Rojstvo black metala iz duha komunizma

Rojstvo black metala iz duha komunizma

Oddaja
Euronymous v delovni sobi, pod sliko Honeckerja ter Marxa, Engelsa, Lenina, Stalina in Maa.
31. 1. 2017 - 21.00

Duh hodi po Evropi, duh komunizma. Super. Prikazni so epik. Ampak težava za nas se začne, ko je ta duh pregnan; ko eksorcizmi uspejo in je družbeno telo zopet zdravo in rešeno ideje, ki ga je obsedala in grozila, da ga pogubi; ko je porušen zid, za katerim naj bi prežala prikazen, in se izkaže, da se ta niti tam že dolgo ne prikazuje več.

Ko je duh komunizma prenehal strašiti in je vse kazalo, da se ne bo več pojavil, še več, ko je izgledalo, da so vse prerokbe o neizbežnosti skorajšnje prevlade komunizma lažne in da se je orožje proletariata - teorija Marxa, Engelsa, Lenina, Stalina, Maa in Hoxhe, - zlomilo na konkretni zgodovinski realnosti; ko je prikazen upanja, ki je premikala delavske mase, izginila, je miljone militantov, ki so prej sestavljali njeno telo, le nemočno opazovalo njen razkroj in zrušenja sveta, ki so ga gradili. Večina jih ni prenesla te izgube, odzvali so se na klice države; v imenu katere od njenih parol, najraje svobode ali človekovih pravic, so razglasili svoje prejšnje življenje za mladostniško zablodo in postali termidorjevci, ogabni izdajalski liki, ki danes zasedajo najbolj ugledne kulturniške, intelektualne in parlamentarne položaje.

V drugih, zrcalnem nasprotju termidorjevcev, pa se je duh tako dokončno utelesil, da njegovega izginotja in izginotja sveta, ki so ga zgradili s svojim delom, niso mogli preživeti. Tak primer je Erich Honecker, človek, ki je enainsedemdeset let svojega življenja gradil nov svet. Ko je rak kapitalizma uničil njegovo delo, je raku kmalu podleglo tudi njegovo telo, ki pa je do smrti ostalo zvesto resnici dogodka. Honecker, ki je kot poslednji militant, zavezan resnici, pričal uničenju sveta, ki so ga milijoni pripravljali in gradili sto let, je tako najbolj tragična figura dvajsetega stoletja.

A danes bomo govorili o tretji možnosti - poti, ki jo je v brezupu po izginotju prikazni komunizma ubral Øystein Aarseth, legendarni kitarist skupine Mayhem in oče gibanja black metala (sicer pa tudi velik občudovalec Ericha Honeckerja). Øystein, oziroma, kot se glasi njegovo partizansko ime, Euronymous, namreč ni, kot morda lahko izgleda na prvi pogled, ob tem zgodovinskem prelomu vztrajal v zastarelem stalinizmu, temveč je skušal skozi umetniški kolektivni projekt izraziti resnico situacije, v kateri se je dogodek ne le končal, temveč je sploh prenehal veljati za dogodek. Kot najboljši možen izraz tega pa je prepoznal glasbeno inovacijo skupine Venom ter jo radikaliziral.

Rojen oseminšestdesetega leta, prepozno da bi bil del divjih in optimističnih sedemdesetih, se je sredi osemdesetih vpisal v RØd Ungdom - Rdečo mladino, podmladek norveške komunistične stranke. A organizacija, ki jo je še desetletje prej, pod vplivom Maove kulturne revolucije, prevevala optimizem in bojevitost - izvajala naj bi celo teroristične napade - je propadala. V osemedesetih je postalo jasno, da je revolucija tudi na kitajskem spodletela. Vodja Rdeče mladine je tako ob dvajsetletnici njenega delovanja, devetnajstotriinosemdesetega leta, oznanil: “Pravilna linija razvoja Rdeče mladine mora upoštevati, da se je situacija okoli marxistično-leninističnega gibanja spremenila. Mladinski upori sedemdesetih so stvar preteklosti. Optimističen pogled na prihodnost, karakteren za sedemdeseta, je izhlapel. Nova situacija oblikuje podlago za pesimizem in individualizacijo med najstniki.”

V tem okolju izgube upa, ki je prej oživljal komunistični projekt, je bilo domala nemogoče nadaljevati in zvestoba v podobi pasivne nostalgije je le najbolj hinavska oblika izdaje. Euronymous ni izdal ideje komunizma; v času njenega propada je izvedel sizifovsko operacijo in se oklenil absurda sveta, ki naenkrat ni več odgovarjal zahtevam komunističnega militanta. Vztrajal je v tem absurdu in njegovo delovanje je vodilo nekaj, kar bi lahko opisali le s prevratom Blochovega principa upanja - kot princip brezupa. Ko je naenkrat umanjkal mit, ki je do tedaj, kot je opazil Georges Sorel, vzgibal delavske množice v boj, je Euronymous vztrajal v militantni nastrojenosti, ki je v odsotnosti upa afirmirala brezup in mitizirala sam manjko mita.

Seveda ta iz pepela umrlega rojeni projekt nima ničesar skupnega s temi, ki skušajo iz komunizma ravno pregnati razsežnost nasilja, in ki so s to izdajo sokrivi njegove smrti. Za razliko od peščice tistih, ki so ostali pristaši komunizma, ni Euronymous nikdar zavrgel grozljivega aspekta prikazni. Proti pacifizmu, ki je vselej politika, nagnjena h kapitulaciji, in proti izdajalski socialni demokraciji, četudi slabo zakrinkani pod imenom demokratični socializem, je afirmiral teror najhujših realsocializmov. Zavoljo tega je Euronymous nedolgo pred svojo smrtjo izstopil iz komunistične partije, ne ker bi se sam odrekel komunizmu, temveč ker se mu je s svojim pacifizmom odrekla partija. Kot je pojasnil sam: “Bili smo član partije, ki je bila zelo ekstremna [...]. A postala je humanitarna, zato jo bomo zapustili.” in: “[...] obdržal sem vero. Javno priznavam, da sem Stalinist in da me zelo fascinirajo države kot sta bili Albanija in Romunija v dobrih starih časih. Vendar pa sem razmišljal o izstopu iz komunistične partije, a le zato, ker niso več dovolj brutalni. Veliko bolje je bilo v sedemdesetih, ko so bili močno inspirirani z Albanijo in vodja je celo obiskal Kambodžo v času Rdečih Khmerov in večerjal s Pol Potom!! To so bili časi!”

A Euronymous je šel pravzaprav še dlje od zgolj afirmacije nasilja (ki sicer vedno je nujno za vsako pravo revolucionarno gibanje). Ne le da ni zapadal v humanistično pacifistično javkanje in ni moraliziral o terorju diktature proletariata, temveč je navdušeno afirmiral, ne le nasilje, temveč celo vso propagando razrednih sovražnikov in vzel sliko sivih, depresivnih, mrzlih socialističnih dežel, polnih terorja in tajne policije, kot svoj ideal. Groza, ki jo kot realnost komunizma slika sovražna propaganda, je do te mere pretirana, da postane ne karikatura, pač pa epski prikaz nesmiselnega nasilja, obupa in krutosti. S to operacijo (ki se jo dandanes sicer poslužuje Satanic Communist Party) se komunizem sprevrže iz projekta udejanjanja smisla v brezsmiselno nasilje nad vsemi, torej brezrezervno krutost, ki, kot poudarja Matija Jan, neznansko fascinira.

A Jan zoperstavlja na eni strani nasilje političnih projektov kot nasilje, ki interpelira v subjekt in ki torej, da bi bi udejanilo svoj telos, vselej “hoče ohraniti vsaj sebe”, in na drugi strani brezrezervno krutost, ki je brez smisla in uniči tudi samo sebe. Prav to je edinstvenost Euronymousovega projekta; čeprav ima predhodnike, omeniti velja predvsem Batailla in z njim povezano organizacijo Acéphale, je verjetno prvi in edini, ki je skušal na brezrezervnosti, torej čistemu, brezupnemu absurdu, utemeljiti kolektivni projekt in s tem novo obliko subjektivnosti, ki preseže Janove sheme.

