V svetu, kjer je svoboda pod vprašajem, kjer nam natikajo nagobčnike, nas zapirajo v stanovanja, v ozadju pa že razkužujejo cepilne igle in kalibrirajo čipe, je za duševni mir tistih, ki se ločijo od nas, ovc poskrbela založba Sanje s knjižno izdajo Zapisi ustavnika v karanteni avtorja Andraža Terška. 

Knjiga je sestavljena pretežno iz avtorjevih zapisov na družbenih omrežjih, nekaj je še neobjavljenih esejev, pa tudi za avtorjevo poezijo se najde prostor. Vsebinsko gre po večini za Terškove razmisleke ob ukrepih, ki so bili v Sloveniji sprejeti za obvladovanje pandemije covida-19. Zapisi ustavnika v karanteni imajo močno osebno noto, zato bomo obravnavo dela, z njim pa tudi lika Andraža Terška, začeli s krajšim biografskim segmentom. 

Andraža Terška sta leta 1975 povila mati Miroslava in oče Silvo, ki je starejšim generacijam bolje poznan kot radijski špiker. Andraž je odraščal v mestu, ki je Sloveniji kasneje dalo Matter in Marjana Šarca. Igral je tenis. In kitaro. Električno, seveda. Študiral je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer se je, kot pove za portal OBALAplus, kmalu izkazalo, da njegovi možgani »nimajo niti najmanjše težave z razumevanjem in da pri tem prehitevajo čas, literaturo in predavatelje.« 

V zadnjih dobrih desetih letih si je Teršek pridobil prostor v medijih glavnega toka kot dežurni pravni komentator. V strokovnih krogih je njegov ugled nekoliko bolj vprašljiv. Aleš Novak s pravne fakultete v Ljubljani je denimo leta 2012 v analizi nekega Terškovega članka ugotovil, da več kot dve tretjini njegovega domnevno izvirnega pisanja po principu last-minute seminarske predstavlja direktno povzeta tuja misel. 

Oktobra 2018 je prvič postal glavni junak zgodbe, ki jo je dotlej le komentiral. Bil je namreč eden od »Pahorjevih preferitov« za ustavnega sodnika. Ko se je izkazalo, da bi ob morebitnem glasovanju v državnem zboru potegnil pregovorno kratko, je od kandidature odstopil ter poslancem poslal pismo, v katerem je poudaril svojo načelnost:

»Ne bom navijač, ne bom vernik, ne bom pripadnik. Plemenizacije družbe se ne grem. Niti pretiravanja s pozitivno diskriminacijo, na primer na temelju dveh spolov.

Neumnosti rečem neumnost, idiotom idioti. Vljudno, a odločno. 

Človekove pravice so človekove - pripadajo ljudem. Vsem ljudem. 

S tistimi, ki mi v obraz vržejo, da zagovarjam tiste, ki kršijo človekove pravice, zato tudi sam kršim človekove pravice, se ne bom veliko pogovarjal. Kronični problem naše družbe je NEMIŠLJENJE. Tudi tega si nisem izmislil sam. Vem pa tudi sam, da je tako.

Zapustil sem facebook.« 

Leta 2020 je ponovno kandidiral za ustavnega sodnika. Kazalo je dobro, podporo Teršku je zagotovila celotna opozicija, prikimali naj bi mu tudi v Desusu in SMC-ju. A po tajnem glasovanju Andraž Teršek ni postal ustavni sodnik. Svojo neizvolitev je Teršek komentiral kratko: »Nisem nikakršna žrtev, žrtve so ljudje na socialnem robu.« Že dober mesec po tem pa je vendarle prepoznal žrtev v sebi ter z ustavno pritožbo poskusil razveljaviti svojo neizvolitev. Od državnega zbora je zahteval vpogled v glasovnice, predsednika Pahorja pa obtožil, da je, ker se v selekcijskem postopku z njim ni niti enkrat srečal, kršil »ustavno in temeljno človekovo pravico do osebnega dostojanstva«. Teršek je sicer trenutno ponovno med prijavljenimi kandidati za ustavnega sodnika.



