Zgodovina: med kapitalizmom in gospodarstvom

Zgodovina: med kapitalizmom in gospodarstvom

Recenzija izdelka
3. 2. 2014 - 13.00

Kapitalizem in neoliberalizem sta v današnjih časih dve tarči večine kritik, ki jih lahko zasledimo ne le v medijih, ampak tudi v strokovni literaturi, kjer je v zadnjih nekaj letih prava poplava knjig o krizi kapitalizma. Treba pa se je zavedati, da to ni diskurz ekonomske stroke. Tu običajno ni govora o kapitalizmu in tudi ne kaj dosti o neoliberalizmu, pač pa o ekonomiji ali gospodarstvu. Razlika ni le terminološka, gre za povsem drugačno diskurzivno formacijo in s tem za drugačno vednost, kjer se uporabljajo drugačne analitične metode.

Klasična marksistična dogma to pojasnjuje tako, da šolani ekonomisti kot ideologi kapitalizma ne poznajo zgodovine oziroma je ne konceptualizirajo, zato ekonomijo in kapitalizem preprosto enačijo - za njih ni druge ekonomije kot kapitalizem. Iz tega vidika je knjiga Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju Ivana T. Berenda zanimiv poskus, saj se ne loti zgodovinske analize kapitalizma, temveč obravnava gospodarsko zgodovino, torej tisto klasični ekonomiji nemožno povezavo. Čas in geografsko področje sta pri tem ključna: Evropa je v 20. stoletju skozi različne politične megadogodke preizkusila 6 različnih ekonomskih režimov, kot te različne ekonomske formacije označi Berend.

Izraz 'ekonomski režim' že sam po sebi implicira prepletanje ekonomije in politike in Berendova odlika je prav v tem, da prikazuje različne vloge države v različnih ekonomskih paradigmah. Tako imamo na začetku 20. stoletja evropski sistem »laisser-faire«, ki je deloval pod taktirko Britanije, takrat glavne ekonomske velesile. Z zaletom industrijske revolucije je kot najbolj industrializirana in s tem gospodarsko najbolj produktivna država začela presežke svoje proizvodnje čedalje bolj izvažati v tuje države. »Prosta trgovina je postala predpogoj za nadaljnjo gospodarsko širitev države. Nobena druga država ni imela tolikšne zakonske podpore pri odstranjevanju trgovinskih ovir,« trdi Berend. Prosta trgovina in njeno načelo »laissez-faire« ni možna brez države in njenega zagotavljanja te »prostosti«, pa če pri tem deluje z zakoni ali pa s kolonizacijo. Imperializem ekonomsko gledano ni naključje in nujna vloga, ki jo ima pri tem država, tudi ne.

Prav tako je imela država svojo vlogo v povojni ureditvi, ki je nadaljevala politično prakso imperialističnega širjenja in razdeljevanja ozemelj. Države, ki niso zajahale vala industrializacije - to so predvsem evropsko periferne države na jugu in vzhodu, so v prosti trgovini izgubljale moč domače produkcije, se zato začele zapirati in uvajati protekcionizem. Carine, kvote, tarife in podobni ukrepi samozadostnosti so zapirali državo, s čimer so dominantnim ekonomskim akterjem otežili izvažanje, to pa jim je zmanjševalo gospodarsko rast. Sistem reguliranega trga se je v Nemčiji zaradi njenega povojnega razsula in zunanjih politično-ekonomskih izkoriščanj prek pritiskov na njihovo odgovornost glede prve svetovne vojne prevesil v skrajno verzijo regulacije - ekonomski dirigizem kot avtoritarno-fašistični režim.

Dobesedno na drugi strani, torej v Sovjetski zvezi, se je razvijal centralno-planski gospodarski sistem. Rusija za razliko od Nemčije ni bila plen povojnih interesov, zamudila je tudi val industrializacije in ostala pretežno agrarna, zaradi česar pa tudi ni doživela šoka opustitve zlatega standarda in izgube mednarodnih deviz, kar se je pripetilo Nemčiji. Namesto nacistične se je v Rusiji pojavila komunistična ideologija, ki je diktirala odpravo trga kot takega. Po nekaj neuspelih ekonomskih poskusih in nazadnje tudi vzpostavitvi politične diktature je centralno-planski sistem uspel realizirati plane industrializacije in vzpostavil neverjetno gospodarsko rast. Notranji 'trg' sovjetskega bloka je bil povsem nadziran in voden s strani države ter njenega gromozanskega birokratskega aparata, vseeno pa je navzven, torej mednarodno, deloval tržno. Država je na ta način kompenzirala izrazito selektivno usmerjene plane. Vseeno pa to ni bilo zadosti: določena področja so ostala nerazvita, ljudje pogosto niso bili deležni doseženih napredkov, politično so bili daleč od svobode, hladna vojna pa se je iztekla v sovjetski poraz.

Splošna evropska povojna ureditev je sicer temeljila na nastanku socialne države. Veljala je nekakšna povojna solidarnost, ki je s pomočjo ameriškega Marshallovega plana gradila novo evropsko skupnost, ta pa je nazadnje rezultirala v Evropski uniji. Ekonomski trg s socialno državo ni bil odpravljen, država je v njem zgolj sodelovala za namene državnih interesov in z njenimi intervencijami realizirala načela družbene solidarnosti. Vseeno pa ta nova, keynesianska gospodarska ureditev ni bila vzdržna: prevelika moč delavcev je škodovala moči in uspešnosti poslovanja podjetij - iz tega izhajajoči inflaciji se je pridružila še naftna kriza in nekje od sredine 70. let dalje se je spremenila ekonomska paradigma. Pojavil se je globaliziran »laissez-faire«.

Pri tem šestem režimu se bomo z zgodovino ustavili. Berend je svojo analizo zaključil pred letom 2008, ko je prišlo do ekonomske krize. Zaključil pa jo je z vero v Evropsko unijo in v spremembo svetovnega gospodarskega režima. Dejansko je zgrešil na celi črti. Če je Berend zelo nazorno prikazal vlogo politike in države v ekonomskih režimih, pa zaradi odsotnosti koncepta kapitalizma in zgodovine kot reprodukcije ni določil vloge države kot take, kar rezultira tudi v pomanjkljivih razlagah prehodov iz režima v režim. Država, njena omogočanja in intervencije - povsem vseeno, katero stran izberemo -, je vedno reševala zagate kapitalizma in omogočala njegovo reprodukcijo: zakoni, kolonizacije, privatizacije in nacionalizacije, navsezadnje tudi tehnološke inovacije in znanstveni napredki. Ključni znanstveni preboji in tehnološke novosti nikoli niso bili posledice kapitalizma, pač pa prej njegova gonilna sila. Skratka, kapitalizem nikoli ni bil družbena substanca, pač pa proces specifične družbene reprodukcije. In povsem vseeno je, kdo je tisti, ki pozitivno prispeva k temu procesu, kapitalisti, menedžerji ali država, dokler imajo svojo konstitutivno vlogo v kapitalističnemu procesu samem.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness