Pri založbi Sophia je lani izšla študija srbskega pravnika in ekonomista Sergija Dimitrijevića, naslovljena Tuji kapital v gospodarstvu bivše Jugoslavije, prevedel pa jo je Marko Kržan. Monografijo o tujih investicijah v Kraljevini Jugoslaviji je Dimitrijević spisal že leta 1958. V knjigi, ki velja za klasično delo ekonomske zgodovine Kraljevine Jugoslavije, Dimitrijević podaja pregled naložb tujega kapitala v posameznih gospodarskih panogah, izhaja pa iz dokumentacije podjetij, ki so jo hranile institucije povojne socialistične Jugoslavije. Skozi pregled naložb želi avtor prikazati strateško pozicioniranost tujega kapitala v jugoslovanskem gospodarstvu in pokazati, kako je njegovo delovanje navkljub omejeni industrializaciji poglabljalo ekonomsko odvisnost države. Ob tem je Dimitrijević sestavil pojmovni aparat, ki je v veliki meri anticipiral teorijo odvisnosti, ki kapitalizem razlaga z relacijskim konceptom center–periferija, razvijali pa so jo Ruy Mauro Marini, Samir Amin in drugi.

Vozlišče tujih pozicij v gospodarstvu »polkolonialne tvorbe« Jugoslavije je bil finančni sektor. Tuji kapital ga je obvladoval tako z naložbami v bankah kot z naložbami v jugoslovanski industriji. Tako je bilo enajst od štirinajstih velikih industrijskih koncernov pod vodstvom bank s tujimi naložbami. To je vplivalo na kreditno politiko bank, saj so podjetja v lasti tujega kapitala kreditirale pod zelo ugodnimi pogoji. Gospodarske panoge, ki so zanimale tuje investitorje, so bile izvozno usmerjene. Najizrazitejša je bila ekstrakcija rudnin, potrebnih za strojno in elektro proizvodnjo, kot sta baker in boksit. Tuji kapital je obvladoval tudi energetiko, v kateri je imel popolno monopolno pozicijo. 

Dimitrijevićeva študija pokaže, da je tuji monopol tako v primeru ekstraktivne industrije kot energetike zaviral modernizacijo gospodarstva. V rudarstvu z izvažanjem in kartelnimi pritiski na poskuse vzpostavitve domače metalurgije, v energetiki pa z določanjem enormnih prodajnih cen. Elektrogospodarstvo je zaslužke ustvarjalo predvsem na račun neindustrijskih potrošnikov, koruptivnimih lokalnih uprav. Prodajne cene elektrike, ki jih je določal tuji kapital, so bile tako visoke, da je bila za manjše proizvodne obrate bolj rentabilna postavitev majhnih termoelektrarn. V tridesetih letih so v Beogradu tako s tovornjaki tovorili premog v kar dvesto tovrstnih elektrarn, medtem pa so energetsko potrošni koncerni tujega kapitala elektriko dobavljali iz velikih industrijskih elektrarn.

Nič drugače ni bilo z ostalimi gospodarskimi panogami. Tuji kapital je jugoslovanske gozdove izsekaval hitreje, kot jih je bilo mogoče zasajati, sekal mlado posajene gozdove in ponarejal bilance, da bi se izognil plačilu obveznosti do države. Naftne družbe so izigravale carinske tarife z uvozom derivatov pod oznako nerafinirane nafte. Ta je bila zgolj mešanica različnih derivatov, ki so jih v tehnološko primitivnih obratih ločili ter prikazali kot produkte domače rafinacije. Kot poudari Dimitrijević, je doseganje tovrstnih profitov seveda omogočal ustrezen zakonodajni okvir, ki je določal ohlapno definicijo nafte, zagotovil pa ga je domači vladajoči razred. Carinska politika je bila v vseh sektorjih usklajena z interesi tujega kapitala. Češki obutveni koncern Bata je tako profitiral od uvoznih tarif, ki so bile višje za usnje kot za čevlje. Pod temi pogoji je kot uvoznik sprva izpodrinil domačo obrtno proizvodnjo, kasneje pa se je z dodelanim franšiznim sistemom vzpostavil kot monopolni proizvajalec obutve za notranji trg.

V Kraljevini Jugoslaviji ni bilo prave domače buržoazije, ki bi si lastila produkcijska sredstva, razširjen pa je bil razred kompradorske buržoazije, ki je bila zgolj izvajalec ekonomske politike tujega kapitala. Kot pokaže Dimitrijević, so kompradorji nastopali kot slamnati možje, nominalni delničarji – in s tem prikrivali resničen obseg tujih investicij, obenem pa so z ustreznimi državnimi postopki omogočali izvoz profitov. Tuji kapital je dosegal ekstraprofite, ki niso rezultat konkurence, temveč specifične družbenopolitične strukture, ki jih šele omogoča. Profite je izvažal prikrito, z odplačevanjem napihnjenih obresti na fiktivna posojila bankam lastnicam v tujini, z nakupi zastarele tehnologije, prodajo afiliiranim podjetjem pod tržno ceno in tako dalje. Obenem so domačo proizvodnjo regulirali kartelni sporazumi, ki so tujemu kapitalu zagotavljali trdno uvozno pozicijo in utrjevali zunanjetrgovinsko odvisnost Jugoslavije. 

Ugodne pogoje za izkoriščanje jugoslovanskega gospodarstva je predstavljala tudi sestava jugoslovanskega prebivalstva. Pred nemško invazijo je bilo v državi približno osemdeset odstotkov prebivalstva kmetov, zgolj slabih deset odstotkov pa je bilo proletariziranih delavcev, ki so bili dejavni v delavskih organizacijah, sicer pa je država zatirala tudi te. Tuji kapital je na svojih pozicijah v ekstraktivni industriji v veliki večini zaposloval nekvalificirane polproletarske delavce, ki so prejemali mezde, ki so bile pod povprečnim eksistenčnim minimumom, saj so kmetje del življenjskih sredstev pridelali sami. 

V teoriji odvisnosti, ki jo anticipira Dimitrijević, je prevladujoč delež polprotelarske delovne sile pogoj za presežno izkoriščanje – način kompenzacije tehnološke nekonkurenčnosti s poceni delovno silo. Kot to izrazi Samir Amin, je presežno izkoriščanje prisvajanje vrednosti delovne sile, ki se reproducira v predkapitalističnem produkcijskem načinu. Ta je vpet v družbeno formacijo, v kateri je dominanten kapitalistični produkcijski način. V dominantni produkcijski način se tako prenaša del presežne vrednosti iz podrejenega. Koriščenje poceni delovne sile znižuje tehnično sestavo kapitala, zavira razvoj produkcijskih sredstev, ob tem pa ohranja visoke profitne mere.

Ključen uvid Dimitrijevića pa je, da odvisnega stanja jugoslovanskega gospodarstva ni perpetuirala zgolj kvantiteta tujih naložb, temveč njihova strateška umeščenost, ki je povzročila dezartikulacijo gospodarskih sektorjev – predvsem z razvijanjem ekstraktivne industrije in zaviranjem proizvodnje končnih izdelkov. Tudi tovarne letal, ki jih je vzpostavil francoski kapital, niso imele zmožnosti za serijsko proizvodnjo in so bolj spominjale na obrtno proizvodnjo – proizvajale so lahko zgolj posamična letala, profite pa so francozi realizirali v trgovanju z državo. Nemški koncern I.G. Farbenindustrie pa je poleg monopola v dobavi kemijskih izdelkov v Jugoslaviji gradil mrežo za surovinsko oskrbo nemške kemične industrije, ki se je pod pogoji vojne konjunkture tedaj naglo razvijala. Jugoslovanske obrambne zmožnosti so bile tako uvozno odvisne od bodočih okupatorjev.

Oblike odvisnosti so se od časov Kraljevine Jugoslavije precej spremenile. Če so bile periferije tedaj baze za izvažanje surovin, je danes odvisnost povezana s tehnološkim razvojem centra, financializacijo in širitvijo mednarodnih proizvodnih verig. Kot v spremni študiji pokaže srbski sociolog Rade Pantić, ima Dimitrijevićeva študija vrednost predvsem kot prispevek k zgodovinskemu prikazu ekonomske odvisnosti področja bivše Jugoslavije in v zoperstavljanju liberalnim teorijam modernizacije. Dimitrijevićeva obravnava pokaže, da politizirana ekonomija ni odklon od formule kapitalizma čiste konkurence, temveč da videz te norme v centrih omogoča z neenako menjavo. Strukturni pogled na jugoslovansko gospodarstvo tako kaže na naivnost idej o zadostnosti političnega voluntarizma za preklic »pajdaškega« in vstop v racionalni kapitalizem. 

Knjiga je bila napisana v času socialistične ekonomske politike nadomeščanja uvoza, kar je razvidno tudi v njenem tonu. Zdi se, da se s prikazom deformacij v gospodarskem razvoju ozira v svet, ki ga je revolucija že presegla. Danes, ko se zdi, da ni političnega gibanja, ki bi bilo zmožno proizvesti izstop iz globalnega kapitalizma, nas perspektiva teorije odvisnosti težko navdaja z optimizmom, sploh ko se deformacije kompradorske kraljevine v Srbiji ponavljajo v prizadevanjih Ria Tinta za ekstrakcijo jadranita. Vendarle pa teorija ni izgubila razlagalne moči, predstavlja trdno podlago za razumevanje globalnih ekonomskih procesov.