Vzpon kontinentalnega realizma

Vzpon kontinentalnega realizma

Recenzija izdelka
27. 6. 2017 - 13:00

Pred kratkim je pri založbi Polity Press izšla knjiga z naslovom Rise of Realism. Knjiga sama po sebi bolj spominja na natisnjen podcast [podkest] kot na klasičen teoretičen tekst, ker imamo opravka s pogovorom med dvema filozofoma, Manuelom DeLando in Grahamom Harmanom. Imena, ki ju sigurno poznajo vsi vestni spremljevalci sodobnih filozofskih tokov, saj sta bila namreč oba člana gibanja, ki je pred leti dvignilo kar precej prahu in ki se do danes še ni povsem polegel. Govorimo o spekulativnem realizmu, gibanju, ki naj bi kontinentalno filozofijo prebudil iz njenega idealističnega sna ter jo preusmeril na pota realizma.

Posebnost spekulativnega realizma, v odnosu do preostale kontinentalne filozofije, je v tem, da vzame problem realizma zares in ga ne obravnava več kot le psevdo-problem. V filozofijo želi ponovno vpeljati spoznanje reči same na sebi in realnost osvoboditi spon, ki so ji jih nataknili filozofi od Platona naprej, številni nadaljnji filozofi pa so jih še tesneje privijali. Immanuel Kant je, kot eden najvplivnejših predstavnikov »tradicionalne« kontinentalne filozofije, utrdil dojemanje sveta kot bistveno odvisnega od človeškega uma. Človekova vloga v svetu pa je s tem postala privilegirana, saj se je realnost razdelila na dva velika dela, subjekt in objekt. Tako polovico realnosti zaseda človek, drugo polovico pa preostalo stvarstvo. Spekulativni realisti so na drugi strani prepričani, da je svet neodvisen od človeškega uma, hkrati pa je tej neodvisnosti navkljub lahko predmet spoznanja.

Spekulativni realizem nikoli ni tvoril enotnega filozofskega polja. Bolj gre za kolaž različnih pogledov in pristopov, ki jih združuje skupna predpostavka. Ta predpostavka združuje tudi DeLandovo in Harmanovo filozofijo - druži ju ravno njuna zaprisežena predanost realizmu. Svojim razlikam navkljub namreč oba verjameta, da je realnost, ki jo opisuje znanost, neodvisna od uma. Torej, da znanstvene izjave o svetu opisujejo svet takšen, kot je sam na sebi, in ne le v odnosu do opazovalčevega uma. Tako v The Rise of Realism oba avtorja soočita svoje filozofske pozicije in jih primerjata z nekaterimi najbolj problematičnimi in konkurenčnimi filozofskimi šolami. V petih sklopih knjige svoj realizem zoperstavita filozofiji materializma in antirealizma ter se lotita vprašanj odnosa med realizmom in ontologijo, izkustvom ter znanostjo.

Sama forma knjige oba avtorja resno omeji, da bi na tem mestu lahko uspešno izpeljala takšen projekt. Veliko število tem in vprašanj, pomešanih z željo, da bi predstavila glavne točke strinjanja in nestrinjanja ter kratek obseg knjige, se izkaže za kar precejšnjo oviro. Avtorja morata tako v zgolj nekaj odstavkih pojasniti nekatere najbolj nevralgične točke svojih filozofskih sistemov, osvetliti točke njunih shajanj in razhajanj ter obenem podati ugovore proti nekaterim najbolj perečim nasprotnim tezam. Izjemno kratek obseg knjige onemogoča, da bi avtorja svoje argumente izpeljala do konca, zato na več mestih končata svoje argumente nenadno, tako rekoč sredi stavka. Takšni pogovorni formati načeloma predstavljajo težavo tudi za bralca. Če gre za neinformiranega bralca, ki ni seznanjen s filozofskim sistemom avtorjev, bo le stežka sledil vsem specifikam pogovora. Tistih bralcev, ki so z njuno filozofijo že seznanjeni, pa knjiga ne bo pripeljala do kakega novega in bistvenega spoznanja.

Pomanjkljivosti takšnega kratkega pogovornega formata se pokažejo tudi na vsebinski ravni. Še najbolj pridejo na dan v 2. poglavju knjige, kjer želita avtorja obračunati z večnim nasprotnikom realizma - antirealizmom. Sama debata se v tem poglavju obrne na zelo priljubljeno prakso iz analitične filozofije, ki realizem in antirealizem zvede na poljubno število tez in antitez. Vendar pa tej analitični praksi navkljub izpustita obravnavo nekaterih najmočnejših antirealističnih ugovorov.

Avtorja se izogneta obravnavi problema nedoločenosti teorije s (čutno) dato, ki pravi, da teorije, ki se med seboj razlikujejo v postuliranju neopazljivih entitet, lahko enako uspešno razložijo opazljive dogodke. Problem nastane pri vprašanju, katero teorijo torej izbrati kot najboljši približek resnici, če pa več teorij enako dobro razloži pojave v naravi. DeLanda problem referenčnosti terminov znotraj teorije odpravi tako, da opusti obstoj teorije. Zanj obstajajo le posamezne znanstvene izjave, za katere problem referenčnosti ne drži. Stališče, ki problem reši tako, da ga ignorira. Na veliko žalost recenzenta pa izostane obravnava enega močnejših ugovorov zoper realizem, tako imenovana pesimistična meta-indukcija. Gre za pogled, ki vzame primere iz zgodovine znanosti, in pokaže, da so iz stališča današnje znanosti prejšnje teorije napačne. Če torej iz zgodovinskih primerov sklepamo in projiciramo razvoj znanosti v prihodnost, lahko rečemo, da se bodo iz stališča prihodnje znanosti naše trenutne znanstvene teorije izkazale za napačne.

No, knjiga pa vsaj v nekaterih aspektih uspe. Avtorja namreč zelo lepo izpostavita glavne točke, kjer se strinjata in kjer divergirata drug od drugega. Knjiga tako ponuja dober uvid v vse mogoče nianse razlik, ki se razkrijejo v njunem pogovoru. Prav tako je zanimivo njuno sklicevanje na številne kontinentalne filozofe od Husserla in Heideggerja do Merleu-Pontyja, ki jih avtorja obravnavata z realističnega stališča tako, da nekatere njihove koncepte na novo interpretirata ter obrneta v prid realizma. Omembe vredna pa je tudi njuna kritika fizikalnega razumevanja realnosti. Ta pogled namreč svet vidi kot zaprt sistem, kjer spoznavanje sveta vodi v totaliteto, kjer bo vsak dogodek mogoče razložiti z zakoni fizike. Temu nazoru avtorja knjige zoperstavita kemijsko razumevanje sveta, ki je izrazito odprto in terja delovanje, saj kemiki ustvarjajo nove spojine precej hitreje, kot lahko raziščejo vse njihove lastnosti. Zato kemijski svetovni nazor naj ne bi temeljil na totaliteti in determiniranem pomenu konceptov, temveč na kontingenci in intervenciji v realnost ter njenem spreminjanju. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.