Animateka po animateki

Animateka po animateki

Recenzija dogodka
19. 12. 2017 - 13.00
 / Kinobar

Že prejšnji vikend se je na že tradicionalnih lokacijah končala štirinajsta Animateka, mednarodni festival animiranega filma. Rezidenčna gostja in hkrati avtorica podobe je bila tokrat Caroline Sury, francoska grafičarka, ilustratorka, performerka in striparka. Več o njenem brutalnem slogu, navdihnjenem s podobami avtohtonih Srednjeameričanov, lahko preberete v novem Stripburgerju, ki je na Animateki z izidom 70-te številke praznoval tudi 25 let obstoja. Vsako leto si namreč Stripburger in Animateka “razdelita” enega od rezidentov. Sicer je bil poudarek tokrat tudi na italijanski animaciji z italijansko retrospektivo, vendar se bomo zaradi pomanjkanja prostora najbolj osredotočili na sodobne animirane filme.

Tretji sklop Animatekinega svetovnega jagodnega izbora animiranih filmov je postregel z dvema filmoma, ki sta izstopala in je zato o njiju vredno zapisati kakšno besedo ali dve. Kratki eksperimentalni animirani film Ugly režiserja Nikite Diakurja s pomočjo računalniško ustvarjene slike kombinira principe vodenja marionet in simulacijo naravnega gibanja ter dinamike. V tej tehniki je upodobljena zgodba o grdem enookem mačku s parkljastim visečim jezikom in nirvansko naravnanem indijanskem poglavarju po imenu Rdeči medved. Ta nenavaden par v disfunkcionalnem okolju, kateremu kontrast predstavljajo odtenki prelivajoče se vijolične in modre barve, išče miren košček vesolja. Vse to pa je podkrepljeno s fluidnim in linearnim tokom animacije.

Film je metafizično potovanje, ujeto v oblaku dima stoičnega Indijanca. Prelomljeno gibanje, ki daje občutek vodenja marionete, je posledica napak v animaciji. Te režiser namenoma ni popravljal in je tako likom v računalniški simulaciji dopustil, da v odnosu do animirane stvarnosti delujejo po svoje. To predstavlja odmik od klasičnega tridimenzionalnega računalniškega animiranja, s tem pa film ponudi novo izkušnjo predvsem iz tehničnega vidika. Pri proizvajanju naravnega in kar se da prepričljivega gibanja so se ustvarjalci poigravali s konzolo Playstation 2, s katero so manipulirali vozila, tornado in letenje plastične vrečke. Te tehnične podrobnosti so sicer očesu laika prikrite že zaradi hitrega tempa filma, ki premetava iz ene dimenzije v drugo.

Lutke ne jočejo francosko-kanadskega režiserja Frédéricka Tremblaya je pravzaprav animacija v animaciji, znotraj še ene animacije. Če je osnova filma Ugly vzeta iz klasičnega arhetipskega boja med dobrim in zlim in mu na vrednosti pridoda predvsem že omenjena izvirna in interaktivna animacija, je film Lutke ne jočejo posnet v klasični stop-motion tehniki. Izmenjevanje delavne rutine animatorja in izdelovalke lutk se med filmom skoncentrira na slednjo. Ta v stenski omarici najde nepričakovano vsiljivko. Njena prisotnost in podobnost pri izdelovalki lutk vzbudi dvom o lastni eksistenci in svobodni volji. Pomislek pride iz zavedanja, da je tudi sama lutka in s tem predvsem minljiva in zamenljiva. Lutke ne jočejo je primer animacijske avtoreferencialnosti, ki ga lahko povežemo s paradoksom, kot ga uprizarja risba Esherjevih rok, ki rišeta sami sebe. V filmu pa prav tako odmeva prometejevski ton, ko kreacija preseže kreacionista in je prenesena v okolje mehkih odtenkov lesa.

Če film Ugly s kockasto podobo glavnih protagonistov in stranskih likov ter eksperimentalno tehniko 3D računalniške animacije dopušča naključja v interakciji med subjekti in objekti filma, s čimer skuša dopuščati likom in animaciji samovoljnost in svobodo, film Lutke ne jočejo predpostavlja ravno nasprotno. Dejstvo, da so lutke vodene in je vsak njihov korak natančno izračunan, pomeni, da je njihova svoboda, če o njej lahko sploh govorimo, vselej pogojena.

Eno od nagrad na letošnji že 14. Animateki je prevzel domači animator, Dušan Kastelic. Za nagrado DSAF - Društva slovenskega animiranega filma se sicer potegujejo filmi iz vzhodnega in srednjeevropskega tekmovalnega programa. Na septembrskem Festivalu slovenskega filma je ta kratkometražec že prejel nagrado, in sicer vesno za najboljši animirani film. Njenega avtorja pa bolje in dlje poznamo že iz striparskih krogov. Nenazadnje gre za striparja, ki se je podpisal pod znani strip Afera JBTZ, za katerega je celo eden od protagonistov - Zavrl  - zapisal, da gre verjetno za najbolj avtentičen prikaz te afere. Citat je tako javen, da ga lahko na eni od izdaj stripa vidite na zadnji platnici.

Kasteličeva Celica se izjemno odlikuje predvsem v svoji tehniki, četudi je vsebina, ki nagovarja spreminjanje svojih sosedov v naveličane klone, za domači živelj vedno aktualna tema - sploh za časa vse večje gentrifikacije mestnih središč. A vrnimo se malo k tehniki. Tridimenzionalna animacija, narejena s pomočjo računalnika, je dovršena na tako visokem nivoju, da bi brez nastopajočih “pošastkov” zlahka verjeli resničnosti ustvarjene modrikasto-bleščeče iluzije.

Nežna koža novorojencev in prvi pogled v svet se v območje fantazije dokončno prestavita šele, ko zagledamo korenine, ki novega človeka vpenjajo v tla. Nadležni novinec je eden od mnogih, a je vendar edinstven, ambiciozen in optimističen. Zaradi svojevrstnega zombijevskega izgleda animacija izpade nekoliko strašljivo, vendar ne pretirano. Ravno dovolj, da je primerna tudi za otroke, sploh zaradi basenske tematike. Kastelic z naukom odločno nasprotuje ukalupljenju posameznika. Zato ga pred koncem po načelih gestalt terapije tudi razreši iz klavstrofobične škatle.

Na kratko spregovorimo še o celovečernih animacijah. Animacija Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost je bila tudi otvoritven film festivala. Precej klasična biografija je zajeta v 94-minuten omnibus prizorov, ki si ne sledijo kronološko. Glede na to, da je pri filmu sodelovalo prek sto animatorjev, je treba omeniti še dobro sledenje Van Goghovemu slogu, kar je bilo tudi navodilo animatorjem, ki so si med seboj porazdelili različne dele animacije. Film je v celoti narejen s pomočjo oljnih barv na platnu, v znani tehniki, ki se je je posluževal tudi enoušesi slikar. Dodajmo še, da gre verjetno za najbolj pisan detektivski film, kar ste jih kdaj videli.

Še en izstopajoči celovečerni film na Animateki je bil Zombilenij, pri katerem gre za izjemno klasično animacijo z disneyjevskim pridihom narativa. Izstopal je prav po svoji komercialnosti. Zaplet in razplet je povezan z odnosom v enostarševski družini. Lahko si mislite, da je to odnos med malo deklico in preveč zaposlenim očetom. Drugega od staršev v animaciji ni videti. Humor in melodrama sta vseprisotna, referirata se tudi na sodobne pop-fenomene, povezane s strašljivimi bitji. Zombilenij se od čisto klasične jokave animacije za božična jutra še najbolj ločuje po na trenutke bizarnih šalah, ki smo jih navajeni iz drugih francoskih komedij. Si predstavljate troglavega psa Cerbera z glavami nemškega ovčarja, dobermana in šnavcerja?

 

Na fotografiji kader iz kratkega animiranega filma Dušana Kastelica: Celica/The Box.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness