Upor: Arabska pomlad in evropska jesen

Upor: Arabska pomlad in evropska jesen

Recenzija izdelka
13. 9. 2013 - 13.00

Upor je ključna beseda drugega desetletja dva tisočih. Od ameriškega Occupy Wall Street do afriških Tahrirjev in arabskih Homsov. In seveda ne pozabimo evropskega uporniškega dogajanja v Grčiji, Španiji - in celo Sloveniji. Razgibana tri leta uporov in protestov, toda proti čemu so uperjeni, za kaj se borijo, kako želijo do tega priti?

To so vprašanja, ki se jih v knjigi Upor: Arabska pomlad in evropska jesen lotevata Boštjan Videmšek in Jure Eržen, prvi z besedami, drugi s fotografijami. Slednjih sicer ni tako malo, toda vseeno bi lahko bila kakšna več, predvsem pa bi bila smiselna boljša povezava oziroma interakcija med tekstom in fotografijami. Avtorja dela sta pač oba, čeprav se zaradi omenjenega razloga ne zdi tako.

Ostanimo še malo pri naslovu oziroma podnaslovu: arabska pomlad in evropska jesen. Očitno je, da gre za povezavo vseh večjih uporniških gibanj in dogodkov, toda presenetljivo med njimi ni Tunizije, kjer se je vse skupaj začelo. V bistvu nimam pojma, zakaj je Videmšek izpustil in tekom poročil iz Egipta le nekajkrat omenil Tunizijo. Ta pač predstavlja točko pomembnih vprašanj uporov: kako se začne, kaj je vzvod uporniškega izbruha in kako vpliva na druga območja in tako naprej.

Videmšek dejansko začne z Egiptom, nadaljuje z Libijo in Sirijo, se obrne proti evropski Grčiji, Španiji, Cipru in zaključi pri Sloveniji. Vsako poglavje, vsaka omenjena postaja na njegovi novinarski poti je polna novinarskih poročil, intervjujev in zgodbic različnih oseb. Ni kaj, temeljito novinarsko delo, ki nam prikaže tudi specifičnosti različnih območij uporniškega dogajanja: nesposobnost policistov in hinavsko taktična, močna in brutalna vojska v Egiptu; naftni interesi, plemenske bitke in uporniške milice v Libiji; geostrateški interesi in religijski spori v Siriji; neonacizem, Siriza, namestitveni centri za priseljence, kolaborantska in nasilna policija v Grčiji; način življenja v povezavi z množičnimi protesti v Španiji; »finančni blitzkrieg« na Cipru in zombiji v Sloveniji.

Skozi vsako območje nas Videmšek popelje s poročili, ki so kronološko urejena. Nekaj časa smo v centru upora, potem beremo tragično zgodbo nekega posameznika ali posameznice, za tem nas čaka intervju s kakšnim bolj vplivnim intelektualcem. Menjavanje različnih novinarskih form razbije poročevalsko monotonost in prinese k svežini, ki je zaradi manka takšnih novinarskih projektov še toliko večja.

Vseeno pa se tu začnejo tudi težave: kljub svežini in aktualnosti je branje neskromnih 377 strani nekoliko nadležno. Problem leži že v izhodišču projekta - v načinu obravnave tematike. Poročila, intervjuji in zgodbe posameznikov ne zadostujejo za nek kredibilen nivo analize. Nekje na sredi branja sem pri nekem daljšem citatu opazil, da težko razločujem citiran in necitiran tekst - kjer pa ga, je toliko slabše. Videmšek namreč redkokdaj ponudi kakšne številke, analiz teh številk pa je še toliko manj; recimo kakšni sta struktura in stopnja zadolženosti v Grčiji pred in po letu 2008, kako se v tem pogledu razlikuje od Španije? Tudi kvalitativnih analiz ni dosti; recimo zakaj so prav mladi gonilna sila upora, kot trdi sam, in zakaj so se v Egiptu protesti tako spremenili, zakaj so postali nasilni, so postali nasilni isti uporniki ali so jih zamenjali drugi?

Namesto odgovorov dobimo komentarje, ki so nerazločljivi od sloganov upornikov in enovrstičnih skandiranj. Primer: »Demokracija=iluzija«. Še en primer: »Ozračje zaudarja po totalitarizmu.« Velike besede in malo pojasnjevanja: debtokracija, stare politične elite, države kot neoliberalni poligoni - same floskule, ki kažejo na manko poglobljene analize. Če je že prisotna kakšna, je običajno pod oznako »mimogrede«. Zato tudi ne dobimo odgovora na vprašanje arabske pomladi in evropske jeseni. Kaj jima je skupnega? Iz poročila sodeč nič kaj dosti. Gre potem spet le za intelektualistično besedno igro, ki nas pusti lačne?

Vrhunec tega najdemo v skromnem, 12-stranskem poročilu o slovenskih vstajah. Naivne teze, da so uporniki nad ideologijo, da imajo odgovore, da so brez iluzij … se tukaj nadaljujejo v moralistični diskurz »protestniki bi morali«. Na vstajah je preveč kulture, »absolutno preveč«, trdi Videmšek in se sprašuje, kje je jeza in tesnoba vstajnikov. Zabava in veselje sta očitno zločin na področju politične participacije. Vsi moramo biti depresivni. - Zakaj že? Videmšek se pritožuje, da je v Španiji vzdušje na uporu »preprosto predobro«, po drugi strani pa omeni, da jim je uspel najbolj množičen protest v zgodovini moderne Evrope. Kje je torej problem?

Upor, osnovna tema knjige, ostane enigma: kako je vzniknil, kakšni so bili medsebojni vplivi uporniških dogajanj, kako in zakaj je prišlo do sprememb tekom dogodkov itd. Vseeno pa dobimo ogromno takega ali drugačnega novinarskega materiala, ogromno zgodb, ki lahko marsikoga ganejo, in izhodišč za nadaljnje analize o teh dogajanjih in uporu kot takemu. Upor pa še vedno ostaja vprašanje - kot pravi Videmšek -, vedno aktualno.

Skozi letne čase upora je šel Aleš.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness