Marx je prvi razvil znanost o kapitalističnem načinu produkcije, kakršen se je v njegovem času postopoma materializiral v obliki britanskega kolonializma in imperializma. A popis učinkov tega morilskega sistema na neevropski svet nam bradati mož postreže le v nekaterih manj znanih delih, kot je denimo Grundrisse, ali pa v poznejših Etnografskih spisih, v katerih se ne ukvarja s trajnimi teoretskimi definicijami imperializma, ampak predvsem z opisovanjem njegovih dejstev in politično kritiko. Analizo imperializma sta nato med prvo svetovno vojno izvedla Lenin in Buharin, ki sta ga označila za nov, najvišji stadij kapitalizma, v katerem so svetu pričeli dominirati monopoli. Boljševiki so na podlagi tega prepričanja stavili na svetovno revolucijo: zaradi posplošene bede se ta ne bo udejanjila samo v fevdalno zaostali carski Rusiji, ampak bo zamajala tudi temelje imperialističnih utrdb, kakršna je bila denimo Nemčija. Ker se to več kot očitno ni zgodilo, so se bili komunisti primorani vrniti k vprašanju značaja socialistične tranzicije. Kdo je njen subjekt-krojilec? In kako se lahko socialistična politika ubrani pred pritiskom kapitalističnih intervencij?

Zaradi nacifašistične grožnje je krhka aliansa med Sovjetsko zvezo in zahodnimi velesilami – primarnimi storilkami kolonialnih hudodelstev – vprašanje značaja kapitalističnega imperializma samo na videz začasno pometla pod preprogo. Že v povojnem obdobju neokolonializma ter nacionalnih in socialističnih osvobodilnih gibanj na območju Azije in Afrike pa so to vprašanje tamkajšnji marksisti in revolucionarni aktivisti znova postavili na politični zemljevid. Eden izmed njih je bil zdaj že pokojni egipčansko-francoski politični ekonomist in marksist Samir Amin, čigar spise o predstavljeni tematiki smo lani v založbi *cf in prevodu Marka Kržana na police slovenskih knjigarn in knjižnic dobili zbrane v obliki dela z naslovom Sodobni imperializem: Spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Aminov edinstven prispevek k sodobni marksistični misli je v tem, da je teoretske kategorije iz Kapitala apliciral na proučevanje kapitalističnega produkcijskega načina na globalni ravni in pokazal, da so ga omogočile in ga še vedno omogočajo predvsem izkoriščevalske strukture na periferijah tako imenovanega tretjega sveta. 

Z raznoraznimi osvobodilnimi gibanji so se v azijskih in afriških državah med letoma 1945 in 1970 začele rahljati spone kolonializma: Naser je s svojo nacionalno buržoazijo Egipt iztrgal Angležem, nacionalna osvobodilna fronta se je v Alžiriji borila proti Francozom, na drugi strani oble pa so mitraljezi kitajskih komunistov posekali fašistično krilo stranke Kuomintang in si izborili Ljudsko republiko Kitajsko. Po drugi strani se je to obdobje v anale zgodovine zapisalo kot zlata doba kapitala in večina revolucionarnih gibanj ni prelomila s trdovratnimi strukturami imperializma in kapitalizma. Amin namreč ugotavlja, da sta Lenin in Buharin pri datiranju nastanka imperialističnega kapitalizma brcnila v temo. Ta namreč ni spontano vzniknil proti koncu 19. stoletja, ampak je bil sam zgodovinski kapitalizem po svojem bistvu že vedno imperialističen. Že od svojih izvorov v novoveški Evropi je na globalni ravni z obsežno stratifikacijo, vsestranskim plenjenjem in podkupovanjem lokalnih kompradorskih elit predvsem periferijam onemogočal, da bi oblikovale suverene nacionalne projekte.  

