16. motovunski filmski festival

16. motovunski filmski festival

Recenzija dogodka
5. 8. 2013 - 13.00
 / Kinobar

Motovunski filmski festival na trenutke daje občutek, da bi znal preživeti tudi brez filma. Kot da bi se zavedal, da je umetnost sicer blizu nečemu, kar je nujno za človekovo zmožnost samorefleksije lastnih bebavosti, a da v času, ki ga ne preživlja pred platnom, vendarle potrebuje stik z drugimi človeškimi bitji. Z drugimi, lepše zvenečimi besedami, poleg filma Motovun neguje tudi socializacijski moment. Ta se dogaja v kempu, ki najbolj miren čas doživlja šele okoli poldneva, ko sonce vztrajno cuza življenjski sok iz dehidriranih filmoljubov in jih poganja v iskanje stalno menjajoče se sence. Preden pa sploh nastopi dan, Motovun ostane center družabnosti do jutranjih ur, ko varnostniki skipajo ljudi iz centra mesta na vrhu hriba in tako lokalcem prihranijo prebujanje v nov dan ob poslušanju jutranjega klicanja jelenov tistih manj trpežnih gostov.

V tem vzdušju se morda splača pogledati na film bolj naivno, zunaj znakovnih sistemov, teorij in brez predsodka, da je mešanica identifikacije in empatije domena brezhrbteničnih narcisov in nezrelih konzumentov umetnosti. Frances Ha in Adelino življenje sta filma, ki bi ju lahko označili za komunikativna, saj po zakonu verjetnega in možnega govorita o še malo bolj verjetnem in malo bolj možnem, torej postavljata svoje like v območje znanih konfliktov, ki se tičejo predvsem zahajanja v bolj ali manj intimne medčloveške odnose. Kar seveda ne demantira ostalih, recimo Seidlovega drugega dela trilogije Raj: Vera, ki se ukvarja z verskim fanatizmom kot pobegom pred lastno seksualnostjo, Hofmannovega Halleyja, ki skozi telesni propad spremlja človekovo izoliranost od sveta ali pa Lernerjevega in Pozdorovkinovega dokumentarca Pussy Riot, ki želi prikazati tri najbolj znane aktivistke/glasbenice skupine z intervjuvanjem njihovih staršev in vpogledom v družinske pretrese njihovega otroštva.

Noah Baumbach, ki je kot scenarist sodeloval tudi z Wesom Andersonom - pri Life Aquatic in Fantastic Mr. Fox - se je podpisal pod film Frances Ha. Ta nezmotljivo evocira francoske novovalovce in njihov občutek za predstavljanje življenja. Tematizira tisto fazo dvajsetih, ko se signali realnosti vedno bolj bijejo s predstavo o svetu, ki jo ima glavna junakinja Frances. Najstniško istovetenje z najboljšo prijateljico - »sva ista oseba z drugačno frizuro« - postane težje, ko si ta želi preseliti skupaj s svojim tipčkom, ki je bolj resne sorte. Kljub temu da so njeni vstopi v odnose intenzivni in vedno iščejo reakcijo, film preveva občutek neznanske lahkotnosti, posledica avre glavne junakinje Frances, ki kljub vedno slabšim bivališčem in vedno slabšim službam v srži ostane nedotaknjena, zaradi česar bi marsikdo lahko filmu očital pomanjkanje ostrih robov v portretiranju newyorške mladeži z umetniškimi aspiracijami. Občutek je, kot da jo uspeh ali obrat čakata za naslednjim vogalom, kar je najbrž posledica dveh dejstev: prvič, scenarij in glavni lik je po svoji podobi soustvarjala glavna igralka Greta Gerwig. In drugič, očitna je režiserjeva fascinacija nad Frances in njeno hiperaktivno in osebno komunikacijo, v kateri ni prostora za kvaziresnobo brez substance, ki jo kot del odraslosti dojemajo nekateri njeni vrstniki. Z glavno igralko Greto si namreč Baumbach deli intimno zgodovino in morda tudi sedanjost. Gre torej za film, ki ga nosi fascinantnost glavne junakinje, ki se bo v prihodnosti zagotovo uvrščala na lestvice top najbolj všečnih likov.

Adelino življenje je canski dobitnik zlate palme in eden najbolj zaželenih filmov letošnjega leta, k čemur najbrž pripomore tudi maratonski prizor nazornega in čutnega lezbičnega seksa. Kljub temu da film po naslovu sodeč sledi glavni junakinji Adele od zasanjanosti v gimnazijski klopi do pozicije na drugi strani katedra, je večinoma v ospredju njen odnos s starejšo in bolj izkušeno študentko slikarstva Emmo, ki ji prva predstavi kompleksni svet partnerskega odnosa. Zaradi triurne dolžine si je lahko režiser Abdellatif Kechiche vzel čas za gradnjo stanje ravnovesja, ki ga začne v drugi polovici postopoma krhati. V filmih z razmeroma enakovrednimi protagonisti je ravno to najobčutljivejši del, namreč kako napraviti Adele in Emmo na tak način soodgovorni, da bo imel gledalec čim težjo nalogo, na čigavo stran se postaviti. Mlajša Adele se vedno bolj bori z občutkom osamljenosti, zapostavljenosti in manjvrednosti v Emmini bohemski družbi, ob tem pa naraščata še paranoja in ljubosumje, ki v njej vedno bolj načenja začetni občutek ravnovesja. Njen problem je tudi, da je posledično s prvo veliko ljubeznijo preveč svoje identitete položila v drugega človeka in na ta način postala odvisna. Če torej Emma vse več časa preživlja zunaj njunega skupnega bivališča, ga mora začeti tudi Adele. In če je spočetka zavračala vabila sodelavcev na druženja, jih mora zdaj začeti sprejemati, kar ji odpira nove možnosti za kompenzacijo občutka osamljenosti. Adelino življenje tematizira problem, kako zopet vzpostaviti ravnovesje v odnosu oziroma kako v odnosu ne izpasti kot tisti nemočni del. Ob stopnjevanju tenzije se Adele iz prakse najbolje uči, kaj pomeni opletanje s Sartrovo mislijo, ki ji jo je ob začetku odnosa razlagala Emma, da mora vsak sprejeti odgovornost za svoja dejanja in njihove posledice.

Nekateri filmi in umetniška dela – in tu spet padejo na pamet novovalovci – imajo karizmo, s katero zbujajo občutek, da so nas nekaj naučili o segmentih življenja, s katerimi se srečujemo tudi sami. A ti učitelji niso oblečeni v brezrokavnik in ne praskajo po tabli s kredo pod napačnim kotom, ampak so bolj podoben rahlo razcapanemu prijatelju, ki nam bo v zameno za pivo ali dve povedal svojo zgodbo. In Motovun je bil glede na svojo kratkost kar dobro zapolnjen s takimi izkušenimi razcapanci.

 

Med vzpenjanjem na motovunski hrib in sprejemanjem življenjskih lekcij je švajcal Robert Kuret.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.