Hellsinki Metal Festival
Nordis, Helsinki, Finska, 8.–9. 8. 2025
Že dolgo je tega, odkar sem obiskal metal festival, ki se ni dogajal nekje v naravi in ki ni trajal vsaj tri dni. Hellsinki Metal Festival, dva dni trajajoči festival v centru mesta, v športnem parku v hali Nordis in okrog nje, me je ujel že z dvema imenoma: King Diamond in Venom. Vse ostalo so – kot je nekoč pesnil Đorđe Balašević – nianse.
Festival se je odvil tretjič in je bil za razliko od mnogih drugih, predvsem jugo- ali vzhodnoevropskih festivalov, organiziran v nulo. Seveda je to verjetno lažje narediti, ko je osrednji fokus samo koncertni del. Hellsinki Metal Festival je kot mestni festival rešen bremena organiziranja kampiranja za obiskovalce – za to poskrbijo platforme za najem stanovanj in podobno. Festival poteka na treh odrih, od katerih se glavna dva nahajata na velikanskem betonskem igrišču v športnem parku. Izmenjevanje bendov poteka gladko. Ko bend na enem odru zaključi, se pet minut kasneje začne koncert benda na drugem odru. Razdalja med odroma je kratka, tako da ni možnosti, da bi nastop kakega benda zamudili. Težava pa se pojavi, ker v istem času, toda v krajših časovnih intervalih, potekajo koncerti še na tretjem, notranjem odru, do katerega pa se je treba prebiti skozi množico ne pretirano treznih metalcev, nato pa doseči še notranjost športne dvorane Nordis, v kateri nas stranski vhodi pripeljejo na tribune, le dva vhoda na čisto drugi strani pa na parter. Zategadelj je bilo jasno, da si ne bomo mogli ogledati vseh bendov v celoti. Slišali boste torej predstavitve kar lepega števila bendov, a žal ne vseh. Pa začnimo s prvim dnem.
Prvi ogledani bend na prvem glavnem odru v petek, 8. avgusta, je bil finske gore list, Warmen, poimenovan po šefu benda, klaviaturistu Janneju Wirmanu, ki ga poznamo tudi kot člana zasedbe Children of Bodom. Podobno kot njegov nekdanji svetovno znani bend tudi Warmen igrajo melodični death metal, ki je izrazito navdušil obiskovalce. Morda gre za nekoliko enolično glasbo, a ob dobrem zvoku in energičnem nastopu to hitro postane zelo všečna doza finskega metala. Sledili so Švedi Candlemass, legende doom metala, ki letos slavijo 40 let. Pri svojih šestih križih so vsi člani tega kvinteta žgali strastno in na polno, prisotni pa smo uživali ob težkih ritmih in mastnih rifih, še posebej ko so pognali nesmrtni hit Solitude. Švedi Dismember so več kot uro trajajoči program povezovali kar v finščini ter udarno in nič kaj enolično predstavili svojo obsežno diskografijo, ki velja za klasično domače branje švedske deathmetalske šole.
Na drugem glavnem odru so oder v podobo bojišča prve svetovne vojne spremenili nemški Kanonenfieber, ki igrajo precej epsko in melodično obarvan black metal, vsebino pa črpajo iz prve svetovne vojne. Prepričljiv nastop so okrepili tudi s teatralnostjo, ko so med skladbami poskušali prikazati vojakove notranje boje in trpljenje. Za njimi so na oder stopili thrasherji Forbidden iz ameriškega Bay Area. Forbidden so ob svoji 35. obletnici delovanja predstavili material s prvih dveh plošč, poleg tega pa so odigrali še en nov komad. Okrepljeni predvsem z dodatnim kitaristom iz kanadskih Voivod in tudi zares dobrim novim vokalistom, so dokazali, da zagotovo še niso za v penzijo. Kar zadeva izrazito okrepljeno podobo benda, so bili veliki zmagovalci ameriški industrialni metalci Fear Factory, ki so v celoti odigrali kultni album Demanufacture iz leta 1995. Okrepljeni z mladim italijanskim vokalistom Milom Silvestrom, ki je star prav toliko kot omenjeni album, so nalogo opravili z odliko. Zvenelo je, kot bi poslušali studijsko ploščo.