Kapitalizem, ki je začel nastajati ob koncu 19. stoletja in za katerega je Lenin pravilno ugotavljal, da temelji na globalni monopolizaciji, se je zares uveljavil šele v 20. letih 20. stoletja. Ko se je po drugi svetovni vojni nato razširil še na azijska tla in zajel zahodno Evropo, je svetu poveljeval že nov policaj: ZDA skupaj z dvojico buržujskih podanikov, Japonsko in Nemčijo. Za to staro različico monopolnega kapitalizma je značilno tekmovanje med relativno neodvisnimi podjetji, ki so si konkurirala na podlagi od zunaj priznane tržne cene, njihovo poslovanje pa so spremljale prodaja objektov z uporabno vrednostjo ter izboljšava in širitev proizvodnih sistemov. Amin pa ugotavlja, da imamo od 70. let opravka s posplošenim monopolnim kapitalizmom. Od takrat naprej se produkcijske verige vse bolj kopičijo v rokah japijskih menedžerjev, ki rast napihujejo s financializacijo že itak zdesetkane ekonomije. V praksi to pomeni, da postaja uporabna vrednost proizvodov čedalje bolj podrejena strategijam agresivnega oglaševanja in špekuliranja s cenami, medtem ko elementi realne ekonomije, denimo plače, socialne storitve ali infrastruktura, ne morejo dohajati umetno napihnjene rasti. 

Aminova poanta je, da so pri tem najbolj na udaru ravno države v perifernem položaju. Financializacija v obdobju kapitalizma posplošenih monopolov politično moč koncentrira v rokah globalne buržoazije, a za ohranjanje svoje dominance mora ta še vedno izkoriščati naravna bogastva in delovno silo. Če se do teh ne more dokopati po »mirni poti« divjega privatiziranja in ustvarjanja dolga, se opre na metode hibridnega vojevanja. Rezultate teh čudovitih intervencij opisujejo Aminovi spisi o ukrajinski oranžni revoluciji, o izkoriščanju političnega, sektaškega islama za destabiliziranje socialističnih in nacionalburžoaznih projektov na Bližnjem vzhodu ter o netenju sporov med ukrajinskimi in ruskimi oligarhi, ki so sesuli Sovjetsko zvezo. Zbirka Imperializem: Spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji torej ubije dve muhi na en mah. Po eni strani zajema Aminov teoretski prispevek k preučevanju imperialistične logike, po drugi pa tudi njegove aktualnopolitične komentarje mahinacij imperialnih velesil. 

Če se vrnemo k izhodiščnemu vprašanju revolucionarnega subjekta, je Aminov odgovor maoistično odločen: to so v prvi vrsti obubožane kmečke množice iz azijskih in afriških držav ter držav Latinske Amerike, ki predstavljajo polovico vsega zemljinega prebivalstva. Lenin je zato v tem kontekstu upravičeno kritiziral evropski marksizem druge internacionale. Vera v pozitivno vlogo kolonializma kot prinašalca kapitalističnega razvoja in s tem izenačevalca razlik med periferijo in centri se je hudo sfižila. Amin pa je vseeno jasen. Socialistično prihodnost si lahko obetamo samo z revolucijo v imperialističnih centrih. Kako bi lahko bilo to mogoče, če pa jih je tam v preteklosti pogasil prav materialni blagor kapitalističnega razvoja, seveda na račun zatiranih?  Organiziranja katere vrste bi se morali pri tem lotiti?

Aminovo delo nam na omenjena vprašanja ne ponuja vedno jasnih odgovorov. Kljub izpeljavi kritike evropocentrizma in fetišiziranja zahodne civilizacije na splošno pa nas postavlja na teren internacionalne politike. Razmere v državah globalnega Juga in Severa se sicer močno razlikujejo, a ne smejo postati dejavnik razdruževanja. Treba se bo pač sprijazniti, da bomo morali socialisti zaveznike iskati tudi med tistimi, ki niso kleni antikapitalisti, hkrati pa afirmirati boje tistih, ki so v potilnicah tretjega sveta trenutno nevidni. Samo tako si lahko svetovna levica izbojuje široko razredno zavezništvo in si poveča možnosti za uspeh.     

Samirju Aminu se je poklonil Matej.