitev. Medicinska etika je torej vpraševalna in kritično reflektivna disciplina, ki razloge podvrže pazljivi kritični analizi - kot intelektualni obad z neprijetnimi vprašanji dreza v status quo. Če ne iščete izdelanih odgovorov, ampak ste si pripravljeni vzeti čas za spekulacijo, hkrati pa ste pripravljeni popustiti in biti praktični, potem je ta zelo kratek uvod v medicinsko etiko priporočljivo branje za vas.