V intervjuju za švedski radio Euronymous na primer izjavi: “Slišali smo, da ekstremistični fundamentalistični kristjani proti nam načrtujejo akcije, kar se nam zdi super. Želimo si videti kristjane postati militantne. Sovražimo ponovno rojene kristjane, ki hodijo okoli in so prijazni do celega sveta. To je izjemno zoprno. Radi bi videli kristjane z orožjem, ki nas prihajajo ubit. To bi radi.”

Podobno brezbrižnost do samouničenja, še več, navdušenje nad njim je očitno tudi v dejanski situaciji, ko je do njega prišlo. Ko se je pevec Mayhem in Euronymousov dober prijatelj Dead ustrelil v glavo, je Euronymous najprej skočil v trgovino po fotoaparat in poslikal truplo z razlitimi možgani, nato pa poklical basista in mu navdušeno povedal “Dead je naredil nekaj, kar je res kul! Ubil se je.” Krožijo pa tudi govorice, da naj bi skuhal in pojedel košček Deadovih možgan ter iz drobcev lobanje naredil obeske in jih razdajal kot darila.

“Za komunizem se že nekaj časa zelo zanimam, sploh za ekstremne države kot so Albanija, Kampučija, Severna Koreja in tako naprej. Reči moram, da sem študiral dovolj, da vem, da bi bil resnični komunizem najboljši možni sistem, AMPAK, ker SOVRAŽIM ljudi, nočem, da se imajo dobro. Želel bi jih videti zgniti pod komunistično diktaturo. Ceausescu [Kaušesku] je bil super, rabimo več ljudi kot je bil on, ali Stalin ali Pol Pot. Bil sem na Poljskem, Madžarskem in Češkoslovaškem v (dobrih) starih časih in bil sem že na tem, da grem v Albanijo, a mi ni uspelo. Poljska je bila dokaj v redu, a lahko bi bila celo BOLJ siva in depresivna. Rad imam tajno policijo, hladno vojno in čaščenje diktatorjev. Rad imam prisluškovanje in vohunjenje za ljudmi, mučilnice v policijskih postajah in to, da ljudje nenadoma ‘izginejo’.”

V tej provokativni, celo otročji izjavi je razcep jasno viden. Euronymous se ni dokončno odrekel upanju in teleologiji in s tem ostaja na strani rezerve. Pa vendar ravno ta del v političnem vzdušju zgodnjih devetdesetih let deluje celo bolj provokativno od drugega. Ne gre zgolj za izraz zvestobe ideji, ki je veljala za pregnano, temveč je ta izražena v najbolj očitno naivni utopični verziji z vso teleološko navlako vred. Izraz upanja in teleološkega smisla je v tej situaciji celo bolj absurden od nadaljevanja. Pa vendar je, razen seveda ravno te nore, provokativne abusurdnosti, ta del nepovezan s projektom black metala. Ta temelji prav na očitnem zlomu te teleologije smisla in brezrezervnem brezupu - torej na tem, kar je Euronymous razumel kot edini pravi satanizem in torej pojmovno podstat vsakega resničnega black metala.

Ko dejanskost ni več dajala podlage smislu militantni privrženosti projektu, ki kot vsako udejanjanje ideje zahteva obsežno uničevanje, je Euronymous afimiral uničevanje brez smisla, ki je postalo nov smoter militantne nastrojenosti. Tako je v obupu, ki ga lahko doživi le ta, ki je izgubil največ, ta, ki je svoje življenje žrtvoval udejanjanju smisla, torej edino komunist, Euronymous zasnoval nov projekt brezupnega nasilja, ki s svojim brezrezervnim uničevanjem fascinira in lahko ponovno interpelira posameznike v kolektivni subjekt, pa čeprav subjekt brez smisla, ki uničuje tudi samega sebe.

