Pri založbi Sophia je nedavno izšla knjiga sociologa Primoža Krašovca, naslovljena Tujost kapitala. Knjiga je plod večletnega dela in gradi na istoimenskem članku, ki je bil leta 2017 objavljen v sedmi številki revije ŠUM.

Avtor razvija svojo tezo v polemiki z marksističnimi teorijami fetišizma, ki obravnavajo dejstvo, da se v kapitalizmu odnosi med ljudmi kažejo kot odnosi med rečmi in obratno. Te teorije fetišizem običajno obravnavajo kot epistemološko zmoto, četudi nujno, psevdonaravne lastnosti ekonomskih form pa razlagajo kot odtujitev človeških lastnosti. Krašovec jim očita, da so tudi same fetišistične, saj se zanašajo na predpostavko polnosti človeške biti, ki je po njegovem humanistična zmota.

Sam se bolj navdušuje nad antihumanistično teorijo fetišizma rancièrovskega tipa. Fetišizma ne razume kot porečevljenja subjektivnih predikatov, temveč kot porečevljenje kapitalističnih produkcijskih razmerij samih. Kapitalsko razmerje samo je tisto, ki se izgubi v svojem produktu in iz katerega izvirajo mistične lastnosti kapitala. Ko produkcijski proces obravnava s te perspektive, avtor zaključi, da gonilo kapitalizma niso subjektivni nameni človeških akterjev, denimo gonja za profitom, temveč kapitalsko razmerje kot reč, ki ima povsem avtonomno logiko delovanja. Kapitalizem se začne kazati kot invazija tuje vrste, kot alien, ki je zasužnjil celotno človeštvo.

Krašovčev glavni razlog za obravnavo kapitalizma kot alienskega subjekta je prisilni zakon konkurence. Zaradi njega je posamezni kapitalist strukturno prisiljen v konstantno izboljševanje produkcijskega procesa, če želi izdelkom znižati ceno, a hkrati obdržati profitno stopnjo, in tako ostati konkurenčen drugim podjetjem. Od neke točke dalje ni več mogoče podaljševati delovnega časa ali povečevati intenzivnosti dela, zato je najučinkovitejši način maksimacije produktivnosti ponovna investicija večine profitov v izboljševanje produkcijskih sredstev. Motor kapitalizma torej ni profit, temveč konkurenca. S te perspektive se zazdi, da je produkcija presežne vrednosti prek uvrednotenja blaga na trgu le sekundarni moment procesa, podrejen tehnološkim inovacijam.

Za Krašovčevo obravnavo kapitalizma je centralen Marxov pojem realne subsumpcije. Z njim označuje proces, v katerem si kapitalizem podredi in nato preobrazi tehnične pogoje obstoječega družbeno-ekonomskega sistema. Knjiga se zato začne z analizo prehoda od predkapitalističnega h kapitalističnemu načinu organizacije dela. Na ravni produkcijskega procesa se subsumpcija sprva kaže kot podreditev profitov, ki so dotlej primarno služili luksuzni potrošnji lastnikov, prisilnemu zakonu konkurence. V tem stadiju je bila produkcija subsumirana zgolj formalno, saj še ne pride do preoblikovanja pogojev dela, temveč se kapitalizem za proizvajanje presežne vrednosti opre na obstoječa obrtniška razmerja. A v času industrijske revolucije je postala produkcija subsumirana tudi realno, saj je kapitalizem prek tehnoloških inovacij človeško obrt nadomestil z učinkovitejšo obliko dela, strojem.

Vzporedne tendence Krašovec zaznava v vseh ekonomskih podsistemih. Običajni denar nadomeščajo derivati, virtualna denarna forma, katere fleksibilnost še dodatno ojača prisilo konkurenčnosti, saj se da njihovo vrednost vezati tudi na posamične finančne tokove znotraj istega podjetja. Človeška potrošnja predstavlja vse manjši del tržnih transakcij, vse pomembnejše pa postaja visokofrekvenčno algoritmično trgovanje, ki primarno služi komunikaciji med posameznimi kapitali. In nenazadnje se zdi, da umetna inteligenca človeka izrinja tudi na področju intelektualnega dela, kakor so nas stroji nadomestili že na področju fizičnega dela.

Za Krašovca zgodovinski razvoj kapitalizma poteka v smeri postopne emancipacije od človeštva. Kapitalizem kakor parazit sprva asimilira obstoječe načine družbene organizacije dela, a jih ob prvi priložnosti nadomesti s prikladnejšimi procesi, človeka pa izpljune. Toda na tem mestu se v Krašovčevi teoriji zarisuje oster rez. Če je teoretska krajina, v kateri se giblje, ko analizira dosedanji razvoj kapitalizma, v osnovi marksistična, se v trenutku, ko pogled usmeri v prihodnost, izstreli v povsem drugačne vode. Trdi namreč, da je proces tehnologizacije nezadržen in da bo kapitalizem kmalu dosegel popolno avtonomijo od človeštva. Te napovedi ne utemeljuje z zgodovinsko analizo, temveč jo formulira kot prerokbo, sam pa se postavlja v vlogo znanilca nove dobe. Četudi sprva daje vtis, da želi Marxovo teorijo zgolj nadgraditi in posodobiti, je njegova metodologija od Marxove diametralno nasprotna.

Marxova metoda je zgodovinska: družbeno-ekonomski sistem analizira kot produkt delovanja subjektov, ki so v njem udeleženi. Četudi se obstoječi sistem kaže kot naravna danost, je v resnici rezultat razrednega boja. Nasprotno pa Krašovec trenutno tendenco globalne prekarizacije človeštva preprosto hipostazira v nadzgodovinski zakon. Pri tem postulira obstoj višje sile, aliena, ki iz svoje notranjosti imanentno določa družbeno-ekonomski sistem in se razvija na podlagi svojih lastnih zakonov. Opredelitev tehnokapitalizma kot nečesa samozadostnega je v popolnem nasprotju z Marxovim pojmovanjem kapitalizma kot specifičnega zgodovinskega družbenega razmerja. Tako se zastavlja vprašanje, zakaj je Krašovec sploh uporabil orodja marksistične analize, če ne zgolj zato, da bi vzbujal vtis znanstvenosti. Krašovčeva vera v nujnost robotskega kapitalizma je prej nekakšna antihumanistična sprevrnitev vulgo-marksistične vere v zgodovinsko nujnost proletarske revolucije. Pa smo že mislili, da je teleologija nekako passé.

Krašovčev salto mortale v fully-automated robotski kapitalizem motivira predvsem prepričanje, da imamo popolnoma napačno predstavo o tem, kaj je kapitalizem. Doslej se nam je sicer kazal kot družbeno-ekonomski sistem, a to naj bi bilo zgolj zgodovinsko naključje. V kaj natanko bo mutiral v prihodnosti, je nemogoče predvideti, saj naj bi bilo njegovo resnično bistvo človeku nespoznavno. Jasno je zgolj to, da ima opravka s tehnologijo. Krašovec zato pravi, da kapitalizem v temelju ni ekonomski sistem, temveč tehnonomski. Takšna pozicija je mistična, saj predpostavlja, da se izza vidnega skriva še skrivno kraljestvo nevidne resnice. Je tudi odraz zanesenega navdušenja nad umetno inteligenco, značilnega za del sodobne teoretske produkcije, ki se navdihuje pri Nicku Landu. Krašovčeva zaverovanost v tehnonomskost kapitala je namreč pogojena s prepričanjem, da se kognicija umetne inteligence bistveno razlikuje od človeške.

Prav frapantno je, s kolikšno lahkotnostjo razpravlja o umetni inteligenci, ne da bi se za trenutek spustil v računalniško znanost. Umetna inteligenca je izjemno širok pojem, ki zajema najrazličnejše algoritme in procese. Da bi jih lahko primerjali s človeško kognicijo, bi morali najprej zelo natančno preučiti njihovo delovanje. Ne glede na to, da je Krašovec izrazito zaničljiv do humanistike, je njegov odnos do tehnologije značilen natanko za humaniste, ki jo radi obravnavajo z abstraktne in vzvišene pozicije, ne da bi si roke umazali s tehnikalijami. Fantaziranje o umetni inteligenci v tem kontekstu bolj kot odraz radikalnega antihumanizma deluje kot poslednji obupan krik humanizma. Ko človek in proletariat postaneta prešibki kategoriji, da bi vzdržali težo instance absolutnega subjekta, jo pač prenesemo na robote.

Knjigo Tujost kapitala zaznamuje prepričanje, da je realnost v procesu radikalne preobrazbe, ki poskuse, da bi jo diskurzivno zapopadli, obsoja na neuspeh. Tako Krašovec v zaključnem metateoretskem outru, denimo, razvija tezo, da ob splošni stalitvi in akceleraciji sveta teorija ne more več povedati ničesar relevantnega, razen seveda njegova. Danes naj bi nam lahko fragmente razumevanja nove zgodovinske situacije dali zgolj hiperestetizirani filmi tipa The Neon Demon ali novi Blade Runner. Obup nad preseženostjo obstoječe politične misli je razumljiv, a oznanjanje kozmičnih sprememb v samem ustroju realnosti je le nekoliko prenagljeno. Če so reklame postale nekoliko bolj flashy, teoriji zato morda še ni treba pritisniti na gumb za samouničenje.

Recenziral je vajenec Ivan.