Pičlih sto strani dolga knjižica Embracing Alienation: Why We Shouldn't Try to Find Ourselves ameriškega filmskega teoretika in filozofa Todda McGowana, ki je izšla pri Repeater Books letos, je zagovor odtujitve. Za to McGowan argumentira v dveh korakih. Prvič, odtujitev je konstitutivna za subjekte kot govoreča bitja, zato se je enostavno ne moremo znebiti. Kakršenkoli pobeg v razodtujeno stanje je iluzoren in začasen, v najslabšem primeru pa politično škodljiv. Drugič, ker se odtujitve ne moremo znebiti, se vsaj lahko naučimo shajati z njo in izkoristimo to, kar nam ponuja, namreč svobodo – zato je odtujitev pravzaprav tudi nekaj dobrega.

Odtujitev pomeni obravnavati vse posredno, od zunaj, z razdalje – tudi samega sebe. Načelni filozof odtujitve je Hegel. Besedotvorje izraza »odtujitev« namreč implicira, da gre za od-tujitev, se pravi, odtujitev od nečesa primarnejšega, nečesa, kar je bilo pred tem neodtujeno. Heglov obrat je v tem, da je odtujitev že primarna, da ni ničesar pred odtujitvijo. Karkoli se kaže kot neodtujeno, je vnazajšnji učinek te konstitutivne odtujitve. Biti subjekt namreč pomeni ne biti to, kar si, pomeni biti odtujen od samega sebe. Biti prisiljen biti to, kar si, biti eno s samim seboj, je znamenje zatiranja. Identiteta je zatiranje.

Tudi javnost obstaja zato, ker ne obstaja sebi-identična skupnost. Razliko med javnostjo in skupnostjo McGowan ponazori z razliko med vožnjo na javnem in najetem avtobusu. Najeti avtobus ščiti skupnost pred odtujenostjo v javnosti, medtem ko jo javni avtobus razgali. Skupnost nam podeli identiteto pripadnika ali pa nas izključi, medtem ko javnost po definiciji vključuje vse. V skupnosti imamo lastno mesto, v javnosti pač ne. Najeti avtobus pomeni neenakost skupnosti, javni avtobus deljeno enakost odtujenosti. Zato je ameriška črnska aktivistka Rosa Parks, ki ni hotela sesti na zadajšnji, črnski del nominalno javnega avtobusa, s tem dejanjem subvertirala veljavo belske skupnosti in afirmirala princip javnosti.

Partikularnost skupnosti je vedno lažna partikularnost, kajti nikoli nismo identični z njo; skupnosti vedno pripadamo samo tako, da zamižimo na eno oko. In ravno zato vsi identitarni projekti izkazujejo strah pred javnostjo. Ta namreč ogroža iskanje zavetja v identiteti, a tudi spodkopava ujetost vanjo. Identiteta vselej daje videz sovpadanja s samim seboj, pa naj bo še tako fluidna in nestalna. Če prepoznamo, da je vsaka identiteta naposled neuspešna, lahko stopimo na teren javnosti, kjer pa operira edino subjektivnost. Javnost običajno zoperstavljamo privatnosti, McGowan pa prepričljivo pokaže, da je skupnost samo privatna sfera z ekstra koraki.

Po avtorju je zato Jane Austen avtorica najboljše definicije plehkosti: plehka oseba je nekdo, ki se oklepa simbolne identitete, namesto da bi sprejel odtujenost, značilno za subjektivnost. Skupnost pa je vseeno predpogoj subjektivnosti – brez skupnosti ne bi bilo tega, kar mora subjekt zanikati, da bi šele lahko bil subjekt, namreč svoje identitete, istovetnosti s samim seboj. Zato, zapiše McGowan, »smo v javnosti skupaj sami, kar je edina možna oblika solidarnosti«. Skupno nam je samo to, da nam nekaj manjka. Da nismo identični s samimi seboj, s svojo skupnostjo, da smo v tem vedno neuspešni. Rečeno heglovsko: obstaja univerzalnost, in ime te univerzalnosti je negativnost.