A da bi bilo možno sejati vsesplošno uničenje, je bilo potrebno zgraditi kolektivni subjekt, ki ga bo udejanjal. Nedvomno oborožen z organizacijskim znanjem, pridobljenim v komunistični partiji, je Euronymous vzpostavil institucionalno podlago black metala - trgovino Helvete, ki je distribuirala pravi black metal in bila hkrati prostor za sestajanje ter glasbeno založbo Deathlike Silence Production. Po zgledu leninistične partije je gibanje black metala, ki se je med “pesimističnimi in individualiziranimi najstniki” širilo kakor prerijski ogenj, vodil elitni Notranji krog, sestavljen iz članov norveških bendov, ki so bili po Euronymousovem mnenju najbolj na liniji. Med njimi velja izpostaviti predvsem skupini Darkthrone in Burzum, one-man band karizmatičnega Kristiana ‘Varga’ Vikernessa.

Člani notranjega kroga so kmalu pričeli z gverilskimi akcijami. Varg je požgal nekaj cerkva, Faust, član skupine Emperor, pa je povsem brez razloga, razen seveda tega, da si je to zaželel storiti, z nožem ubil nekega geja. Afirmacija nasilja torej nikakor ni ostala zgolj na deklarativni ravni. To nesmiselno nasilje niti ni bilo usmerjeno le proti kristjanom, temveč je zadevalo vse. Euronymous je o tem izjavil: “Verjamemo, da ko gori cerkev, ne trpijo le kristjani, ampak ljudje na splošno. Predstavljajte si čudovito staro leseno cerkev... kaj se zgodi, ko gori? Kristjani čutijo obup, ker je uničena božja hiša, navadni ljudje pa bodo žalostni, ker je bilo uničeno nekaj lepega. Tako navsezadnje širimo žalost in obup, kar je dobro.”

Z nasiljem, ki za razliko od ostalih agresivnih zvrsti ni ostalo le glasbeno, je black metal vzbudil ne le žalost in obup v srcih mnogih, temveč, s pomočjo senzacionalističnih medijev, dejanski strah. Prikazen je znova korakala po Evropi, a tokrat brez smiselne vsebine, pač pa le kot estetski izraz obupa nad izginotjem smisla, a hkrati kot afirmacija grozljivega korakanja gole forme prikazni. Prikazen, ki se je udejanjala, je bil gol estetski prikaz groze, ki jo je zbujala; kolektivni subjekt čistega brezupa, ki je, ker je ustrezal zgodovinski realnosti, z izredno naglico pridobival fanatične privržence od Japonske do Južne Amerike, ki so ponujali svoja telesa kot inštrumente udejanjanja ideje čistega manjka ideje; militanti absurda.  

A kot smo videli, se vsak duh uteleša le s težavo. Prikazen komunizma, pred katero so se nekoč tresli vsi dobro rejeni trebuščki, je raztrgala nevidna roka. Prikazen, ki je brez vsebine in smisla, ki je pravzaprav zgolj prazna forma prikazni, ki iz obupa nad lastno smrtjo noče izginiti, pa seveda propade še toliko lažje. Zreduciran na trend je black metal kmalu postal zgolj tržna niša in način izkazovanja individualizma idiotskih najstnikov - individualizma, ki ga je Euronymous preziral najbolj od vsega: “Ljudje ne bi smeli verjeti vase in biti individualisti. Morali bi slepo ubogati, biti sužnji religije. Mi častimo zlo in slepo verujemo v božansko kreaturo, tako kot kristjan.” Individuum je proti projektu utelešujoče se ideje popolnoma nepomemben. Kot je izpostavil Badiou, je sveti Pavel ta, ki je izumil militantno subjektivnost, ki jo s krščanstvom deli komunizem. Prav za to subjektivnost gre Euronymousu, le da je moral, ker je imel smolo, da je živel v času brez idej, ustvariti militantno subjektivnost, ki ne udejanja nobene vsebine razen same sebe in je tako, ločena od smisla, groza čiste lepote.