V tretji dvorani sem ujel nastop poljskih tehničnih deathmetalcev Decapitated, ki so predstavili kar nekaj že dolgo ne v živo odigranih skladb in seveda material s frišne plošče Cancer Culture. Zaradi prekrivanja z drugimi bendi sem izpustil koncert ponovno oživelih Old Man's Child, zaradi splošne utrujenosti pa nastop kultnih vikinških metalcev Moonsorrow. Sem pa v svoje največje veselje, drugič v življenju in prvič po dvanajstih letih ponovno videl nastop King Diamonda, ki se mu posvetim v naslednjem odstavku.
Kim Bendix Petersen oziroma King Diamond je legendarni frontman še bolj legendarne zasedbe Mercyful Fate, hkrati pa že dobrih 40 let vodi po sebi poimenovani bend King Diamond. Star je 69 let, imel je že nekaj operacij srca, novega albuma niti z enim od obeh bendov ni posnel že dobrih dvajset let, kar pomeni, da je treba izkoristiti vsako priložnost za ogled koncerta. Kingu primerno je bilo pred odrom, ki ga je z ene strani rahlo osvetljevalo polnočno sonce, na drugi strani pa avgustovska polna luna, že veliko število obiskovalcev vseh starosti, ki so znali na pamet vsako besedo in vsak udarec in vsak ton, ki ga je proizvedel ta bend. Oder je bil kot velik teater – ogromno stopnišče, v ozadju zlovešče podobe, spodaj hodnik in zapori norišnice. V več kot uri nastopa nas je King Diamond z bendom popeljal skozi plošče Abigail, Fatal Portrait in Them, s kakšnim komadom je zavil še kam drugam, predstavil pa je tudi dva nova singla s prihajajoče plošče St. Lucifer's Hospital. Kljub malenkostnim tehničnim težavam v ozvočenju je Kingova ekipa skupaj z njim posel opravila odlično, le vmesni govori so bili nekoliko pretihi, a se je dalo preživeti. King se je poslovil z opozorilom, da morajo najprej zaključiti album projekta King Diamond, potem album Mercyful Fate, šele nato pa se spet vidimo. S temi dobrimi obeti se je v jasni noči in nizkih temperaturah sklenil prvi dan festivala.
Malce poznejši prihod na prizorišče je botroval temu, da je prvo ime drugega dne recenzije Hellsinki Metal Festivala Napalm Death. Kultni angleški grindcore napad je bil udaren, energičen in družbenokritično angažiran. Zanimivi so bili francoski metalcorovci Landmvrks, ki so imeli tisti dan najboljši zvok, predstavili pa so zelo razgiban material predvsem modernejšega metala in hardcora. Pod odrom se žal ni zbralo veliko obiskovalcev, so pa tisto manjšo množico res pognali v norijo. Hatebreed so na oder prileteli neposredno z letališča. Temu primerno so bili sprva videti kar utrujeni, a se je to hitro spremenilo po prvih dveh komadih. Prvaki zmetaliziranega hardcora so igrali masivno, energično, folku se je odtrgalo. Vse je odlično povezoval vokalist Jamey Jasta, še posebej, ko je starejše občane vabil iz mošpit penzije, mladim norcem v pitu pa razlagal, da morajo spoštovati starejše in z njimi v mošu primerno ravnati.
Drugi oder so za Napalmi odprli norveški progresivni ekstremneži Enslaved, ki so tudi sami priznali, da ni najlažje iti na oder za tako silo, kot so britanski nažigači. Kljub temu je sekstet suvereno odigral set, ki je zajel tako novo progresivno obdobje kot stare vikinške blackmetalske hite. Za njimi je oder zasedla nenavadna zasedba. Na festivalu, na katerem so prednjačili predvsem ekstremnejši bendi, je namreč svoja leta v kultnih UFO obeležil legendarni kitarist Michael Schenker z bendom. Sedemdesetletnik, ki je sceno zaznamoval najprej z igranjem v bendu Scorpions, nato v UFO, danes pa vodi Michael Schenker Group, je s preostalimi starostniki v bendu in energičnim mladim vokalistom suvereno pokazal, kako se zadevi streže na starošolski način. Največ norenja je seveda požel hit Doctor, Doctor, svetovno znana skladba, ki jo med drugimi tudi Iron Maiden uporabljajo kot uvod v svoje koncerte. Švedsko-nemška blackmetalska mašina Marduk se je pred zajetno množico hitro in brezkompromisno sprehodila skozi petnajst komadov, pri tem pa velik del namenila aktualnemu albumu Memento Mori.
V hali Nordis so veliko navdušenje poželi avantgardni ekstremneži iz Japonske, bend Sigh. Mirai Kawashima in ekipa so teatralno, a tudi zvočno odlično predstavili svoj tri desetletja trajajoči opus in pri tem izkazali odprtost do različnih glasbenih žanrov. Iz Švedske so Japoncem parirali Cult of Luna z ubijalskim masivnim nastopom in neverjetnimi lučmi, ki pa so zaradi tehničnih težav nekoliko porušili gladkost časovnega poteka festa. Zanimivi so bili poljski Me and That Man, country blues projekt Nergala iz benda Behemoth. Zasedba odkrito pripoveduje o Satanu, je pa pri tem izjemno prijetna za poslušanje, ker glasbeniki svoj blues zares obvladajo. Energična, a hkrati umirjena, vsekakor pa zelo nalezljiva glasba. Sobotni festivalski dan je imel dva vrhunca – na glavnem odru številka ena so bili to britanski Venom, v hali Nordis pa je kot zadnji nastopil ultimativni tribute bend kultnih Bathory, zasedba Blood Fire Death.
Zasedbo Venom vodi eden in edini Conrad Lant, svetu znan kot Cronos, možakar, čigar bas in glas sta zaznamovala ekstremni metal, še posebej pa black metal. To oznako oziroma frazo so oblikovali prav Venom v svoji istoimenski skladbi iz leta 1982. Poleg Cronosa sta na odru že nekaj let Rage in Dante, trio pa je navdušeno množico, žal ob spremljavi precej kilavega zvoka, vodil skozi obsežno diskografijo Venom. Toda če so Venom odgovorni za poimenovanje žanra, so Bathory zagotovo tisti, ki so postavili temelje black metala, kot ga poznamo danes.
Zadnji bend festivala je imel hkrati tudi zadnji koncert trenutne evropske turneje. Gre za projekt Blood Fire Death, ki si je ime nadel po kultnem albumu zasedbe Bathory iz leta 1988, ki jo je do svoje smrti leta 2004 utelešal Šved Thomas Forsberg oziroma Quorthon. Istega leta je nastal omenjeni projekt z nalogo ohranjanja dediščin Quorthona in Bathory, pri tem pa se v vsaki inkarnaciji benda znajdejo drugi, a vedno svetovno znani člani. Tokrat je bobne tolkel Faust iz Emperor, kitarista sta bila Bjørnson iz Enslaved in Blasphemer iz Mayhem, bas je igral Apolyon iz Aura Noir, vokalisti pa so bili Erik iz Watain, ki je tudi povezoval program, Gaahl iz Gaahls Wyrd, Grutle iz Enslaved, Attila iz Mayhem in Nergal iz Behemoth. Dobro uro trajajoči koncert, prepojen s težkimi rifi, ognjem in čustvi, nas je vodil skozi temelje black metala, torej zgodnje albume benda Bathory, proslavili pa so tudi albuma Blood Fire Death in Hammerheart, s katerima je Quorthon postavil osnovo vikinškemu black metalu. Zvok je bil odličen, nastop pa zares dober. Na veliko veselje je dve stari skladbi odigral tudi basist iz izvorne postave Bathory, Frederick Melander.
O festivalu Hellsinki Metal Festival bi lahko napisali še zajetnejši tekst, omenili še ponudbo hrane in pijače, ki je za balkanski žep občutno predraga. Predstavili bi lahko tudi vse artiste na metal marketu in še kaj. Toda potegnimo črto. Če znate prihraniti denar ali pa imate tega kaj viška, če ne želite kampirati in vas dva dneva metala v prelepem mestu na obali Baltskega morja zadovoljita, potem pojdite na Finsko na Hellsinki Metal Festival. Ne bo vam žal.
Dodaj komentar
Komentiraj