Knjigo Zapisi ustavnika v karanteni morda najbolj zaznamuje Terškov slog. Poln namedropanja, nepojasnjenih velikih začetnic, besed, v celoti pisanih z veliko, poln klicajev in vprašajev, predvsem pa poln neskromnih samoopisov avtorja. Ponazorimo s primerom. Citiramo: »Nekaj časa sem razmišljal, iz katere knjige bi izvlekel uvodni citat. Lahko bi posegel po knjigah: Avineri in de-Shalit: Komunitarizem in individualizem, Kymlicka: Sodobna politična filozofija, Hadot: Kaj je antična filozofija? Dahl: Uvod v teorijo demokracije, po katerikoli knjigi Hannah Arendt; lahko bi si ga izposodil od republikanca Platona ali demokrata Aristotela, poiskal bi ga lahko v standfordski Enciklopediji politične filozofije; pri Charlesworthu: Filozofija in religija …« In tako naprej. Še nekaj avtorjev kasneje pristanemo v njegovi knjižnici. O njej Teršek zapiše, da bi se »v denarni izmerjenosti lahko preslikala v odličen, nov, nastopaški avtomobil.« 

Privoščimo si krajši pesniški predah. Poslušali bomo pesem Lahkotni utrinek: Ne bom šel iz knjige Zapisi ustavnika v karanteni Andraža Terška:



Ne grem.

Ne smem.

Ostal bom doma,

ker je zunaj nevarno za dva.

Nisem mehkužen,

a da nisem okužen,

tega nihče ne ve.

Ve pa se za plaz,

ki ga je sprožil ukaz:

ne družite se!

Zdaj je človek človeku nevaren!

Kar reče oblast,

je zame sveto pravilo,

nevidno črnilo

za mojo zavest.

Razum sili v protest,

ker so pravila jeznorita,

deloma morda celo iz trte izvita.

A zakaj bi ti in jaz

bila na križ pribita kot grešnika,

sejalca virusa.

Ne grem.

Ne smem.



Še vedno poslušate oddajo Humanistika, v kateri ste ravnokar slišali pesem Lahkotni utrinek: Ne bom šel Andraža Terška iz knjige Zapisi ustavnika v karanteni. V knjigi se nam skozi kolumne razodeva tudi Terškov odnos do prava.  Ta je izrazito idealističen, brez kakršne koli zgodovinske ali kritične perspektive. Terškov svet je izrazito manihejski. Na eni strani obstajajo dobre stvari, ki jih v glavnem utelešata vladavina prava in ustava. V polju dobrega sta tudi Človek z veliko začetnico, človečnost in svoboda - včasih z veliko, včasih z malo začetnico. Na drugi strani so slabe stvari. Slaba je denimo zloraba oblasti, slab je totalitarizem, antipolitika, pa tudi neoliberalizem, črkobralstvo in revščina. Kar je dobro, je za Terška po nujnosti ustavno in v skladu z vladavino prava, in obratno: tisto, kar je slabo, ne more biti ustavno ali v skladu z vladavino prava. 

Ta pojmovna ohlapnost in izpraznjenost ter posledično pomanjkanje vsakih vrednostnih kriterijev Teršku omogočajo vsakovrstne sodbe. Na eni strani vidi v nošenju mask dehumanizacijo in podrejanje oblasti, na drugi strani denimo 37.a člen Zakona o obrambi, ki vojski podeljuje policijska pooblastila, označi za »razumno dopolnitev obstoječe zakonodaje.« Ob tem še zapiše, da je prepričan, da se »politika, policija in vojska zavedajo svoje družbene funkcije in želijo slediti primarnemu, za ustavno demokracijo, vladavino prava, varnost in svobodo temeljnemu cilju: pomoč, varnost, nadzor in lajšanje tegob. S prijaznim obrazom, toplino v očeh, mehkobo v glasu in razbremenilnim učinkom svojih ravnanj na ljudi.« 

Ta pojmovna odprtost pa je tudi razlog za Terškovo popularnost. Kdo pa ni proti revščini ali totalitarizmu? V tej točki pa velja Terška pohvaliti - ima namreč dober demagoški čut. Tako kot je v obdobju od vseslovenskih ljudskih vstaj do obrambe tovarne Rog šarmiral »ljubljansko levo sceno«, je zdaj uspešno omrežil različne antimaskerje, histerične antijanšiste in antivaxxerje. Zaključimo s Terškovimi besedami: »Nimam megafona, da bi ga spustil na tla. Naj v zvočniku spregovori Bach!«