»Možnost vpeljati diktaturo sem že imel, pa sem se takrat v skladu s svojim prepričanjem odločil sodelovati s tistimi, ki so kot jaz želeli vpeljati demokracijo, in to v razmerah, ki so bile še veliko težje, ko to ni bilo preprosto in ko njihovo in moje ravnanje ni bilo ocenjevano zgolj kot ravnanje pisca hipotetičnih člankov, čeprav je bilo tudi to pomembno. Ne vidim, zakaj bi zdaj, ko smo ustvarili predpostavke za obrambo pred sleherno diktaturo, sam hotel vpeljevati diktaturo.«

Spoštovani poslušalke in poslušalci, državljani in državljanke, izbrisani in zapisani. Ali uganete izvor omenjenega citata? Bi uganili osebo? Kaj pa obdobje?

Kaj pa tale citat: »Zveza komunistov Slovenije prihaja na svoj enajsti kongres kot edina komunistična stranka na oblasti, ki se je brez pritiska demonstracij in množičnega gneva svojih sodržavljanov odločila za strankarski pluralizem in napovedala demokratične volitve.«

Sedaj je malo lažje. Obe misli izhajata s konca osemdesetih in začetka devetdesetih. Avtor obeh je Milan Kučan, zapisani pa sta v biografiji Prvi predsednik zgodovinarja Boža Repeta.

Žanr je torej biografska monografija, posvečena nekemu zaslužnemu državljanu in državniku, spomenik in spominčica. Pravzaprav je to skorajda biografsko-politična enciklopedija. Orisana so posamezna obdobja in prelomnice Kučanovega življenja, kar pomeni, da so predstavljena in komentirana vsa pomembna poglavja zadnjega desetletja Jugoslavije ter prvega desetletja samostojnosti Slovenije. Repetov »zgodovinarski« moment je minimalen; niza izpovedi, tehta argumente ter se trudi nekako ovrednotiti Kučanovo vlogo v posameznih procesih.

Brati skozi to komperativno/biografsko/zgodovinsko perspektivo – čeprav mestoma plastično - je samo po sebi izjemno zanimivo. Deloma tudi zato, ker je Kučan analitičen mislec in reflektirana osebnost - veliko pove že dejstvo, da je avtor vseh svojih govorov. Tako dobimo uvid v razčlenjen miselni tok politika, ki je izvedel enega izmed najzapletenejših političnih manevrov v zgodovini. »Verjetno najnaprednejši komunist na svetu« ga je imenoval članek v The Wall Street Journal. Seveda omenjeni časnik ni najverodostojnejši kvalifikator socialističnih vodij. Ampak dejstvo je, da je Kučan do zadnjega upal, da bo nekako možno transformirati in demokratizirati socialistično ureditev ter njene pridobitve. Bodisi v Jugoslaviji ali v samostojni državi. Biografija je torej neka kronika razpada, osamosvojitve in grajenja samostojne države ter predvsem njenih institucij.

Kučan je s svojim vodstvom uspel izvesti neke vrste ustavno odcepitev, revolucijo brez revolucije. In vendar je samostojnost Slovenije na nek način poraz v njegovi karieri. Kot pragmatičen politik si je najprej prizadeval za reformacijo Jugoslavije, pravzaprav je bil zaradi upanja na Evropsko integracijo te države morda eden najbolj utopičnih politikov tistega obdobja. A hkrati je bil preudaren politik. Obotavljivost, ki so mu jo očitali, je bila v primerjavi z vznesenostjo drugih segmentov družbe upravičena. Kot povzame Repe, je bila takrat temeljna dilema med demokratizacijo družbe ter demokratizacijo partije.

Ob branju te knjige, obravnavi razmislekov ter samega besednega zaklada se zdi skorajda nemogoče, da so te besede in način razmišljanja del tega političnega prostora. »Ne hodi h Kučanu, ker te bo prepričal!« je bilo bojda Demosovo opozorilo za svoje člane.

Obravnavana knjiga je izvrsten učbenik politične zgodovine Slovenije ter uvid v konstitucijo ter vzpostavitve aktualnih državnih struktur. Predvsem je zanimiv oris vzpostavitve predsedniške funkcije, ki jo je Demos pred strahom Kučanovega vpliva oklestil na raven izložbe.

Seveda se lahko Kučanu očita marsikaj. A ne smemo pozabiti, da gre za politika iz generacije, za katero je uspeh že koherentna obramba pred obtožbami za genocid ali vojne zločine. Tuđman, Miloševič in Kučan. Seveda je vsaka republika imela svoje specifične značilnosti in posebnosti, a Kučan, “Prekmurski protestant, ki bere Marxa kot Luther Biblijo” in ki “misli, da lahko Srbom soli pamet”, je vendarle proizvod samoupravnega socializma. Podobno kot Milošević.

Knjiga Prvi predsednik je zanimiva že zaradi kolaža Kučanovih ter drugih govorov, člankov in pričevanj, ki jih je Repe spletel v dokaj jasno naracijo. Kot smo omenili, je Kučan luciden mislec. Od orisa njegovega premlevanja najbolj kritičnih ter tudi kritiziranih točk v zgodnjem delu kariere skupaj z vsemi pomisleki in dvomi. Od njegove ne najbolj laskave in velikokrat očitane mu vloge v obračunu s Kavčičevo vlado pa vse do njegovega miselnega procesa v odnosu do Beograda in domače republike ter njenega vodstva in javnosti. Predvsem je zanimivo opazovati, kako je počasi, skozi borbe tega sicer ne ravno bojevitega človeka, počasi zorela ideja za osamosvojitev.

Zanimivo je tudi, kakšno mesto v knjigi zastopa »civilna družba«. V prej omenjenem Repetovem ter posredno Kučanovem »tehtanju« civilna družba zastopa stransko vlogo - kot nek smoter, ne počelo. Kučanov glavni fokus je bil odnos z Beogradom, ZKJ, JLA, doma pa s starejšimi partijskimi strujami. Šele na koncu pride na vrsto »civilna družba« ter to, kar postane opozicija. S stališča Beograda je glavni nasprotnik predsedstvo Zveze Komunistov Slovenije. Napadi na Mladino ter druge oporečnike so bili večinoma uporabljeni kot dokaz njegove okornosti in neaktivnosti. Protest zvezne vlade zaradi članka v Mladini je bil udarec republiškemu vodstvu in ne alternativcem. Morda je v tem razlog za to, da ima “alternativa” nek monopol nad interpretacijo tega obdobja.

V zasnovi knjige Prvi Predsedniku se sicer vidi, da je Kučan aktualno politična kategorija v zarotniškem smislu. Repe zapiše, da je zaradi politične klime vsak podatek neskončno preverjal. Delo je res temeljito - uvodoma smo omenili njegovo enciklopedično naravo. A morda moramo – ironično - 600 stranski knjigi očitati preozko zamejitev. Večina virov, torej pričevanj, je slovenskih. Dodanih je sicer nekaj virov iz tujine, vendar le malo refleksij in spominov prihaja z zvezne, beograjske strani. Knjiga zna po uvodnih Štefkinih zapisih izpasti poljudno, gre pa vendarle za delo, namenjeno ljudem, ki so seznanjeni s ključnimi dogodki in predvsem z razmerami v obravnavanem obdobju. Žalostno je, da aktualni diskurz o Kučanu v veliki meri diktirajo teorije zarote. Repe tem teorijam nameni okoli 60 strani, mi pa jih namenoma pustimo pri miru.

Pa končajmo s citatom … Ja. S Kučanovim. Razmislek o strahovih, ki jih je imel konec osemdesetih in se zdaj zdijo aktualnejši kot kadarkoli prej: »Nisem za to, da imamo ves prostor od desnice in levice in imamo na levici neko nominalno komunistično partijo, ki je v zavesti Slovence ostala samo toliko, da je v preteklosti nekaj slabega naredila, in na desnici spet neko marginalno partijo, vse ostalo pa tendira na neko slovensko povprečje in konkurira za večinsko opredelitev, ki notranje ni profilirana«

Če knjigo beremo kot zgodovinski dokument in Repetova rigorozno pisanje to upraviči. Treba je reči, da je Kučan skupaj s Korošcem in Kardeljem brez dvoma najpomembnejši slovenski državnik 20. stoletja.