Tragedija zlomljenega absoluta

Tragedija zlomljenega absoluta

Oddaja
8. 10. 2020 - 13.30

Vsak, ki se je v življenju soočil s kakšnim klasičnim filozofskim besedilom, pozna izkustvo nedostopnosti in temačnosti mnogih kanonskih klasik filozofije. Posebnost izkušnje branja nerazumljivih besedil pa je, da nerazumljivost v večini primerov ni dojeta kot piščeva hiba, temveč kot nekakšna slogovna nujnost, ki spremlja vsak govor o filozofskih resnicah. Tem bolj je nekaj resnično, tem bolj je tudi nerazumljivo. Kot da se stavki pričnejo lomiti ob teži, ki jim jih nalaga globoka miselna vsebina. Te in podobne – bodimo iskreni – zdravorazumske predstave mišljenja porajajo slutnjo, da za obskurno govorico filozofov obstaja raj čiste resnice.

Kljub dokaj razširjeni iluziji, po kateri je nerazumljivo resnično, pa obstaja vsaj en avtor, čigar nenavadni jezikovni slog in teološki pojmovni aparat sta tako temačna, da v njiju še najbolj pretanjeni ljubitelji nerazumljivih besedil težko vidijo kaj več kot izraz popolnoma iracionalnih blodenj. Filozof, čigar pisanje po svoji obskurnosti prekaša celo najtemnejše spise poznega Heideggra, ni nihče drug kot Friedrich Wilhelm Joseph Schelling.

A raziskave preteklih tridesetih let in novo zanimanje za Schellinga v nekaterih vejah sodobne filozofije kažejo, da je odpraviti Schellingov miselni projekt kot iracionalno teozofijo ali kot reakcionarno politično filozofijo pozne romantike vse preveč površno. Ta pogled namreč popolnoma spregleda kompleksnost, raznolikost in razvoj Schellingovega izjemno bogatega opusa. Takšno stališče zastopajo tudi avtorji novega zbornika na področju študij Schellingove misli z naslovom Schelling's Philosophy. Freedom, Nature, and Systematicity, ki je izšel letos pri založbi oxfordske univerze.

Sledeč širokemu zastavku naslova, zbornik teme razvršča v štiri poglavja, ki v grobem ustrezajo kronologiji Schellingovega filozofskega razvoja. Sprehodimo se skozi Schellingovo zgodnjo filozofijo prek filozofije narave do filozofije svobode in naposled njegove pozne misli. Zbornik v tem oziru bralcu ponuja soliden - čeprav mestoma tehničen - pregled razvoja Schellingove misli.

Prvi del obravnava avtorjeva najzgodnejša dela, v katerih je čutiti močan vpliv Kantove, Reinholdove, Jacobijeve in še posebno Fichtejeve filozofije. V zgodnjem obdobju se je Schelling namreč močno naslanjal na terminologijo Fichtejevega vedoslovja. Pred nemško filozofsko publiko je Schelling prvič stopil kot devetnajstletni mladenič leta 1794 z razpravo O možnosti forme filozofije, v kateri poskuša izpeljati najvišje oziroma nepogojeno načelo, potrebno za utemeljitev filozofije kot znanosti. Kot zapiše v pismu Heglu prvega januarja 1795, je to naloga, ki ostaja v Kantovem sistemu nerazrešena. »Filozofija še ni na koncu. Kant je dal rezultate; premise še manjkajo. In kdo lahko rezultate razume brez premis?«

Na tem mestu dodajmo, da Schellingova mladostna filozofija ne želi biti zgolj sholastično dlakocepstvo, temveč v sebi skriva tudi politični angažma in romantično-revolucionarni patos. Schelling tako na vprašanje »Kdo lahko rezultate razume brez premis?« odgovarja: »Neki Kant že, ampak kaj naj s tem velika množica?« Zadeva je jasna. Kantova filozofija predstavlja nemško revolucijo. Metafizika se pred njo zaplete v nerešljive antinomije, ontološki dokaz za bivanje božje je zavrnjen za vse večne čase, deset božjih zapovedi pa zamenja herezija praktičnega uma. A ker teorija ni praksa, Kant pa ne Robespierre, je publiki treba dati napotek za praktično uporabo idealistične filozofije. Schelling ga za širše ljudstvo formulira takole: »Najprej v človeku samem iščite znamenja, po katerih morajo vsi spoznati večno resnico, preden jo v njeni božji podobi kličete iz nebes na zemljo!«

Projekt mladostne filozofije kulminira v Sistemu transcendentalnega idealizma; delu, ki v stilu bildungsromanov v svetu antagonizmov in razdvojenosti išče večno, harmonično spravo. Najvišjo točko enotnosti in mirne harmonije predstavlja romantični absolut, ki ga Schelling pod močnim vplivom nemških romantikov dojema kot nekaj izvornega in predrefleksivnega. Absolut je za Schellinga izvor vsega končnega. Svetovni temelj, iz katerega izvirata in v katerem se napajata duh in narava; enotnost vseh nasprotij; vir pesniških navdihov in filozofskih uvidov ter jedro naravnih lepot. »Kako se dotakniti absoluta?«, ko pa ta predhaja zavestnemu izkustvu, kaj šele racionalnemu mišljenju. V Sistemu transcendentalnega idealizma Schelling še trdi, da absolut prebiva v naravi in umetnosti. A kaj kmalu bo o tem močno spremenil mnenje.

Čeprav je Sistem pisan v slogu Fichtejeve filozofije, je več kot jasno, da Schelling že v zgodnjem obdobju marsikje prelamlja s subjektivistično filozofijo nemškega idealizma. Če je Schelling do leta 1801 še verjel, da je mogoče filozofijo narave in transcendentalno filozofijo obravnavati ločeno, se kmalu po dokončanju Sistema zgodi velik obrat k filozofiji narave. Naloga filozofije sedaj postane formulacija principa in izgradnja sistema, ki evolucijo narave in duha prikaže kot enoten razvoj.

Pravzaprav šele v filozofiji narave stvari postanejo zares nore; bralec tukaj naleti na pojme, kot so svetovna duša, univerzalni organizem in naravne potence. Kljub vrnitvi elementov predmoderne filozofije – na primer tradicije platonizma in judovske kabale - v diskurz o naravi, pa Schelling primarno poskuša razviti ne-mehanicistični model narave. Po branju, ki ga v odličnem prispevku o svetovni duši predlaga Paul Franks, Schellingovi organicistični pojmi kljub koketiranju s predmodernim animizmom poskušajo izdelati znanstvena razlagalna načela.

Vendar Schellingu nikdar ni zares šlo za golo filozofijo znanosti. Njegova misel zmeraj skuša zajeti izmuzljivo celoto – ta pa vključuje tako objektivnost kot subjektivnost. Zato ne preseneča, da poleg narave temeljno vlogo v Schellingovi misli zaseda pojem svobode. Realne svobode. Svobode, ki izhaja iz stare skušnjave med odločitvijo za dobro ali zlo. Le da moramo to staro skušnjavo premisliti na novo in vanjo vključiti tudi kanec idealistične herezije. Ali kot se izrazi sam Schelling v spisu O bistvu človeške svobode iz leta 1809: »Idealizem je duša filozofije, realizem je njeno telo; le oba skupaj tvorita živo celoto.« 

Sinteza starega in novega, idealizma in realizma, znanosti in misticizma nas postavlja pred temne resnice. Zlo ni, kot so to mislili platoniki in kristjani, zgolj odsotnost dobrega. Tako dobro kot zlo sta del človekovega bistva, njegova svobodna odločitev pa vpliva na izbiro prvega ali drugega načela. Ali, kot to poetično izrazi Schelling: »V človeku je vsa moč mračnega načela in prav v njem obenem vsa sila luči. V njem je najgloblji prepad in najvišje nebo, ali obe središči.«

Temne ugotovitve o bistvu človeštva Schellinga postopoma privedejo do vse bolj pesmističnih sklepov o človeku in naravi, kar se navsezadnje kaže v Schellingovi vse bolj konservativni, še več, reakcionarni politični drži. Od mladostniškega teoretičnega in političnega zanosa, obsijanega s harmonijo absoluta, postane misel poznega Schellinga tragična filozofija razklanega absoluta. Svet poznega Schellinga postane kozmična tragedija, v kateri naravo, duha in celo Boga preveva iracionalnost organskih gonov. Nujnost tako zamenja naključje, um pa je izgnan iz zgodovine. To žalostno dejstvo Schelling še posebej koncizno izrazi v münchenskih predavanjih iz semestra 1832/1833. “Svet se ne kaže kot proizvod čistega Uma. V njem tako močno prevladuje neumno, da lahko skoraj rečemo: kar je umno, je naključno. 

Posebnost Schellingove misli ni toliko v tem, da prehiteva svoj čas. Njena posebnost je raje ta, da predstavlja nenavadno zmes moderne filozofije končnosti in antropocentrične teozofije, katere temeljni nauk skuša sintetizirati staro in novo. Schelling je tako eden redkih, ki si upa zatrditi dvoje. Prvič - seveda - da stvari pač niso urejene po božji milosti. In vendar - Bog je.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.