Zato mora McGowan postulirati, da je subjektivnost nadzgodovinska, vsaj odkar smo govoreča bitja, in zato ni nastala v moderni dobi. Je pa tedaj postala vidnejša, ker je subjekt izgubil svoje mesto – v od Boga dani naravni hierarhiji živih bitij, v vesolju, v lastni duševnosti. Subjekt moderne dobe je zato brezdomen. McGowan poudari, da je v tragediji dramatik odtujitve Shakespeare, čigar liki so notranje razklani in ravno zato svobodni. Denimo Sofoklova [sófoklova] predmoderna Antigona točno ve, kaj mora storiti, medtem ko Hamlet v radikalnem smislu ne ve, ali naj uboga ukaz mrtvega očeta ali pa naj se mu zoperstavi. Mimogrede, zato Heidegger, ki postulira našo vrženost v svet, ki mu po njegovem zmotnem prepričanju navsezadnje pripadamo, ne uporablja besede subjekt, ampak tubit – prvi je priročen, druga je navzočna.

Avtorjev največji uspeh v knjižici je, da nas uspešno prepriča, da so tako raznoliki pojavi, kot sta Kantov problem samonanašalnosti jaza in Marxova obravnava ustvarjanja potreb v kapitalizmu, odraz te iste odtujitve. Čeprav govori o odtujitvi v najrazličnejših kontekstih, argumentirano dokaže, da vsi ti filozofi niso govorili o nekem svojem konceptu z istim imenom, ampak povsem drugim pomenom. Vendar pa se v kapitalizmu odtujitev kaže kot ozdravljiv problem in ne kot struktura subjektivnosti kot take. Blaga se namreč prodajajo kot zdravila zoper odtujitev. Zato, zapiše McGowan, »kapitalizem ugaja ljudem kot želečim bitjem«, saj jih libidinalno vpotegne in jim obljublja razodtujitev. Samo ozrimo se k praznovanju božiča in se spomnimo, kako zavidljivo lepo se imajo družine v reklamah Coca-Cole v primerjavi z … no, realnostjo družinskih srečanj. V nasprotju s tem, kar je menil mlajši Marx, problem kapitalizma torej ni, da ustvarja odtujeno družbo, ampak da nam preprečuje, da bi prepoznali svojo konstitutivno odtujenost.

Pa vendar so se tudi socialistične države ukvarjale s problemom odtujitve; kot piše Branislav Jakovljević v knjigi Učinki odtujitve, je v SFRJ v osemdesetih letih izšlo več kot štiristo del na to temo. Tudi eshatologija razodtujene komunistične družbe prihodnosti je po McGowanu slepa ulica, ki ne vodi v emancipacijo. Nasprotno, ta je mogoča le skozi afirmacijo odtujitve: za McGowana je subjektivnost kot taka že politična, saj se ne peha za nedosegljivim stanjem razodtujenosti. Vendar pa je njegovo branje Marxa tendenciozno: če je odtujitev posledica tega, da kapitalist delavcu »odtuji« presežno vrednost, ki prvotno pripada delavcu, potem je komunizem razodtujitev. Vendar pa je možno tudi drugačno branje: presežna vrednost ni »odtujena«, temveč v kapitalističnem produkcijskem procesu šele nastane. Tako se marksistični projekt neha osredinjati na odtujitev.

Še nekaj kritičnih besed o knjigi. Kot pove McGowan, naši interesi niso samo naravni ali kulturni – subjekt je namreč vedno tudi samozainteresiran. To je razvidno na primer pri metonimični strukturi želje: subjekt noče zadovoljiti svoje želje, temveč hoče predvsem v nedogled želeti. McGowan zato zapiše, da so interesi subjekta nujno v nasprotju z interesi narave ali kulture. V tem smislu ima prav, ko nasprotuje naturalističnim razlagam, po katerih naj bi bila evolucija odgovorna za promiskuitetnost moških, monogamnost žensk in celo posilstvo – skratka, vse, za kar si težko priznamo, da izhaja iz užitka v podrejanju drugih ali samih sebe.

Vendar pa McGowan omahuje med indiferenco in nasprotovanjem. Razlika je v tem, da pri indiferenci ni soodvisnosti, medtem ko je pri nasprotovanju absolutna: če denimo nočem biti tak kot svoji starši in svoje odraščanje usmerjam v to, da se bom od njih čim bolj razlikoval, potem me starši še vedno dodobra določajo, le da negativno. V tem primeru sem absolutno determiniran, in to natanko kot nasprotje svojih staršev. V razjasnitev problema bi lahko rekli, da je indiferenca strukturna, medtem ko je nasprotovanje že reakcija na to strukturno indiferenco – in to zgolj ena od možnih reakcij, namreč nevrotična. McGowan piše zelo po ameriško, se pravi, sumljivo poenostavlja in zato te distinkcije ne povleče.

Tako denimo trdi, da »biologija ne igra več vloge pri zadovoljitvi, ki jo nudita prehranjevanje in seks«, nato pa – kot navidezno pojasnilo prej povedanega – doda: »Želimo si tisto, kar ne odgovarja našim biološkim potrebam.« Biološki potrebi sta tu, se razume, preživetje osebka in vrste. Prav tako pravi, da seks z namenom reprodukcije ne more biti vir ugodja – kakor da bi bil gon nujno zoperstavljen potrebi: »Seksati zgolj reproduktivno je tako kot jesti zgolj surov ohrovt.« Vendar pa seksati zavoljo zanositve ne pomeni, da v tem nujno ni ugodja – lahko je, ampak kontingentno. Perverzija je zanj kvečjemu oblika perverznega dejanja, namreč, da vendarle kršimo genetski impulz po reprodukciji, saj – če gre vse po sreči – kar čim več seksamo brez namena reprodukcije. Vendar pa McGowanu manjka prav pojem perverzne utajitve. V nasprotju z nevrotično utajitvijo, ki jo Octave Mannoni opredeli s formulo »Saj vem, pa vendar« – vem, da je res eno, pa vendar počnem drugo –, bi lahko perverzno utajitev opisali s formulo »Saj vem, in ravno zato«: saj vem, da je moj seksualni gon evolucijsko namenjen reprodukciji, in ravno zato me to rajca. Skratka, McGowan v svoji poenostavitvi ne dopušča možnosti breeding kinka; začuda pa priznava asketsko uživanje v ohrovtu, ker je na primer zdrav in ne redi.

Seveda pa McGowanu ne očitamo iz čiste formalnosti, da ni zajel nišnih seksualnih preferenc. Konsekvence se kažejo na več ravneh. Zagovor odtujitve navsezadnje pomeni, kot zapiše sam, da »to od nas zahteva, da nam neudobje postane udobno«. Tu je treba McGowana dopolniti: ravno zaradi nehotenosti odtujitve nam je lahko skupna. Ravno zato si ne moremo »želeti« odtujitve, njegov predlog, naj »vzljubimo odtujitev«, pa je zato neavtentičen. Če si prisiljen biti odtujen, torej svoboden, in če je nemogoče biti zares razodtujen, potem ima McGowan problem, ko nas poskusi prepričati, naj to razumemo afirmativno. Pravi sicer, da odtujenost sama po sebi ni neznosna, če le ne verjamemo v možnost razodtujenega stanja.

Sprejemanje dejstva, da je odtujitev konstitutivna za našo subjektivnost, je način boja proti nasilju, ki ga prinaša pehanje za razodtujenostjo. Ampak ali ni tudi to pehanje konstitutivno za subjektivnost? Tudi lacanovci prek spleta naročajo artikle, v katerih iščejo tisto srečo, ki je tik za vogalom. Čeprav spoznamo mehanizem želje, zato ne stopimo na nekakšno višjo raven zavesti, po kateri bi bili popolnoma imuni na objekte, ki obljubljajo, da nas bodo razodtujili. V tem smislu gre za perverzno utajitev, po kateri si človek reče, da sicer nekaj ve, in – ne kljub temu, ampak – ravno zato lahko še naprej neovirano počne to, saj je na varni poziciji vednosti. Popolno sprejetje odtujitve je namreč strukturno nemogoče: potrebna je delna utajitev. Tako sta možnosti dve: ali cinizem ali pa eshatologija, pa čeprav provizorična. In vsaka resna politika si mora prizadevati za smrtno resno reševanje problemov, ne pa za cinično pozicijo, češ, saj jih rešujemo, ampak saj vemo, da so itak trajno nerešljivi.