A vzdržati nesmisel je več kot lahko vzdrži večina ljudi. Po eni strani je, kot že rečeno, black metal postal trend in izgubil militantnost, po drugi pa se je ta militantnost, sploh v post socialističnih državah, kjer je restavracija konservativnih vrednot potekala najintenzivneje, napolnjevala s fašistično mitologijo, ki lahko, kot smo videli nedavno, še vedno šokira in prestraši. Nacistični black metal bandi so tako, kljub temu da so seveda popolnoma idiotski in hkrati prešibki, da bi vztrajali v nesmislu, v svoji zavezanosti nečemu, pa čeprav napačni zavesti, pravzaprav bližje izvorni Euronymousovi viziji od trendy individualistov, kar bi utegnil biti razlog, da zadnja leta zanimiv black metal prihaja v glavnem iz te smeri.

Eden začetnikov te slabe remitizacije je bil Varg Vikernes. On - ne fanatični kristjani, kajti, na Euronymousovo razočaranje, je tudi Bog že davno mrtev - je neke poletne noči triindevetdesetega leta Euronymousa v ne povsem znanih okoliščinah pokončal z nožem. Euronymous se tako uvršča ob bok Rosi Luxemburg in drugim v Panteonu komunističnih mučenikov, ki so jih umorili fašisti. Ostaja pa njegova nesmrtna dediščina: sublimna lepota glasbe, ki je hkrati tako brezupna in okrutna kot stalinizem v očeh liberalnega demokrata ter tako obupana v svoji afirmaciji militantne zvestobe kot Honecker po padcu; glasbe, ki je krik obupa zgodovine, ko je iz nje iztrgan smisel, pa vendar hkrati kljubovalna zvestoba umrlemu dogodku, v polni zavesti, da je mrtev. Euronymousovo politično in umetniško prakso moramo razumeti in vrednotiti kot študijo forme militantne subjektivnosti, abstrahirane od kakršnegakoli smisla, ki bi se naslavljal na subjekt, s tem pa pretresljiv zgodovinski dokument, ki priča o grozi časa brez ideje, kjer je edina možnost preseganja ničnosti lastne individualnosti absurdna militantna privrženost sublimni lepoti meseca v zmrzali.

 

 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

dolar, struktura fašističnega gospostva, str. 50-57

Hvala za napotilo. Sem šel prebrat, super knjiga, ampak se pa ne morem zares strinjat s tabo. Če prav razumem je vendarle precej velika razlika med Horkheimerjevo pozicijo in mojo interpretacijo "black metal subjekta". Bo pa tako ta Dolarjeva knjiga kot Horkheimer vir pri naslednji oddaji, ki bo obravnavala nacističen martial industrial. 

kdaj pa bo naslednja oddaja?

a loh že nehate s temi filozofskimi teorijami, mislim to je pa res konec, a zdej boste še pa v black metal ff jajca cepil. pa jaz ne vem, a vi res nimate v lajfu nič druzga za počet? mislim če pa ob death metalu razmišljaš o Horkheimarju, ja stari, potem ti pa skok z mosta res ne uide.

mislim a bi lohk v tem mestu kdo mal manj sam doma čital pa se več špilal slepe miši z drevesi na ulicah, pa pihal milne mehurčke s podstrešij, pa se lovil za rep okol vogalov hiš pa take neumnosti - ma dejte si zmislit kej zabavnega, k tole je pa res blizu konca. pa take bedastoče, mislim res jaz sem prepričan, da bi vam to res bolj koristil za zdravje. pa še to morbidnost, ki se vleče po tem mestnem asfaltu bi mal zjebal. naj kdo že prinese te grabljice pa kangelce do ljubljanice pa bomo mal čofotal s telimi nutrijami magari.

Naslednja oddaja bi morala biti konec marca, amapk so ljudje ki delajo program pozabili nanjo. Upam da se bodo spomnili in, da jo uspe spravit v eter konec tega meseca. 

super, z zanimanjem pričakujem!

Ja halo, a jaz bom pa sam hiške za vrabčke postavljal po tem mestu al kva? pa drobtinice drobil po šipah? mislim sej lej, ni problem, lahk se tud z mravljicami in deževniki igram ko poskakujem po centru, res ni problem sploh.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness